STRAH ŽIVLJENJA

Pozdravljena,

hvala, ker si nam zaupala svojo stisko. Tvoje vprašanje smo posredovali svetovalki - psihologinji in čakamo na njen odgovor. Tu bo objavljen takoj, ko ga dobimo.

Vedi, da pomoč obstaja. Ni nujno, da si v stiski sama.

Medtem, ko čakaš na odgovor, si morda lahko pomagaš z vsebinami na naši spletni strani ali pa z našim priročnikom Kaj lahko naredim, da mi bo lažje?

V primeru, da te samomorilne misli zelo obremenjujejo, je nujno takoj poiskati strokovno pomoč. 

Prijazen pozdrav iz uredništva.

Odgovor svetovalke:

Draga deklica,

Kje pa si? Kje je tvoja družina? Ali ni nikogar v tvoji bližini, ki bi te objel in potolažil? Kaj se ti dogaja, da si tako obupana? Je to nekaj novega ali traja že dlje? Ali se lahko toliko zbereš, da stopiš iz prostora, kjer se režeš do osebe, ki ji najbolj zaupaš?

Verjemi, da je življenje samo eno, samo tvoje in ga je vredno živeti. Gotovo te čaka v bodočnosti še veliko lepega in zanimivega, čeprav sedaj vidiš vse črno in si obupana. Življenje nam prinaša različne izzive in hude preikušnje, a nas tudi nagrajuje s prijetnimi izkušnjami, spoznavanjem novih ljudi in ponujanjem novih izzivov, s katerimi se je vredno spoprijeti. Treba je preživeti vsak dan sproti, iskati zadovoljstvo v drobnih stvareh. Verjemi, da te čaka jutri nov dan, ki bo drugačen od današnjega, samo odločiti se je treba.  

Pazi nase in postani sebi boljša prijateljica.  

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

praviš, da še sama ne veš kaj si želiš in kaj potrebuješ. Dobro bi bilo, če bi s svojo psihologinjo poizkusila odkriti, kaj si resnično želiš in kaj si pripravljena storiti, da to dobiš. Kakšno ceno si pripravljena plačati za to ali povedano drugače, koliko truda si pripravljena vložiti? V življenju je že tako, da vsega, kar si želimo ne moremo dobiti. Lahko pa dosežemo in dobimo tisto, kar zares potrebujemo, a tudi to ne brez truda. Najlaže se je predati in se vračati k starim vedenjskim izborom. Nekaj spremeniti, zahteva od nas vloženi trud in vztrajnost. A vsaka sprememba se zgodi s prvim korakom v novo smer, tako kot se tudi pot okoli sveta prične s prvim korakom. Praviš, da se že dolgo samopoškoduješ in te samo to početje potolaži, te dela živo. Moje prepričanje, ki ga rada delim s tabo pa je, da je skrajni čas, da spremeniš svoje vedenje in poiščeš nekaj novega, kar te bo bolj potolažilo in te naredilo močnejšo. Če želiš, lahko pričneš s tem že danes. Poišči svoje notranje vire, v čem si dobra, kaj ti gre dobro od rok, pri čem se počutiš uspešna in so tvoje potrebe zadovoljene.  

Danes zjutraj, ko se zbudiš, priporočam, da se posvetiš vsem svojim čutom. Prisluhni glasovom okoli sebe, začuti udobnost svoje tople postelje. Ali spiš pri odprtem oknu, te prebudi ptičje petje ali zvoki avtomobilov? Katera je tvoja najljubša barva? Predstavljaj si jo. Katere vonjave imaš najraje? Ali jih lahko prikličeš v spomin, si jih namestiš k postelji? Potem se pretegni in se odloči, kaj boš najprej storila. Če želiš, obleci majico v tvoji najljubši barvi in se ravnaj po načrtu, ki si ga naredila v postelji.

Praviš, da imaš 22 let. Kaj počneš, kako se preživljaš? Imaš službo, si morda študentka? Še živiš pri starših?  

Ko si se rodila, si tako kot vsi dojenčki znala samo par stvari: jokati, sesati, izločati. Pa se poglej danes, česa vsega si se že naučila. Če pogledava samo osnovne stvari: jesti, hoditi, govoriti... skrbeti za osebno higieno... Vse je izgledalo zelo težko in od tebe je terjalo ogromno poizkusov, da si osvojila določeno veščino. Doživela si veliko neuspehov in nisi obupala, ker si se želela naučiti, uspeti. Tudi sedaj je ta sposobnost učenja še v tebi, samo obuditi jo je treba.  

Torej, pred tabo je nov dan, z novimi nalogami in verjamem, da ga zmoreš pričeti na drugačen način, kot današnjega.  

Imej se rada in daj priložnost življenju.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej hvala za zaupanje, da deliš z nami nekaj svojega doživljanja. A še vedno ne vem, kaj je tisto, kar te spravlja v stisko, zaradi česa si tako obupana. Nič ne bom rekla o študiju, čeprav bi rada vedela, če te zanima to kar študiraš ali si želela študirati nekaj drugega.

Tvoje zadnje javljanje v meni vzbuja občutek, da se jeziš name zaradi zadnjega odgovora. Ni bil moj namen, jeziti te ali v karkoli siliti. Saj si ti tista, ki odloča o vsem, kar je povezano s tvojim življenjem, mar ne? Jaz samo navajam, da so še druge in drugačne možnosti na razpolago in ne samo to, kar s sabo počneš sedaj.

Govoriš, da imaš težke diagnoze. Ne zameri, ampak te klasifikacije v strokovni literaturi ni oz. jaz je ne najdem, zato bom vesela, če me poučiš kaj je to. Kako veš, da nekaj ne pomaga, če ne poizkušaš? Pri tem, kar ti priporočam, gre za prvo pomoč, za osredotočanje na "tukaj in sedaj", za preusmerjanje pozornosti in ne za dolgoročno rešitev, a tudi zato, da se zaveš dojemanja sveta okoli sebe z vsemi čutili. Praviš, da si utrujena od vsega, da si se doslej že močno trudila, a nič ne deluje bolje od rezanja, ki ti predstavlja užitek. Kaj vse pa si doslej že preizkusila in kakšne metode si uporabila?

Kako ste ti in tvoja družina preživeli to strašno ujmo? Upam, da vas ni huje prizadelo.

Ostani v stiku z nami, si dobrodošla.

Jožica Barborič, univ. dipl. psihologinja, specialistka klinične psihologije in realitetna psihoterapevtka