Samopoškodovanje

Odgovor svetovalke:

Draga Baenna, 

izrekam ti iskreno sožalje ob smrti fanta, tebi tako ljubljene osebe. Smrt ljubljene osebe nas vedno pretrese, še posebej pa takrat, ko je smrt nepričakovana in nenadna. Samomor kot rezultat velike stiske človeka, ki sprejme to odločitev, pa je za tiste, ki ostanejo, ostanete, še posebej stresen, travmatičen. Pretrese ne samo najbližje, ampak tudi celotno skupnost.

Skušam si predstavljati kakšen vihar se odvija v tvoji glavi. Slika prizora, ko si fanta našla in ni bilo več pomoči. Koliko vprašanj, občutkov jeze, žalosti, krivde, nemoči, obupa? Koliko spominov na vajina druženja, pogovore in ob tem prespraševanja kaj bi še lahko storila, kje je moja odgovornost? Kaj bi lahko spremenila, kje bi lahko poiskala pomoč? Kako me sedaj vidijo moji sošolci, sošolke? Kako učitelji, učiteljice? Starši? 

Odgovorov na množico vprašanj, ki ste ti postavljajo in zaposlujejo tvoje misli, morda nikoli ne boš dobila v meri, ki bi bila zate sprejemljiva. Navadno se zgodi, da si zaradi lažjega sprejemanja situacije poskušamo izoblikovati razlago, s katero nekako shajamo. izoblikuje se skozi čas. 

Draga Baenna, zapisala si, da se je tvoje življenje v trenutku spremenilo v nočno moro, kot dogajanje in stisko ob tem opisuješ ti. Zapisala si tudi, da bi najraje zaspala in se ne bi več zbudila. Ti gredo skozi glavo samomorilne misli? Razmišljaš o načrtu? Proces žalovanja, v katerem si, v nas sproža zelo intenzivna čustva, še posebej na začetku, ko smo v šoku in imamo občutek, da nimamo več tal pod nogami. Je napored, dolgotrajen in boleč proces. In v tem procesu potrebujemo pomoč in podporo. Veseli me, da si želiš podpore in strokovne pomoči. Ta je poleg podpore družine, prijateljev zelo pomembna. Strinjali se bova, da potrebuješ prostor za pogovor, objem, jok, jezo, pa tudi veselje in smeh. Zapisala si, da bi lahko šla k svetovalni delavki. To je dober korak. Verjamem, da ti bo nudila podporo v obsegu znanj in zmožnosti. Imeti podporo v šoli je pomembno. Svetovalna delavka je ves čas tam in njena vrata so odprta, kar pomeni, da lahko do nje stopiš kadarkoli, ne samo ko se dogovorita za uro srečanja. Tako je lahko tvoja takojšnja upora, ko je hudo. V varnem okolju boš imela priložnost postavljati vprašanja, svoje razmišjanje...deliti pomeni olajšati svojo dušo. Predstavila ti bo kako si lahko pomagaš sama in kje lahko dobiš psihološko pomoč izven šole. Tu je tudi razrednik, pa še kakšen učitelj. Sošolke in sošolci tudi,  a tu so lahko odzivi različni in tudi takšni, ki jih boš ocenila kot neprimerne. Zakaj? Ker je težko pristopiti k žalujočemu, ker ne ve(m)do kako pristopiti, kaj vprašati, in potem se raje umakne(m)jo. 

Sprašujem se zakaj starši ne želijo, da obiščeš psihologa? Kako se sicer razumeš s starši?

Pomoč in podporo najdeš tudi pri osebni zdravnici, pa na Centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Mislim, da se lahko naročiš kar sama, če si stara več kot 15 let. Izkoristi tudi možnost pogovora v Posvetu za mladostnike, ki je na voljo za mladostnike od 14 - 18 let. Prilagam povezavo. Tja lahko greš sama. Tu je še TOM telefon, Samarijan. Izkoristi tudi naše chat svetovanje. V branje ti ponujam tudi prispevek našega portala o žalovanju. Priporočam tudi tehnike sproščanja. 

Svetujem ti, da ostajaš del skupnosti (v šoli...), tudi doma in da si vključena v aktivnosti. Ohranjaj svoje hobije, če jih imaš, poskusi se potruditi, da poskušaš početi stvari, ki so ti prijetne. Poskušaj spati, jesti in skrbeti za telesno dobrobit, kakšen sprehod v naravi je lahko zelo pomirjujoč.  Pomembno je, da hodiš v šolo, da ohranjaš rutino, četudi je težko iz postelje. 

Pošiljam ti velik objem in se ti zahvaljujem za zaupanje. Predlagam, da ostaneva v stikih in zavezani k življenju. Bodi potrpežljiva do sebe. Veselim se tvojega naslednjega odziva.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Baenna, 

res hvala, da si se spet oglasila. Res dobro, da poskušaš v tako čustveno napornem obdobju ohranjati rutino prihajanja v šolo in ohranjanja hobijev. Čeprav je potreben napor,  te podpiram, da vztrajaš. Tako ohranjaš stik s skupnostjo, prijatelji in deluješ preventivno do sebe, da se ne bi osamila, potopila še bolj v polje bolečine. Se strinjaš?

Zapisala si, da je čez dan lažje zdržat, zvečer, predvidevam tudi ponoči pa težje. Poskusiva razložiti - čez dan imaš več aktivnosti in "lažje" preusmerjaš pozornost, v to si tudi prisiljena. Zvečer pa nastopi čas umirjanja, miru in misli, ki ti gredo skozi glavo, imajo več prostora. Takrat te preplavi žalost, jeza in kot si zapisala veliko vprašanj, predvsem tistih, ki se začnejo z zakaj. Odgovorov nimava. Samomor je odločitev končanja življenja, ki se redko zgodi in je preplet različnih dejavnikov, ki se takrat sestavijo in bolečina, ki jo posameznik doživljanja, je velika. Takrat, težko razumeti, oseba vidi le sebe, svojo bolečino, ob tem, da ima rad svoje bližnje, otroke, partnerja, prijatelje itd. Zakaj je izbral to pot - na to vprašanje ti ne znam, ne morem odgovoriti.

Razumem, da te zelo boli in da so podobe zelo žive. Zapišeš, da je samopoškodbeno vedenje namenjeno temu, da razumeš košček bolečine, ki jo je doživljal. Sprašujem te, ali lahko bolečino, žalost, jezo izraziš na način, ki prav tako nudi olajšanje in tudi pomiri, a ne poškoduje tvojega telesa? Nekaj možnih načinov je zapisano v tem prispevku.

Strinjam se s tabo, da so psihiatri in psihologi, strokovnjaki, ki ti lahko nudijo potrebno strokovno podporo v procesu žalovanja in s tabo odpirajo temo samoobtoževanja, občutka krivde, sprejemanja sebe v tej situaciji. Nikakor psihiatri ne predpišejo ustreznih zdravil, v kolikor to ni potrebno. V kolikor je to potrebno, je vedno z ustreznim namenom in nadzorovano. Psihologi pa za proces pomoči in svetovanja, prav tako psihoterapevti, uporabljamo različne tehnike in pristope, ne pa medikamentozno terapijo. Zelo toplo priporočam, da pokličeš Posvet in se dogovoriš za srečanje, ali pa da stopiš do osebne zdravnice in se dogovoriš za potni nalog za kliničnega psihologa, tudi psihiatra. Ob tem pa poskusi poiskati svetovalno delavko, z njo bosta načrtovali tudi podporo v procesu učenja in ocenjevanja. Tudi v komunikaciji s starši te bo podprla. Vse zato, da bo "šola manj trpela", čeprav ni šola v prvem planu, ampak ti. 

Žalovanje je proces, ki traja kar nekaj časa, vsaj leto dni, lahko tudi nekoliko dlje. V tem času gremo skozi vse dogodke, obletnice, praznike, ki smo jih z ljubljeno osebo preživeli. Prepletata se dva procesa - tako se na eni strani osredotočamo na smrt, izgubo (v tvojem primeru nenadno in zato še bolj bolečo) in na drugi strani v življenje, orientacijo v svet, v lepe dogodke, vsakodnevne aktivnosti. Dovoliti si moramo čas in prostor, da odžalujemo. 

Toplo, toplo te vabim, da poiščeš pomoč, do naslednjič pa ostaniva zavezani k življenju in pogovoru. Pošiljam ti velik objem in se veselim tvojega naslednjega sporočila. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja