Psihologija

Hoj, imam eno težavo.

Čez en mesec bom dijakinja 4. letnika in me zanimajo psihologija, socialna pedagogika in socialno delo. Najbolj me vleče na psihologijo, ampak je zelo visoka omejitev. Tekom srednje šole sem imela težave z depresijo in anksioznostjo, ampak sem od maja dalje precej bolje. Dober del težav je bil občutek osamljenosti, sram, misli na samomor in zasvojenost s socialnimi omrežji od 3. razreda dalje. Letos sem bila prav dobra, ampak mam precej lukenj v znanju zaradi dolgotrajnih psihičnih težav. Zastavila sem si cilj, da bom prišla na psihologijo, ampak me je strah da bom pregorela, ker rabm letos bit odlična pa dobr pisat maturo, če hočem sanjat o tem. 

Čutim velik pritisk in ne vem kdaj sem se nazadnje sproščeno počutla. Vem, da ni tako "globoko" in da se da poiskati "čist fajn šiht" s socialno pegagogiko al pa s socialnim delom, ampak sm si naredila predstavo v mislih, da je to manj cenjeno, manj plačano in da je manj delovnih mest. A je res tak "downgrade"?

Zanimiva se mi zdi tudi krajinska arhitektura, ampak je pomoje tam še manj delovnih mest (glede na presežek arhitektov).

Vem, da sekiranje prihaja iz gledanja svojih sorodnikov in na splošno ljudi, ki niso zadovoljni s tem kar delajo, zaradi finančnih težav, ki jih mamo doma, in zaradi želje po uspehu. Oba starša sta me psihično zanemarjala odkar pomnim, zato želim biti čim bolj svobodna, uspešna in neodvisna. Vem, da je najpomembnejše to, da ostanem zdrava in psihično stabilna, ampak me je strah, da mi bo (zelo) žal. Nikoli nimam občutka, da se učim dovolj in včasih tudi odlašam učenje, ker me je tako strah. 

Vem tudi, da lahko izberem na drugem mestu psihologijo v MB, ampak moj fant, s katerim sem skupaj dve leti in pol, je edina oseba, s katero se iskreno razumem in se redno družim, gre v Ljubljano in je že odločen. Če me sprejmejo v MB, bom izgubila pomemben del mojega vsakdana. 

Kakršnkoli nasvet bi pomagal. Hvala.