sošolke

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, sošolka,

najprej bi se ti zahvalila in te iskreno pohvalila za zastavljeno vprašanje in izraženo skrb. Vsak si lahko samo želi tako pozorne prijatelje.

Pravilno ugotavljaš, da vedenje tvoje sošolke ni v mejah normale. Po znakih, ki jih opisuješ, gre že lahko za drsenje v anoreksijo nervozo. Eden od glavnih simptomov je namreč dosledno pretirano odrekanje hrani in izguba teže v treh mesecih, ki presega 7 kilogramov. Čim bolj zgodaj, ko se ukrepa, bolj verjetno je, da se motnja ne bo razvijala naprej.

Ne bo šlo pa tako zlahka. Po tvojem zapisu je očitno, da sošolka še zanika kakršnekoli težave in da v svojem odnosu do telesne teže in hrane ne vidi problema. Če drži, da ga ne vidi niti njena mama, to situacijo še otežuje. V tej fazi, skratka, ni pripravljena na spremembo vedenja, zato direktno soočenje ne deluje. Največkrat se škodljivo vedenje in prepričanje le še bolj okrepi.

Seveda to ne pomeni, da smo povsem nemočni. Dober začetek proti spremembi je postopno odpiranje téme skozi pogovor. Kot praviš, ti veliko zaupa, kar je super – imaš njeno pozornost. Lahko jo k pogovoru pritegneš s čim bolj odprtimi vprašanji, ob katerih izraziš svoje opažanje in skrb. Na primer: »Opazila sem, da se je tvoje vedenje v zadnjih mesecih precej spremenilo in začenja me skrbeti, da se ti dogaja nekaj neprijetnega. Bi se želela o tem pogovoriti?«

Ob morebitni zavrnitvi pogovora lahko daš sošolki vedeti, da se lahko obrne nate kadarkoli bo začutila, da bi se ti rada zaupala. Do takrat pa ostajaš preprosto prijateljska. Za pogovor je dobro izbrati tudi ustrezen trenutek. Čez palec je to takrat, ko je oseba mirna oz. ni razburjena, napeta ali pod stresom, pa tudi ne preveč umirjena (na primer zgodaj zjutraj, ko smo še zaspani in v »zaganjanju«, ali zvečer, ko nam energija pade).

Če se ne čutiš dovolj močno za pogovor (s čimer ni prav nič narobe, saj gre za zahtevno témo), jo lahko spodbudiš tudi, da poišče pomoč pri šolski svetovalki. Lahko ji ponudiš spremstvo.

Zloraba hrane, stradanja in telesa je skoraj po pravilu odraz nečesa, kar se dogaja v ozadju. Največkrat je to močna čustvena stiska, ki je oseba ne zmore predelati drugače. Nasveti, očitanje, obsojanje ali delanje panike ne pomagajo. Dokazano pa pomaga sočuten odnos in zdrave meje, ki jih postavimo sebi. Torej da si kljub izražanju podpore ne naložiš reševanja njene stiske na svoje rame.

Na naši spletni strani si lahko prebereš več, na kaj velja biti pozorna pri pogovoru. Dobre smernice za pristop k prijateljem v stiski so opisane tudi tule in tule. Če boš potrebovala še kakšen nasvet, pa le spet piši, velja? :)

Držim pesti tako zate kot sošolko!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja