Odnos s fantom

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena,

pišeš, da živiš skupaj s fantom, ki ga imaš sicer zelo rada, a se ti zadnje čase zdi, kot da se je nekaj spremenilo – več se prepirata in občutek imaš, kot da te sploh ne posluša oz. se ne odziva na tvoje želje oz. potrebe. Za odnose velja, da so živa stvar – konstantno je treba delati na njih in jih negovati, pri čemer ne smemo pozabiti, da sta za odnos vedno potrebna dva. Sploh, ko smo že nekaj časa z osebo, se morata oba v odnosu truditi, da bo odnos funkcionalen, v nasprotnem primeru bo prišlo do »trka« oz. do različnih nesporazumov. Prav tako je zelo pomemben del tega komunikacija, ki pa nam je velikokrat zelo težka, sploh, če imamo drugačna videnja oz. pričakovanja o tem, kako naj bi naš odnos izgledal ipd. –  v takšnem primeru imamo lahko sami hitro občutek, da partnerju težimo, smo »too much« oz. pretiravamo. Poglej, lahko bi rekli, da gre za nekakšne šume v komunikaciji, kar pa je  zelo pogosta stvar pri parih, tako da vedi, da nisi sama v tem.

Zdi se mi pomembno izpostaviti, da smo si ljudje različni med sabo – vsak ima svoje potrebe, želje in pričakovanja. Prav tako je v odnosu pomembno, da prepoznamo, kakšen je naš »love language« in kakšen je »love language« našega partnerja – morda tvoj fant enostavno ni toliko za darila oz. mu bolj kot darila pomeni kaj drugega – morda tvoja prisotnost? Razmisli, morda je tudi nekaj na tem, več o »jezikih ljubezni« pa si lahko prebereš tu.

Žal ne poznam dobro tvojega fanta, ampak morda sam niti ne zna izraziti ljubezni do tebe na tak način, kot bi si ti želela. Omenila si, da vidiš, da mu je mar zate in da se trudi – morda je tudi on sam v dilemi, ker ne ve, kako ti lahko pomaga – s tem ga ne opravičujem, le želim ti predstaviti to možnost, da morda le nima kapacitet, kako pomagati ljubljeni osebi v takšnem primeru. Res je tudi, da sta še zelo mlada, kar pomeni, da se oba še razvijata in učita tako o sebi, življenju na sploh kot o drugih. Verjamem, da te boli to, ko mu velikokrat poveš oz. ga prosiš eno in isto – si razmišljala kdaj, da bi se z njim pogovorila o takih stvareh? Pri pogovoru moramo paziti, da osebe ne začnemo napadati, temveč da »stopimo korak nazaj« in se osredotočimo na vedenje. Ena tehnika, ki jo lahko skušaš uporabiti so Jaz sporočila/Jaz stavki, pri čemer sogovorcu sporočamo svoje misli in čustva, tako, da čustva izrazimo brez obsojanja in vzbujanja občutkov krivde. Sestavljena so iz treh delov: 1) izpostavimo moteče vedenje osebe (npr. »Ko med tem, ko ti kaj govorim igraš igrice…«), 2) izrazimo naše počutje in čustva ob tem vedenju (npr. »postanem žalostna/jezna«), 3) na koncu opišemo posledice vedenja na nas (npr. », saj imam občutek, da ti ni mar/da sem ti odveč/da ti morim). S tem boš dala osebi možnost, da ne zavzame obrambne drže in ji dala prostor, da obrazloži svoj pogled na stvari. Več o učinkoviti komunikaciji si lahko prebereš na tej spletni strani. Lahko mu tudi poveš, da mu res ne želiš »težiti« in da razumeš, da oba potrebujeta čas zase, a da bi ti veliko pomenilo, če bi lahko skupaj preživela čas bolj kvalitetno (nato lahko predlagaš stvari, ki si želiš početi z njim). Kot sem že omenila, odnosi so zahtevni, komunikacija je težka – a to je edini način, da bo oseba lahko razumela oz. skušala razumeti, kako se mi počutimo. V odnosih je tudi veliko prilagajanja – to pomeni, da za osebo, ki jo imamo radi, čas namenimo tudi stvarem, ki nam sicer niso najbolj všeč, a pri tem je seveda pomembno, da oba tako delujeta (npr. en večer gresta lahko na sprehod, ker si ti tega zelo želiš; drug večer pa mu npr. daš prostor, da odigra kakšno igrico na računalniku s prijatelji) – gre tudi za stvar dogovorov. Verjamem, da si že velikokrat skušala načeti pogovor, a morda lahko res poskusiš še z Jaz stavki. Meniš, da bo šlo?

Problem vseh odnosov (tako romantičnih, kot prijateljskih, tudi družinskih) pa so pričakovanja in idealizirane podobe odnosov, ki jih vidimo na spletu/socialnih omrežjih/v živo. Pričakovanja so tako nepoštena do druge osebe – sodobna družba, filmi, zgodbe, socialna omrežja pa nam želijo prikazati, da so ta pričakovanja povsem običajna, a zares velikokrat sploh niso realna. Pričakovanja lahko tako hitro vodijo do razočaranja in prepirov, zato je pomembno, da to pri sebi ozavestimo. Pričakovanja so lahko različna npr.: da nam bo partner konstantno dajal komplimente in potrditve; da bo ves svoj čas preživel z nami; da bo svet doživljal na enak način kot mi; da bo imel enake interese kot mi; da nam bo vedno na voljo... Prav tako je problem idealizirana podoba odnosa, ki jo lahko vidimo vsepovsod – a tudi to ni realnost. Ne moremo vedeti, kaj se dogaja pri drugih – ponavadi v nobenem odnosu ni popolno oz. so pri vseh možnosti za izboljšavo. Pomembno je, da se ob partnerju lahko sprostimo, da nam je prijetno in da se počutimo varne.

Glede družine pa me zanima, ali bi se želela morda s kom pogovoriti o tem? Lahko napišeš meni ali pa greš do svetovalne delavke na vaši šoli, lahko tudi do kakšne učiteljice, ki ji zaupaš. Definitivno pa je tako, da družinski odnosi zelo vplivajo na to, kako vidimo/zaznavamo sebe, druge in svet okoli nas…zato je dobro, če na teh stvareh začnemo delati in skušamo te družinske vzorce predelati. Tako, da opolnomočimo sebe in da tega ne prenašamo potem naprej v ostale odnose (tako partnerske kot tudi prijateljske). Ampak si še zelo mlada, tako da verjamem, da boš vse uspešno predelala!:)

Bodi prijazna do sebe in ne se bati izraziti to, kar te muči. Če te ima oseba rada, te bo sprejela takšno, kot si in ti bo stala ob strani. Morda ne bo točno vedela, kaj ti reči v danem trenutku, a bo ob tebi v dobrem in slabem. Gre tudi za to, da moramo v odnosih drug drugega naučiti določene stvari – npr. kaj nam je všeč, kaj nam ne paše, česa ne bomo tolerirali…

Le mirno in pogumno naprej ter zaupaj sebi in svojem srcu, ki ti bo pomagalo narediti prave odločitve:).

Upam, da sem ti z dogovorom vsaj malo pomagala, če pa imaš morda še kakšno vprašanje, se lahko ponovno obrneš name.

Lepo bodi in vse dobro ti želim,

Nika Verbič, dipl. psihologinja (un)