Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

šola

Tema: Čustva, Stres in anksioznost

  • ri

    ric

    ric

    Objavljeno: 18 dec. 2025 15:56

    Živjo. V prvem in drugem letniku gimnazije sem imela velike težave s koncentracijo, učenjem in motivacijo, in žal se to nadaljuje tudi zdaj v tretjem letniku. Iskreno povedano, šolo sovražim in sploh ne vem več, kako naj zdržim do konca. Ne vidim smisla, nimam energije in vse me izčrpava.Včasih sem vedela, kaj želim početi v prihodnosti, zdaj pa se mi zdi, kot da se je vse sesulo – ne vem, na katero fakulteto bi šla, niti kaj sploh želim delati. Zelo me obremenjujejo tudi odnosi v šoli in doma. Ne maram učiteljev, doma sem pogosto jezna in razočarana, že sama vožnja v šolo mi povzroča slabost. Ko pridem v šolo, se počutim fizično slabo. Zjutraj se komaj spravim iz postelje, zvečer pa sploh ne morem zaspati. Nimam volje do učenja in občutek imam, da sem popolnoma izgubljena.

     

  • Uredništvo

    Polona Kunstelj

    Objavljeno: 22 dec. 2025 10:20

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    resnično mi je žal, da se tako počutiš in hvala, da si svojo stisko delila z nami. Pomembno je, da se zavedaš, da si naredila bistven korak naprej. Zapisala si namreč svoja občutja, ubesedila, kako doživljaš trenutno situacijo. In to je vsekakor velik korak naprej. Bodi ponosna nase! Praviš, da si imela (in še imaš) velike težave s koncentracijo, učenjem in motivacijo. Praviš, da šolo sovražiš in sploh ne veš več, kako boš zdržala do konca. Predlagam, da malce podrobno raziščeva zapisano, a najprej poglejva kaj koncentracija sploh je.

    Kaj je koncentracija? Je usmerjanje in osredotočanje vseh umskih in duševnih moči na en postopek ali eno zamisel. Pri usmerjanju vseh miselnih procesov tako sodelujejo pozornost, zaznavanje, spomin, razmišljanje … Potrebni so tudi opažanje, interes, motiviranost in sistematično delo. Vsi ti dejavniki se med sabo prepletajo in dopolnjujejo. Koncentracija je torej zbrana pozornost. Neposredni dejavniki, ki vplivajo na zbranost so tudi hrup, osvetlitev, delovna površina. Telefon je vsekakor še dodaten moteči element. Izredno pomembno za boljšo zbranost je aktivnost med učenjem. To pomeni, da je pomembno, da si aktivno vključena v proces učenja, kar spodbuja kritično razmišljanje, učenje z več čuti in boljše razumevanje snovi. Če smo pri učenju ves čas aktivni, lažje premagujemo občutke zaspanosti, dolgočasja, nezanimanja. Ko se učiš, imej v roki pisalo, barvice, označevalce teksta. Postavljaj si vprašanja, delaj izpiske, zapiske, miselne vzorce, podčrtuj ključne informacije, piši povzetke, ipd. Na kratko sem povzela nekaj teoretičnih osnov, ki lahko prispevajo k višanju nivoja pozornosti.

    Ampak! Koncentracija je kompleksna sposobnost - in trenutno imajo pri tebi osrednjo vlogo tudi neprijetna čustva, ki jih doživljaš v povezavi s šolo, odnosi z učitelji…  Sedaj te prosim, da vzameš v roke zvezek in si zapišeš svoje odgovore na naslednja vprašanja: Kaj je tisto, kar v šoli sovražiš? Kaj delajo, kako se vedejo učitelji/sošolci, da jih sovražiš? Kaj je je največji problem? Kaj je tisto, kar te najbolj skrbi glede trenutne situacije? Katere so slabosti trenutne situacije? Katere so dobre plati (če sploh) trenutne situacije?

    Praviš, da si včasih vedela, kaj želiš početi v prihodnosti…. In kaj je to bilo? Kaj je razlog, da tega več ne želiš početi? (Prosim zapiši).

    Praviš, da si v prvem in drugem letniku imela velike težave s koncentracijo, učenjem in motivacijo? Kaj je bilo tisto, kar ti je pomagalo, da si zmogla uspešno, vedno znova, prestopiti ovire? Katere spretnosti, veščine si ob tem uporabila? Katere vire moči poseduješ, da si to zmogla? Kaj si se ob tem naučila? Zaradi česa tvoji doma/prijateljica menijo, da ti to zmoreš?

    Predlagam, da si prijazna do sebe, se podpiraš, zaupaš in se pogovarjaš v prijaznem monologu. Bodi s sabo vsaj tako prijazna kot si s prijateljico!

    Predlagam, da se pogovoriš s kakšno osebo, ob kateri se počutiš varno. Včasih že to, da nekdo posluša, zmanjša občutek pritiska. Predlagam, da stopiš do svetovalne delavke v šoli, saj tvoje telo in um vsekakor potrebujeta podporo.

    Predlagam, da se tudi udeležiš spletnega tečaja, kaj lahko naredim, da mi bo lažje (https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/spletni-tecaj-kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje/) Svetovalna delavka v šoli, ti lahko pomaga tudi pri raziskovanju tvojih kariernih ciljev. Predstavila ti bo orodja, s katerimi lahko raziskuješ svoje interese, poklicne cilje… Na spletni strani (https://esvetovanje.ess.gov.si/) lahko s pomočjo vprašalnikov raziskuješ, kakšna oseba si, kaj te zanima …

    Sedaj pa še razmisli o teh dveh vprašanjih in si zapiši odgovor: Kako bi rada, da bi bilo tvoje življenje videti čez dve leti? Zaradi česa misliš, da je pomembno zaključiti izobraževanje?

    Drago dekle, želim, da veš, da si vsekakor pogumna in vztrajna! Želim, da se zavedaš, da zmoreš.

    Pogovori se s prijateljico, mamo oz. šolsko svetovalno delavko.

    Vse dobro želim.

     

    Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • ri

    ric

    ric

    Objavljeno: 22 dec. 2025 13:01

    Pozdravljeni,

    hvala za vaš odgovor in za to, da ste si vzeli čas. Poskušala bom čim bolj iskreno in natančno opisati, kako jaz doživljam šolo in trenutno situacijo. V šoli me najbolj obremenjujejo urniki, tempo in splošni pritisk. Hodim na gimnazijo, ki je znana kot ena težjih v Sloveniji. Na začetku sem mislila, da je to samo “sloves” šole, vendar ko se primerjam s prijatelji z drugih gimnazij, vidim, da imajo res precej lažje. Pri nas je zelo veliko snovi, zelo hitro se gre naprej in ves čas imam občutek, da ne dohajam. Z večino učiteljev imam slab občutek. Nekaterih predmetov in učiteljev res ne maram (predvsem španščina in slovenščina), všeč pa sta mi samo približno dva učitelja. Veliko profesorjev se mi zdi neempatičnih. Šola navzven govori o tem, kako zelo je duševno zdravje pomembno (plakati, slogani), dejansko pa jim je kar prevej vseeno pa ne samo da se mi tako zdi ampak res. Ko je nekdo vidno pod stresom, ga profesorji pogosto še dodatno izpostavijo ali pokličejo pred tablo. Tudi sama imam pogosto občutek, da se vidi, da sem zelo pod stresom, ampak se nihče zares ne ustavi pri tem. Moti me tudi ego šole in občutek nepravičnosti. V razredu je manj fantov in pogosto imam občutek, da so obravnavani bolj prizanesljivo. Poleg tega imam občutek, da sem si v prvem letniku naredila “slab ugled”, ker takrat nisem imela najboljših ocen in se nisem dovolj trudila. Od takrat imam občutek, da me nekateri učitelji gledajo drugače, kot da sem že vnaprej označena. Kar se tiče sošolcev: imela sem zelo dobro prijateljico, ki je kasneje zamenjala šolo. Po tem sem bila precej časa sama. Zdaj se sicer družim z nekaterimi v razredu, vendar nimam občutka, da sem res del njihove družbe. Večinoma sploh ne opazijo, če me ni v šoli. To me zelo prizadene in še zmanjša voljo, da sploh hodim tja. Moj največji problem v šoli trenutno je, da ne zmorem več sedeti pri pouku in poslušati. Telo je tam, glava pa ne. Tudi ko se trudim poslušati, ne gre. Počutim se zelo preobremenjeno in izčrpano, imam občutek, da učitelji to vidijo, a jim ni mar. Najbolj me je strah prihodnosti. Strah me je, da ne vem, kaj želim študirati, in da bom zaradi tega “zgrešila” življenje. Bojim se, da se bo ta občutek depresije vlekel naprej in da bom vse življenje samo životarila in se borila sama s sabo. V trenutni situaciji iskreno ne vidim kakšne dobre plati. Kar sem si včasih želela postati ne bi povedala ker me je strah da bi kdo tole videl in je že kar ogromno podatkov se mi zdi da bi z lahka kdo ki ga poznam vedel kdo sem. No ampak želja po tem poklic še vedno obstaja, vendar nisem več prepričana, ali bi to zmogla. Zelo me skrbi čustvena plat tega poklica. Ljudje pravijo, da se navadiš, ampak jaz nisem prepričana, da bi se. Bojim se, da bi me to še bolj zlomilo. V prvem in drugem letniku sem kljub vsem težavam zmogla naprej predvsem zaradi pritiska staršev, čeprav smo se zaradi šole veliko prepirali. Če me ne bi tako silili, mislim, da takrat sploh ne bi zmogla naprej. Takrat sem se učila zelo malo, večinoma samo toliko, da sem naredila teste, pogosto zadnji večer ali celo zjutraj pred ocenjevanjem. Ta način učenja se mi vleče še danes. Moja močna lastnost je empatija. Za nekatere stvari sem tudi vztrajna. Doma predvidevam da verjamejo, da zmorem, samo zaradi tega ker imam dokazano visoke kognitivne sposobnosti (testiranja v šoli in pri psihologu). Tudi prijatelji verjamejo, da zmorem, ker opažajo, da se učim zelo malo, pa kljub temu dosegam podobne ocene kot oni, čeprav se oni učijo veliko več. Jaz sama tega pogosto ne doživljam kot prednost, ampak kot dodaten pritisk. O svojih težavah se zelo malo pogovarjam. Malo z enim prijateljem, ampak ne v celoti. Šolski svetovalni delavki ne zaupam, saj se mi zdi precej neprijazna in se ob njej ne bi počutila varno. Čez dve leti si želim predvsem, da bi se počutila bolje. Da bi vedela, kaj želim početi, in da bi imela manj strahu. Šolo želim zaključiti, ker se mi zdi pomembno, da imaš vsaj dokončano izobrazbo. Pri gimnaziji pa imam občutek, da ni dovolj samo končati ampak se pričakuje tudi, da moraš biti uspešen in pač seveda iti naprej na univerzo, kar me zelo obremenjuje.

    Hvala, ker ste mi dali možnost, da to vse napišem.

    Lep pozdrav

     

  • Uredništvo

    Polona Kunstelj

    Objavljeno: 01 jan. 2026 11:28

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    najlepša hvala za tvoj odziv in dodatno obrazložitev, hkrati pa se ti opravičujem, da si kar nekaj časa čakala na odgovor.

    Zelo mi je žal, da šolo doživljaš na tak način. Sicer nas ima večina neprijetno izkušnjo z vsaj enim učiteljem, a če je teh učiteljev več, tako kot v tvojem primeru, si resnično ne znam predstavljati, v kakšni situaciji se nahajaš. Pogostokrat se sicer niti ne zavedamo, da je šola vsekakor tudi okolje, ki od nas zahteva, da preidemo iz cone udobja, da se trudimo mnogo bolj kot bi se sicer, a vseeno... Številna bremena lažje prenašamo v sodelujočem, podpornem okolju. Če pa to okolje postane zgolj tekmovalno, izključujoče, potem postane teža bremen še večja... Žal mi je, da se ne doživljaš kot del skupnosti.

    Največkrat nam pri premagovanju ovir pomaga tudi jasno zastavljen cilj, ki ga vidimo v daljavi (recimo strastna želja po študiju določenega programa). Torej motiv, ki nas vleče, da vedno znova vztrajamo, vstanemo in rinemo naprej... In prav zato sem te spraševala, kaj je tisto, kar si v preteklosti želela študirati (to je bil zate namreč pomemben cilj). Če te prav razumem, se še vidiš v tem poklicu, a ti je pretežek? Obstaja alternativa temu poklicu? Obstaja morda poklic, ki bi te vodil do približnega kompromisa? Poznam, kar nekaj mladih, ki so recimo želeli študirati nek program, potem pa so odkrili strast in svoje poslanstvo v povsem drugem programu in kasneje drugem poklicu. Recimo fant, ki je želel študirati medicino, pa je sedaj navdušen biokemik. Ali pa dekle, ki je želelo študirati psihologijo, pa je potem odkrilo socialno pedagogiko, ipd.

    Predlagam, da si vzameš čas in raziščeš, kateri študijski programi obstajajo. Naj te povabim, da konec januarja 2026, ko bo objavljen razpis za vpis na fakultete, podrobno pregledaš obstoječe študijske programe, preveriš zaposljivost, opis posameznega poklica, preveriš kompetence, ki jih poklic zahteva... Tudi pri iskanju odgovorov na tovrstna vprašanja ti lahko pomaga svetovalna delavka. Lahko pa poiščeš tudi pomoč tudi v Kariernih središčih Zavoda RS za zaposlovanje pri kariernih svetovalkah, kar se mi zdi dobra, nevtralna, alternativa v tvojem primeru.

    Če dobro premisliš, si že čez polovico poti. Bi še zmogla vztrajati naprej?

    Če pa si prepoznala, da je zate situacija resnično prezahtevna, če meniš, da si resnično "izrabila" vse lastne vire moči, potem pa predlagam, da razmisliš tudi o preusmeritvi. V tretjem letniku je namreč še čas za preusmeritev. Morda v drugo gimnazijo? Običajno postopek poteka tako, da posreduješ vlogo na šolo, kjer meniš, da bi ti program najbolj ustrezal, opišeš situacijo, posreduješ svoje podatke, telefonsko številko, da te lahko obvestijo o morebitnem prostem mestu. Običajno se kandidate s starši povabi na razgovor, se primerja programe in pogovori tudi o morebitnem opravljanju še dodatnih obveznosti.

    O težavah nikoli ni lahko spregovoriti... A storila si bistven korak naprej. Morda si začneš zapisovati svoj vsakodnevno svoje misli, občutja... In to je vsekakor že lahko terapevtsko. Ko zmoremo oblikovati svoje dojemanje in razumevanje situacije na papir, jo potem tudi lažje ubesedimo v pogovoru z ljudmi, ob katerih se počutimo varno, slišano...

    Drago dekle, mnogokrat mi je skozi življenje bilo pomembno naslednje vodilo, misel, molitev (kar ti je ljubše): "Bog, da mi moč, da sem sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti, daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim in daj mi modrost, da razlikujem prvo od drugega." Torej, drago dekle, verjamem, da boš sprejela modro odločitev. (In ne želim izvajati kakršnegakoli pritiska nate, saj iz vsakega tvojega stavka veje tvoja bistrost in moč).

    Srečno. In prosim oglasi se še kaj in sporoči, kako si.

    Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje