osamljenost

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najprej hvala, da si se obrnila na svetovalnico in si delila svojo stisko. 

Pišeš, da že od nekdaj opažaš, da ti je pomembno mnenje starejših žensk, s katerimi se srečuješ tekom odraščanja. Želiš si njihove pozornosti, bližine, razumevanja, za kar imaš občutek, da nisi bila deležna s strani staršev. Če sem te razumela pravilno, te pozornosti ne iščeš pri drugih, kljub temu pa razmišljaš kako bi bilo v kolikor bi to pozornost, po kateri hrepeniš, dobila. Predstavljam si, da se v takšnih trenutkih počutiš nemočno, razočarano. Žal mi je, da se počutiš tako osamljeno in da imaš občutek, da svojega doživljanja, dvomov ne moreš deliti s kom. 

Izpostavila si, da si pozornosti s strani staršev več ne želiš, si si jo pa tekom odraščanja. Povsem razumljivo je, da si si jo želela in povsem razumljivo bi bilo, če bi jo želela sedaj. Potreba po prejemanju pozornosti, pripadnosti, varnosti so namreč ene izmed temeljnih psiholoških potreb, kar pomeni da so ključnega pomena za naše delovanje. In običajno so to potrebe, ki bi jih naj zadovoljili starši in drugi pomembni posamezniki v našem življenju. Žal mi je, da sama nisi imela te izkušnje tekom odraščanja. 

Pišeš tudi, da večkrat pomisliš kako bi bilo dobro, če bi imela možnost pogovora z nekom, ki bi ti dal neke usmeritve za življenje in bi ti namenil pozornost. Če skušaš sedaj razmisliti o tem, kdo je tista oseba, za katero meniš, da bi ti bila pripravljena prisluhniti in ti nameniti pozornost - bi lahko skušala stopiti v stik z njo? Sama pišeš, da se zavedaš, da te pozornosti nikoli ne boš dobila. Mi lahko zaupaš ali pa pri sebi razmisliš kako veš, da bo temu tako? Meniš, da bi lahko tvoj način razmišljanja prispeval k temu, da ne poskusiš vstopiti v stik z drugimi, za katere meniš, da bi ti lahko nudili oporo? Tukaj bi želela še dodati, da so naše misli, čustva in vedenja zelo povezana. Če skušam to ponazoriti v tvojem primeru, ti pa lahko razmisliš, če v tem vidiš kaj smisla in podobnosti. V kolikor je tvoja misel "Nikoli ne bom dobila pozornosti.", se najverjetneje počutiš manj prijetno - osamljeno, razočarano. Predstavljam si, da se morda potem raje umakneš, si bolj zadržana in morda niti ne skušaš iskati te pozornosti pri drugih (nekaj od omenjenega si navedla tudi sama). Če skušaš svojo misel spremeniti in si skušaš reči, da si vredna pozornosti drugih in da lahko skušaš vstopiti v stik z drugimi - se bodo tvoja čustva spremenila? Bi bilo tvoje vedenje morda drugačno?

Izpostavila si tudi, da imaš prijateljice, vendar težje ohranjaš prijateljske odnose, vaša druženja so redkejša. Je to nekaj, kar ti ustreza ali bi si želela da bi bilo drugače? V kolikor bi si želela, da bi bilo drugače - imaš kakšno idejo kaj bi lahko glede tega naredila? 

Verjamem, da z mojim odgovorom nisi dobila seznama nasvetov, ki se jih lahko držiš v primeru, da bi si želela spremembe. Takšni nasveti prav zares ne obstajajo. Kljub temu pa upam, da sem ti z odgovorom ponudila nekaj usmeritev za tvoj razmislek o stiski, ki jo opisuješ. V kolikor imaš še kakšno vprašanje ali se ti zdi, da nisem povsem odgovorila na tvoje vprašanje, mi prosim sporoči.

 

Vse dobro ti želim, 

 

Urška Pisar, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

vesela sem, da si se odzvala mojemu sporočilu. 

Izpostavila si, da se zavedaš, da tvoj način razmišljanja prispeva k temu, da ne stopiš v stik z drugimi, vendar ti je zelo neprijetno govoriti o svojih doživljanjih z drugimi. Predstavljam si, da ti ni lahko z drugimi deliti takšnih vsebin, da se v povezavi s tem pojavljajo številne misli in tudi manj prijetni občutki. V osnovi smo si ljudje zelo različni v tem, koliko smo se pripravljeni odpreti v odnosu do drugih, kakšne vsebine smo pripravljeni deliti, koliko časa in energije vlagamo v odnose z drugimi in kako pomembni so nam ti odnosi. Iz tvojega zapisa sem zasledila (in me prosim popravi, v kolikor se motim), da bi si želela z nekom deliti svoja doživljanja, vendar ti je ob tem tako neprijetno, da trenutno ne veš in ne zmoreš. Spodbujam te, da razmisliš kako bi lahko z manjšimi koraki prišla do končnega cilja. Vsekakor se zdi, da bi bilo zate v tem trenutku preveč to, da bi svojim prijateljicam povedala vse, kar čutiš. In vsekakor ni namen, da v odnosu do drugih počneš stvari ob katerih se počutiš tako nelagodno. Pomembno je, da poslušaš sebe, hkrati pa na tem področju uvajaš majhne spremembe, v tempu, ki ti ustreza. Morda lahko skušaš razmisliti, na kakšne načine bi se lahko približala svojemu cilju oziroma kakšni bi bili ti koraki. Sestaviš si lahko lestvico korakov, od tistega najmanjšega, ki ti vzbuja najmanj nelagodja, do tistega največjega, ki ti v tem trenutku vzbuja največ nelagodja. Potem je pomembno, da se skušaš tem korakom ali majhnim ciljem na poti do večjega cilja približati. Če izhajam iz primera, ki sem ga ustvarila naključno, za namen prikaza. Razmisli, kako nelagodno bi se počutila v naslednjih situacijah: najboljši prijateljici napišeš sporočilo, najboljšo prijateljico pokličeš in imaš z njo "small talk", z najboljšo prijateljico preko telefona deliš dogodek, ki se ti je zgodil v tistem dnevu, pokličeš prijateljico, s katero se želiš videti že dlje časa, prijateljico povabiš na sprehod/kavo/sladoled..., sošolko vprašaš nekaj v povezavi s šolo, s prijateljico deliš svoj najljubši spomin, s prijateljico se igraš igro, kjer deliš svoje vsebine (npr. hobiji, prepričanja, ideje za prihodnost ...) ... Če bi tem primerom dodala še kakšnega svojega in bi skušala te situacije razporediti od tiste, ki ti vzbuja najmanj nelagodja, do tiste, kjer je nelagodja največ, dobiš lestvico majhnih korakov, ki se jim lahko izpostavljaš postopoma. Pri tem začneš pri najnižjem koraku (ki ti vzbuja najmanj nelagodja) in ko se tvoje nelagodje v tej situaciji zmanjša, lahko nadaljuješ z naslednjim korakom. Pri tem ti je lahko v pomoč vsebina in tudi delovni list, ki se nahaja na tej strani. 

Za konec pa še nekaj glede misli. Napisala si, da boš skušala svoje razmišljanje spremeniti. Želim ti sporočiti, da naši možgani običajno delujejo tako, da se sprva borijo proti spremembam. Ker to od njih zahteva veliko napora, možgani pa imajo raje stvari, ki jih počnemo čisto avtomatično. Zato se večkrat zgodi, da gredo po tisti poti, ki si je ne želimo - npr. če si rečemo, da o nečem ne želimo razmišljati, pogosto o tem razmišljamo še bolj intenzivno. S tem ti želim sporočiti, da spreminjanje razmišljanja ni nekaj kar se zgodi iz danes na jutri. Tudi tukaj pridejo časi, ko se ponovno pojavijo "stare" misli in to je nekaj povsem normalnega. Pomembno je, da v teh trenutkih vztrajaš in najdeš načine, kako bi lahko te misli spremenila v bolj realistične. Pri tem ti je lahko v pomoč vsebina na naslednji povezavi, kjer so zelo nazorno predstavljeni načini, kako lahko negativne misli prepoznaš, kakšne miselne pasti so pogosto prisotne in kako lahko te negativne misli spremeniš.

Veliko uspehov in zaupanja vase ti želim,

Urška Pisar, mag. psihologije