Vprašanje:
Stiska
Tema: Samopodoba/Verjamem vase, Stres in anksioznost, Žalost in depresija
-
kr
kruhek
kruhek
Objavljeno: 30 jan. 2026 07:19
Hej, torej že par tednov, mogoče en mesec, se dogaja, da imam občasne izpade neverjetne žalosti. Moja slutnja je, da je povezana s tem, da me je moja punca no, zdaj je bivša v roku najine zveze, ki je trajala 1 leto in par mesecev, mislim, da me je štirikrat pustila zaradi njenih "depresivnih epizod". To me je vsakič bolj prizadelo, še posebej potem, ko je prišla nazaj in me rotila, naj jo vzamem nazaj. Ker sem jo imela res rada in nisem želela biti brez nje, sem jo vedno vzela nazaj, pa tudi če me je uničilo.Še posebej me je prizadelo, ker sem ji dala vse, vedno sem se trudila zanjo, pa še svojo nedolžnost sem ji dala. Zdaj tega ne bom ponovila, ker je moja samopodoba že tako uničena. No, za povrh zadnja dva tedna moj pes, s katerim sem odraščala, umira, čeprav ni toliko star, ima smrtonosnega raka in bo poginil v naslednjem mesecu. Pa zraven se še počutim nesposobno, ker sem ponavljala letnik in me to žre.no in mislim da zaradi te ljubke kombinacije stvari sem malo nestabilna kar vkljucuje da sem zaradi stresa zacela obcasno spricati solo, lasje mi izpadajo v groznih kolicinah, moji nohti ki so drugace mocni in zdravi se mi konstantno lomijo, veckrat sem ze dozivela da sem se samo sesedla na tla in pomoje eno uro samo konstantno jokala in zacela sem veliko manj jesti. vem da sem za par stvari kriva sama sebi ampak nevem kaj naj naredim ker se zelim bolje počutiti ker sovrazim da se pocutim tako nemočno.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 03 feb. 2026 18:54
Odgovor svetovalke:
Pozdravljeno dekle,
najprej naj se ti zahvalim za tvoj iskren zapis, ki si ga delila na svetovalnici.
Pišeš o izraziti žalosti, ki jo doživljaš zadnjih par tednov. Slednja se kaže na ravni čustvovanja (preko jokavosti, razdražljivosti), opažaš tudi spremembe na ravni telesa (izpadanje las, lomljivi nohti, slabši apetit) in vedenja (občasno izostajanje iz šole). Izpostavila si tudi, da si bila v zadnjem času izpostavljena več stresnim dogodkom: razhod s punco, po sicer čustveno izčrpavajočem razmerju, neozdravljiva bolezen tvojega psa, ponavljanje letnika. Videti je, da se ti je v zadnjem času dogajalo res veliko neprijetnega, da je eni izgubi sledila druga izguba. Verjamem, da se ob vsem tem počutiš žalostno, nemočno, obupano. Pomembno se mi zdi izpostaviti, da so tvoja doživljanja ob prej omenjenih stresnih dogodkih razumljiva. Šla si in še boš skozi več izgub in v takšnih primerih si moramo vzeti čas. Čas, da se z izgubami in spremembami spoprimemo in si preoblikujemo svoje življenje. Verjamem pa, da zna biti ob vseh obveznostih, ki jih imaš v šoli, to zate naporno.
Pišeš, da si se odločila, da tokrat svoje punce ne vzameš več nazaj. Predstavljam si, da si morala za to odločitev zbrati veliko moči in da je s seboj prinesla tudi veliko neprijetnih občutkov. Vsekakor pa si lahko ponosna nase, da si se tokrat postavila zase in naredila to, kar čutiš da je zate, gledano dolgoročno, najbolje. Veliko moči prepoznavam tudi v tvojem prvem poskusu iskanja pomoči zase, torej pisanju na svetovalnico. Veseli me, da si mi bila pripravljena zaupati tvojo stisko in upam, da bova lahko skupaj razmišljali kje poiskati pomoč. Je kdo v tvoji bližini, ki bi mu lahko zaupala glede svojih doživljanj? Kakšna prijateljica, starši ali drugi sorodniki, učiteljica, svetovalna delavka iz šole? Ni namreč potrebno, da si v vsej tej stiski sama.
Izpostavila si tudi, da občasno izostajaš od pouka. Mi lahko zaupaš kako pogosto se to dogaja? Bi lahko morda poskušala takrat, ko bo tvoja stiska tako velika, da bi želela izostati od pouka, poiskati svetovalno delavko na šoli? Verjamem, da je umik iz šole nekaj kar ti v tistem trenutku prinese vsaj neko olajšanje. Vendar si predstavljam da se zavedaš, da ima takšno vedenje zate kar nekaj negativnih posledic (npr. da ne slišiš razlage, imaš zaradi tega več dela ipd.). Razumem, da je to tvoje vedenje odraz tvoje stiske. Zato bi se mi zdelo še posebej pomembno, da si poiščeš pomoč, da boš zmogla najti načine, kako se s stisko spoprijeti na način, ki ne škoduje tvojemu funkcioniranju. Napisala si tudi, da si začela veliko manj jesti. Mi lahko poveš kaj konkretno to pomeni? Koliko obrokov imaš in kakšni so ti? Koliko časa že opažaš slabši apetit?
Za konec ti dodajam še povezavo do spletnega tečaja, kjer imaš vsebine s katerimi si lahko s stisko pomagaš v času, dokler ne najdeš ustrezne pomoči. Verjamem, da si v mojem odgovoru pričakovala manj vprašanj in več odgovorov, vendar si te želim zares spoznati, da ti lahko v skladu s tem bolje pomagam. Upam, da se kmalu slišiva.
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
kr
kruhek
kruhek
Objavljeno: 05 feb. 2026 19:26
Zdravo! Najprej najlepša hvala za odgovor. Če začnem pri vprašanju, ali imam koga, ki mu zaupam. Ja, imam prijatelje, ampak mi je nekako težko ljudem razlagati o svojih problemih, saj imajo zagotovo tudi svoje. Svoji mami tudi ne bi, ker čeprav sva si zelo blizu, ji ne bi rada še dodatno težila. Že tako ji je težko zaradi določenih stvari in nima veliko časa, ker skrbi za mojo mlajšo sestrico. Mogoče bi jo lahko prosila za pomoč v smislu psihologinje, ampak za to je potreben denar, mi pa že tako nismo ravno bogati. Potem pa da bi se še jaz s svojimi problemi porabljala denar, se mi ne zdi ravno v redu.
Na splošno zelo sovražim ljudem, ki jih poznam, govoriti o svojih problemih, saj se počutim kot neka nemočna oseba, ki ne zmore nič. Čeprav res je, da nikoli ne bi naredila nič resnega, ne bom se ubila. Samo imam trenutke žalosti, ki jih ne morem več ignorirati.
No, če grem zdaj na pouk. Ni zelo ekstremno. Mislim, da sem trikrat dejansko špricala plus če štejemo dva dni ko res nisem morala. Drugače pa tisto trikrat je bilo tako da sem šla tja, kamor gremo, ko so proste ure, in sem izpustila tisto uro. Enkrat bi morala pisati test iz fizike. To je bilo ravno takrat, ko sem pisala svoje prvo sporočilo, torej medtem ko bi morala pisati test. Dejansko nisem zmogla ničesar delati, ampak potem sem šla k pouku normalno.
Potem je šlo čez vikend samo še na slabše. Tako močno, da sem mamo vprašala, ali lahko v ponedeljek ostanem doma. Tisto noč nisem spala. Tako hudo ni bilo že leta. Nekako sem od žalosti dejansko še zbolela. No, potem sem v sredo šla v šolo in zdaj sem tu. Morda se bom pogovorila z mojo razredničarko, ampak upam, da ne pove moji mami ali očetu, ker bi to samo poslabšalo stvari, saj bi bila še bolj v skrbeh zaradi mene.
Glede mojega apetita. Ena stvar o meni je, da sem včasih res rada jedla in sem imela tudi slabo navado, da sem, ko sem bila živčna ali žalostna, šla jest, ker je bila to začasna rešitev. Zdaj, ko je moja samopodoba šla čisto v "moški spolni organ", se vidim kot neko kravo, čeprav vem, da nisem. Nisem debela, ampak ne vem, nekaj mi možgani govorijo in zdaj res občasno nimam želje jesti. Ali pa jem, ampak veliko manj. Med vikendi ali ko nisem v šoli, ne jem do približno štirih popoldne, ker ne vidim razloga, da bi. Šele proti koncu zveze z bivšo sem ji to zaupala in mi je veliko pomenilo, da sem ji lahko zaupala tako stvar. Potem pa me je dva dni kasneje pustila, tako da je bil to še dodaten udarec naravnost v srce. Vem, da se sliši dramatično, ampak pač ja.
Aja, ena pozitivna stvar. Med tema peklenskima dnevoma sem našla nekaj, kar rahlo pomaga, pisanje v zvezek o mojih problemih. Zelo majhna stvar, ampak dejansko do neke mere pomaga, ker sem lahko popolnoma iskrena s papirjem. Spet sem dobila tudi svojo strast do risanja, tako da je to super. Upam, da to malo bolje razloži mojo situacijo. Lep dan!
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 10 feb. 2026 17:56
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
veseli me, da si se odzvala mojemu sporočilu in da si lahko ponovno dopisujeva. Hvala za tvoj trud, da si tako izčrpno zapisala svoje doživljanje.
Pišeš, da imaš prijatelje in starše, ki bi se jim lahko zaupala, vendar ti je težko razlagati o svojih problemih, si jih ne želiš obremenjevati, hkrati pa ti to vzbuja občutek nemoči in prepričanja, da si oseba ki ne zmore nič. Sedaj te lažje razumem, zakaj o stiski ne želiš govoriti z drugimi. Kljub temu pa te spodbujam, da o teh tvojih prepričanjih razmišljava skupaj. Če bi se nate obrnila tvoja prijateljica ali prijatelj, ki bi bil_a v stiski, bi imela takrat občutek, da je ta prijatelj_ica nemočen_na oz. oseba, ki nič ne zmore? Ali bi si to, da se je nekdo v stiski obrnil nate, razložila kako drugače? Je to, da si poiščemo podporo ali pomoč v trenutkih, ko ne zmoremo sami, odraz nemoči ali bi lahko to kazalo tudi na našo notranjo moč in željo, da kaj tudi spremenimo? V kolikor bi tvoja mami vedela za tvoje stiske – misliš, da bi na to gledala kot na nekaj, zaradi česar ji težiš ali kot na nekaj, kar bi si kot mama, pravzaprav želela vedeti? Če bi ti sebe skušala postaviti v vlogo starša, bi si želela vedeti kaj se dogaja s tvojim otrokom, čeprav bi bila potem zaskrbljena? Verjamem, da želiš bližnjim prihraniti skrbi. In da iščeš vse atome moči, da bi ti to tudi uspelo. Ker pa trenutno tvoja stiska presega tvoje vire, je povsem okej in tudi zelo pomembno, da nisi sama.
Napisala si, da bi se morda lahko pogovorila z razredničarko, vendar te skrbi, da bi ona to povedala staršema. Če pristopiš do nje in ji poveš za svojo stisko ter prošnjo, da tega ne sporoči staršem (v kolikor boš še vedno istega mnenja), misliš da te bo razredničarka razumela in tvojo željo upoštevala? Kolikor sem seznanjena iz mojih izkušenj, so lahko strokovni delavci na šolah zelo dober naslov za stiske in so hkrati tudi razumevajoči in se lahko dogovoriš glede tega, da si želiš, da nekatere stvari ne bi izvedeli drugi. Tako da te zelo spodbujam k temu, da razmisliš kdaj bi lahko pristopila do razredničarke. Pisala si tudi glede možnosti, da bi mamo prosila za obisk pri psihologu, vendar je za to potreben denar. Na tem mestu bi ti želela sporočiti, da je v okviru javnega zdravstva veliko možnosti glede psihološke obravnave, kar pomeni da imaš možnost v lokalnem okolju brezplačno dostopati do strokovne pomoči psihologa. Pri tem ti je lahko v pomoč tudi tvoja osebna zdravnica, ki ti izda ustrezen napotni dokument, v kolikor bi bilo potrebno in te usmeri v najbližjo psihološko ambulanto. Lahko se obrneš tudi na Posvet, kjer ti nudijo psihološko svetovanje povsem brezplačno (https://posvet.org/). Vsekakor te zelo spodbujam, da se obrneš vsaj na nekoga. Ker se mi zdi pomembno, da se naglasi tvoja žalost, hranjenje, samopodoba in ostale stvari, ki že vplivajo na tvoje funkcioniranje.
Za konec pa bi želela dodati, da zelo spodbujam tvoje poskuse pisanja dnevnika in risanja. Veseli me, da si uspela najti nekaj, kar ti je v pomoč. Zdi se, da tvoji poskusi iskanja načinov, kako si v stiski pomagati ne kažejo na tvojo nemoč, temveč veliko moč, ki jo nosiš. Upam pa, da boš v trenutkih nemoči dovolila, da so ti drugi v oporo. V kolikor sem ti lahko na kakršen koli način v oporo tudi jaz, mi prosim sporoči. Lepo te pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.