Travma/strah

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena Finja,

najprej hvala, da si tako iskreno delila svoje doživljanje na svetovalnici.

Pišeš o strahu, s katerim se soočaš v letošnjem letu. Strah te je, da bi se komu od tvojih bližnjih, predvsem pa mami, ponovila stiska, ki si ji že bila izpostavljena v preteklosti. Omenila si, da ima tvoja mami stiske, zaradi katerih se tudi kdaj krega nate, v preteklosti je že imela večje čustvene izbruhe, večkrat jo moraš tolažiti. Bi  mi lahko prosim zaupala, kaj točno si imela s v mislih, ko si napisala da je mami norela? Kaj konkretno je takrat počela tvoja mami? Predstavljam si, da mora biti zate to obremenjujoče -  v okolju, kjer bi se morala počutiti varno, sprejeto, zaradi zaskrbljenosti ne upaš deliti svojega mnenja, vseskozi je prisoten strah.

Sprašuješ, kako se naj soočiš s tem. Najprej bi ti želela sporočiti, da je povsem razumljivo in normalno, da ob vsem tem doživljaš to, kar opisuješ. Predstavljam si, da si za svoje najbližje želiš le najboljše in ne dvomim v to, da te takšne stvari prizadenejo. Verjamem, da tudi iz tega izhaja tvoja želja, da bi mami pomagala in jo zaradi tega večkrat tolažiš. S tem pokažeš svojo skrb in nesebično pomoč. Kljub temu pa bi ti želela sporočiti, da to ni nekaj, kar se od tebe pričakuje, to ni tvoja naloga. Razumljivo je, da posamezniku v stiski skušamo pomagati, v primeru, ki ga opisuješ ti pa naj bi bile vloge kljub temu porazdeljene malo drugače. Naloga staršev je namreč ta, da poskrbijo za varnost, sprejetost otroka in ga skušajo v stiski razbremeniti in ne obratno. Če ima tvoja mami takšne stiske, bi si morala podporo poiskati drugje. Kar lahko narediš ti, je to da poskrbiš zase, da ti bo kljub vsemu vsaj malo lažje. In to, da si se obrnila na svetovalnico in da si se v preteklosti že poskušala pogovoriti z njo, je nekaj na kar si lahko prav zares ponosna – to so že prvi koraki v smeri lajšanja stiske.

Je kdo v tvoji bližini, ki bi se mu lahko zaupala in mu povedala svoje mnenje in se s tem počutila slišano, razumljeno? Je kdo, ki bi se lahko pogovoril s tvojo mami in ji razložil kako njene stiske vplivajo nate in ji pomagal pri iskanju ustrezne podpore? Razmisliva tudi, kaj lahko ti narediš, da ne boš ves čas živela v strahu, hkrati pa boš znala odreagirati, v primeru da bi bila temu ponovno izpostavljena. Kadar nas je nečesa strah smo običajno še bolj pozorni na dogajanje okoli nas in zaznamo že vsako najmanjšo spremembo in grožnjo. Pri tem so običajno tudi naši možgani tisti, ki nam ne pomagajo preveč, temveč ravno obratno – najmanjše situacije in dražljaje interpretirajo na način, ki napoveduje katastrofo. Slednje pa zna biti za nas zelo naporno. Zato je pomembno, da si v takšnih situacijah pomagamo na način, da preverimo ali so naše misli resnične ali zaskrbljujoče. Morda bi lahko bilo tebi v pomoč kakšno izmed naslednjih vprašanj: Ali obstaja še kakšna druga možnost kot to, da bo mami imela takšen izbruh? Ali se je kdaj v preteklosti že zgodilo, da se je odzvala drugače in  kako se je takrat odzvala? Je to, kar se zgodi res moja odgovornost? Lahko na to vplivam jaz ali je to izven mojega vpliva? Če se to res zgodi – kaj lahko naredim, da poskrbim za svojo varnost, na koga se lahko obrnem?

Vesela bom, če se boš odzvala na moja vprašanja. V kolikor je kaj takšnega, na kar ti nisem odgovorila mi prosim sporoči. Sporoči mi tudi, če je še karkoli, kjer bi ti lahko bila v oporo. Upam, da se kmalu spet slišiva.

Urška Pisar, mag. psihologije