Razno

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Opisuješ res težke občutke izgube smisla, dodatno pa ti doživljanje otežuje še zaskrbljenost zaradi šole, lastne spolne usmerjenosti in izkušnje vrstniške spolne zlorabe. Verjamem, da ti je v vrtincu teh misli najlažje razmišljati o izhodu, ki bi končal vse. Ampak tak izhod zapre tudi vse druge možnosti, ki pa te, sklepam, vendarle še vlečejo: najti smisel, najti ljubezen in biti to, kar si. Sem prav povzela?

Pred kratkim je kolegica psihologinja na tem forumu svetovala mladostnici, ki je tudi premišljevala o smrti. Njen razlog za to je bilo žalovanje za dvema ljubima ji osebama. Napisala ji je zelo pomenljivo misel, in sicer da se žalovanje kdaj preobleče v željo po lastni smrti. Zato me zanima, katera čustva so se v željo po smrti preoblekla pri tebi? Je v ozadju morda žalost? Ali pa jeza, razočaranje? Bes, strah, gnus? Morda kakšno bolj kompleksno občutje - občutek zapuščenosti, zmedenosti ...?

To je namreč še kako pomembno: da ne delamo s svojim čustvi kot s pokvarjeno robo, ki se jo zgolj vrže stran, ko nam je odveč. Ampak da z njimi delamo kot z darilom - nekaj nam želijo nekaj pomembnega sporočiti, z namenom, da se nekaj spremeni.

Pri tvojih letih je povsem normalno, če še nisi prepričana glede svoje spolne usmerjenosti. Kje pa piše, da si ne smeš vzeti vsega potrebnega časa, da to ugotoviš? Na svetu je ogromno ljudi, ki si šele v odraslosti ali celo šele v drugi polovici življenja dovolijo biti tako spolno usmerjeni, kot čutijo. Nikoli ni prepozno. Seveda je lepše, če to veš in upaš biti že prej, ampak adolescenca je v vsakem primeru obdobje, ko svojo identiteto šele odkrivamo, razvijamo in z njo eksperimentiramo.

Zato se ti ni treba še za nič opredeljevati - sploh pred osebami, ki imajo predsodke (npr. oče). To je v vsakem primeru tvoja osebna stvar. Če boš nekoč 100% da si bi ali lezbijka, boš to povedala in tako živela - ne glede na to, kaj si bo kdo mislil. Žal bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo svoje neodobravanje glasno izražali, ampak tako pač je. In kakorkoli že bo, se boš s tem ukvarjala, takrat in tam, ko bo to aktualno.

Zdaj se raje usmeri na šolo, na svoje hobije in na odkrivanje svojih občutkov. Predvsem pa skušaj razvijati do sebe več sočutja. Rezanje je naučena strategija sproščanja napetosti - lahko se je odučiš in izbereš manj kruto obliko sproščanja. Bi preizkusila kaj drugega? 

Kar se ti je zgodilo pri 9-ih letih, je zelo grda izkušnja. V otroštvu je sicer normalno, da otroci med seboj odkrivajo spolne organe, vsekakor pa ni v redu, če te v to kdorkoli sili. Žal mi je, da takrat ni bilo nobenega odraslega, ki bi posredoval in dečku pojasnil, da je nedopustno prestopil osebno mejo drugega človeka. Osemletnik sam od sebe še ne razume, zakaj je to nedopustno. Tebi pa vseeno ostaja izkušnja, ki ti je priskutila spolnost z moškimi. Zelo verjetno ti je pustila še druge občutke, ki te spremljajo še danes. Če bi se rada o tem pogovorila še več, sporoči. 

Kaj je point lajfa? Vprašanje za milijon ... Kaj pa če se malo omejiva in vprašanje zastaviva rajši takole: kaj je meni smiselno v tem trenutku? Lahko tukaj in sedaj naredim karkoli, da sebi in/ali nekomu drugemu naredim nekaj dobrega, koristnega? Grem na sprehod, pokličem prijateljico, ponudim mami pomoč ...? Se lotim predmeta, pri katerem vem, da zmorem za več kot 2 ali 3? Kaj pa če je danes dovolj, da samo sem? Tudi to je okej. Ni res, da kar naprej nekaj moramo ... Razen dihati. :)

Sama včasih, ko se sprašujem podobno, pomislim: Se mar drevesa in živali sprašujejo, v čem je smisel vsega? Pa jih imamo ravno tako radi in še kako nam lepšajo dneve s svojo prisotnostjo, ljubkostjo, barvami, vonji ... In prav tako kot mi živijo zase, en dan na dan ...

V življenju je samo ena stalnica - da se le-to ves čas spreminja. In mi z njim. Poskusi, dovoli si, opazuj - namesto delanja prehitrih zaključkov.

Kaj praviš?

Bodi lepo, 

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja