Pomoč?

Pozdravljena Tia,

se opravičujemo, da dolgo čakaš na odgovor. Želimo ti sporočiti, da je svetovalka prejela tvoje vprašanje, le nekoliko dlje traja zaradi vmesnih praznikov, saj nasi svetovalci svetujejo prostovoljno. 

Tvoja stiska je resnična in verjamemo, da ti ne more biti enostavno. Vedi pa, da ne rabiš ostati sama z njo. Dokler še čakaš odgovor svetovalke, se lahko v primeru, da se boš res hudo počutila, kadarkoli obrneš tudi na TOM telefon (na voljo vsak dan med 12. on 20. uro, 116 111) ali na zaupna telefona Samarijan ali Sopotnik (116 123, dostopen 24/7).

Topel objem,

Uredništvo

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, Tia!

Strinjam se z uredništvom, da si dolgo čakala na odgovor. Se opravičujem tudi z moje strani za daljši časovni odziv. 

Žal mi je, da so se ti kar nekaj let šolanja v odnosih z vrstniki dogajali dogodki, ki so neustrezni in pomenijo neustrezno (nasilno) vedenje. Tvoje doživljanje ob teh neprimernih odzivih in vedenju vrstnikov, je resnično in ga kot takega spoštujemo in razumemo resnost stiske, v kateri si se znašla. Sprašujem se ali so v to dogajanje, ki je bilo in je zate zelo obremenjujoče, vstopili odrasli - tvoji starši, učitelji, razrednik, šolska svetovalna služba, morda si imela in imaš tudi pomoč psihologa, pedopsihiatra. 

Veseli me, da si v novem okolju našla prijatelja Urbana, s katerim se razumeš in da se je tvoje razpoloženje tudi izboljšalo. Zapisala pa si, da bolečina ostaja, preliva se v jezo, ki jo, kot si zapisala težje kontroliraš, postaneš agresivna - kako se to kaže? Ob vsem se sprašuješ o vrednosti svojega življenja in se sprašuješ ali si sploh vredna dovolj, da bi živela. Tvoje življenje je zelo vredno in dragoceno, na To sem jaz, ti res želimo iskreno pomagati. Predstavljam si, da je zelo težko nositi masko obraza, ki deluje vesel, zadovoljen, ob tem pa zelo trpi do te mere, da razmišljaš o samomoru, da si že poskušala končati življenje. Kako intenzivno sedaj doživljaš jezo in kako se to odraža v tvojih mislih, kako pogosto so prisotne samomorilne misli in ali ob tem razmišljaš, imaš tudi načrt kako ga izvesti in kdaj? 

Poskušajva razmišljati o poteh pomoči. Verjetno se boš strinjala, da je zelo težko držati vse te občutke v sebi, jezo, žalost, nemoč, občutke obupa in kot si zapisala, da še nikomur nisi zaupala, sedaj pa si. Upam, da boš na tem portalu dobila občutek sprejetosti in izkušnjo, da je pomoč dobrodošla, da razbremeni. Sprašujem te kdo bi lahko bil tvoj sogovornik? Kako je s starši, v šoli, morda a treningu ali v glasbeni šoli? Pogovor ti daje moč, te razbremeni in skupaj s sogovornikom je lažje najti rešitve, poti pomoči, ki bi jih zmogla. Ob tem kot so zapisali v uredništvu lahko pokličeš na TOM telefon, Klic v sili, Samarijan. Jutri je odprto tudi chat svetovanje z Marušo Bertoncelj, odlično in zelo prijazno svetovalko. Vabim te, da se pridružiš chatu in se z njo pogovoriš. Še vedno lahko stopiš k osebnemu zdravniku ali pa k psihiatru v zdravstvenem domu. 

Kako pa si lahko pomagaš sama. Na portalu To sem jaz je nastalo kar pomembno poglavje Za krmilom jeze, kjer boš našla informacije o tem, kaj je jeza, kako se soočati z njo, kako jo izražati, da ne "poškodujemo" sebe in drugih v odnosih itd. Pred tem pa te vabim tudi, da poskušaš z vadbo tehnik sproščanja (tudi te najdeš na portalu) in izbiro aktivnosti, ki ti bodo tudi takrat ko bo čustvena napetost zelo visoka pomagale k umiritvi in odmiku od samopoškodbenega vedenja. Verjamem da ob vsem tem velja razmisliti o stvareh, ki jih imaš rada, se rada z njimi ukvarjaš in o ljudeh, ki jih imaš rada. Pomirja me, da imaš prijatelja s katerim se dobro razumeš. 

Vabim te, da se nam ponovno oglasiš. Čakamo nate. Do naslednjič pa velik objem.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja