Strah me je odrascanja, kako mami povedati da bi sla na terapijo

Odgovor svetovalke:

 

Lepo pozdravljena!

Vesela sem, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo stisko. V svojem sporočilu si naštela več stvari, ki te v zadnjem času težijo. Opisala si strah, da bi se tvojim bližnjim kaj hudega zgodilo, strah pred odraščanjem in odtujevanjem od drugih, negotovost glede prihodnosti in prijateljstev, romantična čustva do prijateljice. O vseh teh temah veliko razmišljaš, zaradi česar včasih težko zaspiš. 

Strahovi in skrbi, ki jih opisuješ, so večinoma vezani na odnose z drugimi - s starši, sorodniki, prijatelji(cami) in simpatijo. Videti je, da si na različne osebe zelo navezana, hkrati pa te skrbi, da bi jih izgubila. V družini imaš verjetno oporo, kakršne pri prijatelji(ca)h trenutno ne dobiš, zato je strah, da bi izgubila koga od družinskih članov, še toliko večji. Za obdobje mladostništva (oz. pubertete), v katerega vstopaš oz. si že vstopila, je značilno, da odnosi z vrstniki (prijatelji, sošolci) postajajo vse bolj pomembni, celo pomembnejši od odnosov v družini. Ob tem pa se odnosi z vrstniki začnejo spreminjati, saj se tudi sami hitro in intenzivno razvijamo in spreminjamo. Vsi ti občutki so v tem obdobju najbolj intenzivni, kasneje pa se nekoliko umirijo. Pomemben del tega je tudi to, da se v tem obdobju oblikuje identiteta - sprašujemo se, kdo smo, kaj in kdo nam je všeč, kakšna je naša spolna usmerjenost in podobno. Ker smo lahko glede različnih stvari malce zmedeni, se o tem veliko sprašujemo in premišljujemo. Kasneje, ko sami sebe bolje spoznamo, pa dobimo odgovore na večino od teh vprašanj in se nam marsikaj razjasni. Povedati želim, da so občutki, ki jih trenutno doživljaš, pri mladostnikih zelo pogosti in tudi pričakovani. Super je, če se lahko o njih s kom pogovorimo, lahko pa jih tudi zapišemo na list (ali v spletno svetovalnico :)) in se tako malce razbremenimo. Svoje strahove v zvezi s tem, da bi se bližnjim kaj zgodilo, lahko malo pomiriš že s tem, da jih z njimi deliš in jim poveš, da jih imaš rada in da so ti pomembni. 

Pišeš tudi, da si zaskrbljena v zvezi z odraščanjem in prihodnostjo. Skrbi te, da zapravljaš čas, ker nimaš ničesar za početi. Verjamem, da se bo to sedaj, ko se je spet začela šola, hitro spremenilo. Bi te pa spodbudila, da se vključiš v kakšno prostočasno aktivnost, ki te zanima in veseli. Obstaja kaj takega, kar bi si želela poskusiti, pa morda še nisi zbrala volje ali poguma? Kakšna športna ali ustvarjalna aktivnost, kak zanimiv krožek? Morda branje zanimive knjige ali učenje novega jezika? Možnosti je veliko, prednosti pa prav tako. Če se začnemo ukvarjati z nečim novim in zanimivim, lahko čas preživimo na bolj prijeten način in se zato tudi bolje počutimo, pri tem pa lahko spoznamo tudi kakšnega novega prijatelja. Poleg tega pa tako malo pozabimo na svoje skrbi in stvari, na katere ne moremo vplivati (kot je to, da bi se našim bližnjim kaj zgodilo).

Omenila si, da bi se rada pogovorila s strokovnjakom oz. vključila v psihoterapijo. Ne veš pa, kako mami to povedati oz. kako ji sploh razložiti, kaj te teži. Morda ji lahko poskusiš povedati kar tako, kot si zapisala tule. Ali pa ji poveš toliko, kot se ti zdi, da trenutno zmoreš. Morda bo razumela, morda ne, zelo verjetno pa ti bo v vsakem primeru želela pomagati, da skupaj najdeta primernega stokovnjaka. Pri tem si lahko pomagata s tem seznamom virov pomoči, ki so otrokom in mladostnikom na voljo brezplačno. Predlagam, da se obrneta na najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kjer so na voljo različni strokovnjaki s področja duševnega zdravja. Še ena možnost pa je, da se obrneš na šolsko svetovalno službo, ki te lahko naprej usmeri po pomoč. Glede na to, da je iz tvojega pisanja zaznati precej anksioznosti, bi se mi zdel pogovor s strokovnjakom zate dobrodošel. 

Pa še tole, morda ti bo koristilo - kadar ne moreš zaspati zaradi skrbi, lahko uporabiš katero od oblik sproščanja, ki so opisane na koncu tega članka. V njem najdeš tudi več zvočnih posnetkov, ki te lahko vodijo pri sproščanju.

Upam, da ti bo moj odgovor v pomoč. Če imaš še kakšno vprašanje, pa ga lahko kadarkoli spet zapišeš.

Želim ti veliko poguma in vztrajnosti, pa uspešno šolsko leto!

 

Anja Rakovec, mag. psihologije