Vprašanje:
Stiska
Tema: Odnosi s prijatelji in vrstniki, Samopoškodbe, Učenje
-
di
dijakinja
dijakinja
Objavljeno: 02 maj 2025 14:32
Pozdravljeni,
že nekaj časa veliko stvari zadržujem zase, vendar sem se končno odločila da pišem sem.
Hodim v 1. letnik gimnazije in nikakor se ne morem učit nevem ali imam samo toliko veliko drugih stvari, ki mi hodijo po glavi ali pa sem samo lena, kar pravi tudi cela moja družina. Ne želim iz sebe delati žrtve ampak bi rekla da to od svoje družine slišim vsaj dvakrat na teden namreč imam 9 let starejšo sestro ki je zaradi psihe nehala s študijem in še vedno živi doma pri 25ih letih, nima nobenih prijateljev, fanta ali službe, cele dneve je v svoji sobi, in se mi zdi da zaradi tega moji starši tudi veliko pričakujejo od mene. Tudi mene je včasih strah da bi postala taka kot ona. Moram reči imam sanje in cilje v življenju (naprimer: velika hiša, mini cooper, potovanja na katera hočem iti v prihodnosti) vendar se ne morem ne znam učiti nevem kako naj sploh nadaljujem v gimnaziji, niti prepričana nisem če bom sploh naredila letnik kajti letos imam že kar veliko enk. Imam tudi zgodovino s samopoškodovanjem. Nazadnje se je to zgodilo 5. februarja 2025 in sem si prisegla da tega ne bom več nikoli naredila sebi in še vedno za tem stojim, vendar zadnje čase je spet slabo in imam pomisleke, se jim ne prepustim a si to še vedno hočem narediti. Dve leti sem hodila tudi k dvema psihologinjama, ja moram reči da je za kakšne dva tedno bilo vredu vendar na meni psihologi oziroma strokovnjaki ne delujeo. Sedaj sem nehala hodit in moram reči da je to pravo olajšanje. Če mene vprašaš bi rabila samo enega dobrega prijatelja. V gimnaziji imam kar veliko skupino prijateljev vendar imam težave z zaupanjem in imam rada ljudi na določeni distanci ker me je strah da bi se ponovilo tisto ko sem se enkrat za 3 leta tako priredila eni prijateljici da sem sama padla v temno obdoblje-tako sem začela obiskovati strokovnjake. Sedaj se od tega oddaljujem in iščem pravo sebe. Samo dobrega prijatelja hočem ker ljudem okoli mene ne morem žaupati, še sploh svojim staršem ali sestri. Ogromno mojih problemov bi izginilo če bi vsak dan šla tečt. Tek obožujem ker se lahko predam glasbi in uživam v občutku produktivnosti, vendar ne hodim tečt. Že mesece si govorim da bom ampak še nism šla. Hočem, res hočem it ampak me je preveč strah da bi zunaj videla nekoga iz osnovne šole, v čimer pa sploh nevem zakaj bi to bil problem ampak očitno je ker si zato ne upam ven. Poleg tega uzivam v manekenstvu in moda mi veliko pomeni. Stem bi se tudi rada ukvarjala, AMAPAK ME JE STRAHHHH, nevem kako naj sploh kaj delam.
Imam toliko želja, vendar si ne upam narediti ničesar o tem. In zaradi tega mi niti v šoli ne gre ker o tem ves čas razmišljam.
Po mojem mnenju sem super oseba, vendar tega ljudem ne kažem. Vse o čeme razmišljam v šoli je : "Joj kok so vsi (mentalno) zdravi za razliko od mene, jst bi tudi rada bla normalna", in me iskreno povsem žalosti da sama o sebi tako mislim.
Nevem kaj naj sploh še napišem, tako obupano se počutim.
Hvala za odgovor vnaprej.
Lep pozdrav :)
-
ži
življenje56789
življenje56789
Objavljeno: 02 maj 2025 22:18
Pozdravljena.
Bral sem tvojo zgodbo in me je spomnila na moje dni, ko tudi sam nisem vedel, s kom naj se pogovarjam ali delim svojo zgodbo. V gimnaziji sem imel nekaj dilem, predvsem zaradi svoje debelosti in majhne postave. A danes sem drugačen človek. Prehodil sem dolgo pot, tudi mentalno, in razumem tvoje stiske. Nekako čutim, kaj prestajaš.
Tudi sam imam včasih monologe s sabo. Samorefleksija res pomaga – še posebej takrat, ko iz nje potegneš konkretne rešitve. Najhuje je, če si začneš škodovati, fizično ali psihično. Tudi meni je mentalno zdravje precej padlo, fizično sem začel pešati … bilo je še nekaj drugih stvari, o katerih zdaj ne bi razpredal. A kljub vsemu sem uspešno zaključil magisterij ne dolgo nazaj.
Danes hodim v službo, treniram tek, občasno hodim v fitnes, počutim se kot prerojen. Ko si mlad (čeprav sem tudi jaz še mlad :)), si želiš nekaj ogromnega, da te ljudje opazijo, da ti dajo priznanje, da veš, da si na pravi poti. Sam sem šel čez ta proces in na koncu spoznal, da so najdragocenejše stvari pravzaprav tam, kjer gradiš sebe, v zdravju, spoštovanju, pogovoru, medsebojnih odnosih, v iskrenem veselju. In predvsem, v ljudeh, ki te imajo radi in te spoštujejo takšnega, kot si.
Zdaj si še mlada in pred teboj je ves svet. Vidi se, da imaš želje in cilje – in če si nekaj zares želiš, se lahko tudi sanje uresničijo. Sam sem začel pri majhnih stvareh. Da sem vsak dan hvaležen. Da sem srečen že samo zato, ker živim na tako čudovitem koščku sveta, polnem prijaznih ljudi. In tudi če me kdo čudno pogleda – se mu nasmehnem in mu zaželim lep dan. Vsaj meni je tako lepše živeti.
Ne zanimajo me več socialna omrežja, ker se tam pogosto najdejo samo negativni komentarji. Vem, da ni vredno živeti v tej megli. Raje grem na svež zrak, pogledam naravo in sem hvaležen za trenutek. Briga me, kaj drugi pravijo – vsi smo samo ljudje. In vsak nosi svojo zgodbo.
Tudi tvoja sestra je še mlada. Ne bi si smela tako zapraviti življenja. Življenje je prekratko, da bi se zapirali sami vase. Verjemi mi, govorim iz lastnih izkušenj. Treba je ceniti vsak trenutek, ker imamo samo eno življenje. Svet je res ogromen, poln čudovitih stvari in priložnosti. Včasih je dovolj že to, da vstaneš, globoko vdihneš in si rečeš: "Danes je nov dan. Nekaj bom naredil zase."
In če je to samo sprehod v naravo, pogovor z družino ali s prijateljem, tudi to ogromno pomeni. Veliko je vredno, da se komu nasmehneš in mu iz srca zaželiš vse najlepše. Včasih je prav malo dovolj, da se začneš bolje počutiti.
Če potrebuješ pogovor, sem tu. Z veseljem prisluhnem. Tudi sam vem, kako blagodejen je lahko že iskren klepet.
Aja, pa še nekaj! Tek zame pomeni: Tako Enostavno Koristen. Če greš teč z mislijo, da delaš nekaj dobrega zase, si že zmagala. Jaz si rečem: Let's go, push on, have fun! – mislim, da je bilo to celo v kaki Nike reklami, čeprav se točno ne spomnim. Ampak občutek je dober, kot da te nekdo spodbuja, pa četudi samo ti sam sebe.
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Urška Pisar
Objavljeno: 05 maj 2025 09:02
Odgovor svetovalke:
Pozdravljena,
najprej hvala za tvoj iskren zapis in pogum, da si delila svojo stisko. Vesela sem, da si se odločila, da svoje doživljanje deliš na svetovalnici, predstavljam pa si, da si morala zbrati veliko moči.
Pišeš, da imaš težave z učenjem. Sprašuješ se, če je slednje povezano z drugimi skrbmi, ki ti gredo po glavi ali lenobo. Občutek imaš, da starša bolj verjameta v drugo, pri tem pa se zdi da od tebe tudi veliko pričakujeta. Skrbi te za naprej, saj imaš kar nekaj negativnih ocen, hkrati pa izpostavljaš da se ne moreš in ne znaš učiti. Predstavljam si, da se počutiš frustrirano, zaskrbljeno in obupano. Verjamem, da ti pričakovanja s strani staršev niso v veliko pomoč in da se v vsem svojem doživljanju počutiš osamljeno.
Ker se kmalu približuje konec šolskega leta bi ti svetovala, da razmisliš če bi se lahko obrnila za pomoč glede učenja na nekoga v tvoji šoli (npr. šolsko svetovalno delavko ali razredničarko). Smiselno bi bilo razmisliti kaj je pri tvojem učenju največji izziv in ga tudi nasloviti. In pri tem ti je lahko v veliko pomoč nekdo iz tvoje šole, ki te lahko usmeri pri tem kako pristopiti k učenju, kaj bi ti lahko bilo v pomoč pri določenem predmetu, če imaš morda kakšne možnosti dodatnih ur ali razlag za posamezen predmet ipd. O svojem učenju pa lahko razmisliš tudi sama. Spodaj ti bom navedla nekaj dejavnikov učenja, na katere lahko vplivaš in so pomembni. Pomembno je, da si svoj dan in učenje načrtuješ. Pri tem ni pomembno zgolj to, da si zabeležiš šolske obveznosti, tvoj tedenski ali mesečni planer je lahko prostor tudi za prostočasne aktivnosti, ki si prav tako pomembne. O tem, kako si lahko organiziraš čas za učenje je napisano na https://www.tosemjaz.net/razisci/sola-ucenje-in-prosti-cas/organizirajmo-si-cas-za-ucenje/. Prej si izpostavila, da zelo rada tečeš, saj ti daje občutek sproščenosti in produktivnosti. Kot navajaš sama pa ne tekaš, ker se pojavljajo skrbi, da bi te videl kdo iz osnovne šole. Ker se zdi, da je tek ena izmed aktivnosti, ki bi ti omogočila sprostitev, te spodbujam, da skupaj razmisliva kaj bi lahko naredila, da bi bil tek izvedljiv. Lahko morda razmisliš kaj pa te skrbi glede morebitnega srečanja z bivšimi sošolci? Da bi kaj rekli? Kaj bi si mislili? Da bi morala z njimi govoriti? Ali morda kaj drugega? Bi si lahko morda za začetek izbrala takšne poti, kjer je manj ljudi in tudi manj možnosti, da bi koga srečala? Naj izpostavim, da ni pomembno koliko pretečeš, sprva je pomembno samo to, da si vzameš čas in da najdeš v sebi toliko moči, da greš in tečeš. In ta tek je lahko nekaj, kar si vneseš v svoj planer, hkrati pa tudi nekaj, kar je lahko tvoja motivacija za učenje. Motivacija za učenje je namreč eden izmed izjemno pomembnih dejavnikov učenja, na katerega lahko vplivaš. Kako lahko svojo motivacijo izboljšaš si lahko prebereš na https://www.tosemjaz.net/razisci/sola-ucenje-in-prosti-cas/kako-lahko-izboljsas-svojo-motivacijo-za-ucenje/.
Poleg načrtovanja in strukture in motivacije pa je za učenje pomembnih veliko drugih dejavnikov – spanje, telesno in duševno zdravje, delovni prostor … Na tem mestu se zdi pomembno izpostaviti, da so lahko skrbi, ki jih opisuješ, tiste, ki pomembno vplivajo na tvoje učenje. Kot si zapisala sama – ker je teh misli in skrbi toliko, povsem razumljivo težje slediš učnemu procesu. In glede na tvoj zapis se zdi, da je teh skrbi kar nekaj. Pišeš, da so vezane na to, da bi bila tudi sama v takšni stiski kot tvoja sestra, na prej omenjeno učenje, prijateljske odnose, tvojo prihodnost, tvoje doživljanje sebe v primerjavi z ostalimi in nazadnje tudi na željo po samopoškodovanju. Sama opažaš, da bi si želela zgolj nekega tesnega prijateljskega odnosa, ki bi ti omogočil da nekomu zaupaš. Povsem razumljivo je, da si želiš takšnega odnosa, saj si namreč v obdobju, ko ti odnosi pridobivajo na vedno večjem pomenu. Razumem, da te glede na pretekle izkušnje skrbi, da bi zapadla v slabo družbo in bi to negativno vplivalo nate. Bi lahko morda na to svojo izkušnjo gledala kot na nekaj, kar ti bo v prihodnje v pomoč, da boš lažje prepoznala kdaj družba nate vpliva negativno? Oziroma da boš lažje prepoznala družbo, ki bo sprejemajoča in ti bo omogočila da si v njen točno takšna kot si? Pisala si tudi, da ljudem ne moreš več zaupati. Žal mi je, da so te pretekle izkušnje pripeljale do takšnih občutkov in zaključkov. Kljub temu pa bi te želela spodbuditi, da razmisliš, kdo od ljudi, ki te obkrožajo pa se zdi takšen, da bi mu lahko poskusila zaupati? Z zaupanjem je namreč tako, da ga je potrebno zgraditi in lahko traja dlje časa. Verjetno pa se strinjaš, da v kolikor ne poskusimo, ni mogoče da ga pridobimo.
Izpostavila si tudi samopoškodobeno vedenje, ki trenutno ni prisotno, prisotna pa je želja. Omenila si tudi, da si bila v preteklih dveh letih obravnavana pri psihologinjah, vendar si z obravnavami prenehala in ob tem čutiš olajšanje. Izpostavila si, da strokovnjaki na tebi ne delujejo. Naj izpostavim, da namen psiholoških obravnav zagotovo ni vzbujanje odpora. Zato je izjemno pomembno, da bi tisto, kar ti tekom obravnav ni ustrezalo, tudi naglasiš. Tako lahko psihologinja razmišlja o primernosti pristopa oziroma ti skuša pojasniti zakaj obravnava teče na ta način. Kar želim izpostaviti s tem je to, da lahko stvari naglasijo in v skladu z našimi potrebami tudi prilagodijo. V kolikor se ti trenutno ne zdi, da bi potrebovala psihološko podporo te spodbujam, da razmisliš kakšno podporo bi lahko imela in kje. Kdo je tista oseba, na kogar se bi lahko obrnila? V povezavi s prej omenjeno željo po samopoškodbenem vedenju ti navajam nekaj načinov, ki bi ti lahko bili v pomoč v prihodnje, ko se bo pojavila ta želja:
· - na območju, kjer se želiš poškodovati, riši z rdečim pisalom ali uporabi rdeče obarvano hrano in si na tak način predstavljaj, da se samopoškoduješ;
· - na zapestju nosi eno ali več elastičnih gumic in jo raztegni ter spusti tako, da vzbudiš zbadajoč občutek;
· - ledene kocke (obarvaj z rdečo barvo za živila in kocke) v roki stiskaj, dokler ne čutiš odrevenelosti;
· - sprosti napetost na način, ki ti ne bo škodil (npr. boksni v blazino, stiskaj mehko žogico, raztrgaj papir, kriči v blazino …);
· - svoja čustva in doživljanje lahko izraziš na ustvarjalen način (npr. preko risbe; pisanja dnevnika …);
· - ne pozabi na aktivnosti, ki te sprostijo;
· - ko si v stiski se skušaj v čim večji meri zaposliti z drugimi dejavnostmi;
· - poskusiš lahko tudi s tehnikami sproščanja (npr. trebušno dihanje, progresivna mišična relaksacija, vizualizacija).
Predstavljam si, da se počutiš obupano in osamljeno. Sem pa zelo vesela, da si v zapisu izpostavila tudi svoje cilje za prihodnost ter to, da si super oseba. Slednje ti je lahko opomnik in pomoč pri spoprijemanju s stisko, ki jo opisuješ. To, da si super oseba je lahko tudi tvoj dnevni opomnik. Upam, da se opogumiš in najdeš nekoga, ki mu boš lahko zaupala. Upam, da tudi ti verjameš v svojo moč, ki si jo pokazala že tukaj, ko si tako iskreno delila svojo stisko.
V kolikor bi želela deliti še kaj, si dobrodošla da se ponovno oglasiš. Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam,
Urška Pisar, mag. psihologije
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.