slaba druzba

Odgovor svetovalke:

Draga anonimna,

najprej moram zapisati, kako lepo je slišati, da obstajajo prijateljice, kot si ti! :)

Zelo dobro zaznavaš tveganja, ki jim je tvoja prijateljica izpostavljena, pa tudi posledice njenih vedenj na pomembne odnose: vajin odnos, njen odnos s svojo in tvojo mamo, ostalimi prijatelji. Vidim, da te zelo skrbita tako njeno duševno in telesno zdravje kot prihodnost vajinega odnosa. Čeprav izpostavljaš njeno stisko, je gotovo zelo težko tudi tebi. Zato vseeno menim, da »je tvoja stvar«.

Drži, da ne moremo pričakovati, da bodo drugi sprejemali takšne odločitve, ki se zdijo pravilne nam. Imamo pa pravico občutiti posledice teh odločitev, če gre za osebo, ki nam veliko pomeni. Zato imaš tudi pravico to izraziti. Lahko ji poveš, kaj opažaš in da te zaradi tega iskreno skrbi zanjo. Lahko ji daš vedeti, da ti še naprej lahko zaupa. Da jo imaš rada ne glede na vse. Tako ji daš vedeti, da jo sprejemaš in da se lahko obrne nate, ko bo pripravljena. Kdaj se bo to zgodilo, pa je odvisno od nje. Morda še niti sama ne ve dovolj jasno, kaj jo žene v ta tvegana in zavračajoča vedenja. V vsakem primeru je večja verjetnost, da se bo nate obrnila prej, če ne bo imela občutka, da jo obsojaš.

Očitno je, da doživlja stisko in da jo zaenkrat »rešuje« sama najbolje, kot ve in zna. Skoraj zagotovo pa se bo prej zaupala tebi ali celo tvoji kot svoji mami. Lahko poskusiš s temi smernicami, in še prej izbereš pravi trenutek za pogovor. Običajno je to takrat, ko nobena od vaju ni bodisi preveč razburjena, bodisi nerazpoložena za kakršnekoli aktivnosti. Morda jo povabiš na sprehod, kavo, k sebi domov na čaj.

Pri teh pogovorih pomaga – in največ lahko naredimo – če smo osebni in iskreni. Govorimo iz sebe in opisujemo svoje občutke ter razmišljanja. Kaj bo s tem naredila druga oseba, pa je njena odgovornost. Zato je pomembno tudi, da znamo ob tem poskrbeti zase. Takšni pogovori so običajno med težjimi in tudi v nas vzbujajo paleto neprijetnih čustev. Ne moremo zares reševati drugih ali reševati njihovih težav namesto njih. Lahko pa izkažemo pripravljenost, da jih pri njihovem lastnem reševanju podpremo po svojih najboljših močeh.

Držim pesti za obe! :)

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja