Ocene

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!  

Hvala, da si se obrnila na nas in nam zaupala svojo težavo. Čeprav razumem, si v šoli dobila nekaj slabih ocen. Ob koncu prvega ocenjevalnega obdobja ste dobili spričevala, ki jih morajo starši podpisati. Starši ne vedo za slabe ocene in ne veš, kako jim povedati.  

Razumem, da te ob tem skrbi, te je strah, ti verjetno tudi ni bilo najlažje, ko si dobila slabe ocene. Vsakomur v življenju se zgodijo padci, takšni ali drugačni. Lahko je precej težko, ampak vedno je pot, ki vodi navzgor. Tudi za tvoje ocene imaš priložnost, da jih popraviš. Moj nasvet bi bil, da najprej premisliš, kaj je šlo takrat narobe - ti je bila snov nekoliko težja, si imela težavo najti motivacijo, da bi se učila, se je kaj drugega zgodilo in si bila slabe volje ter se nisi mogla dovolj zbrati, te je bilo zelo strah, ko ste pisali test - ali karkoli drugega, kar je bilo. Potem pa si poskusi pripraviti načrt, kaj ti bo pomagalo, da se boš snov tokrat naučila bolje in ocene popravila. Če pri tem rabiš kakršnokoli pomoč, se ponovno oglasi in ti z veseljem pomagam. Če ti je lažje, pa lahko za pomoč zaprosiš tudi učitelja/učiteljico ali šolsko svetovalno delavko. Morebiti ti lahko pomaga tudi sošolka/sošolec ali starši.  

Potem pa se pogovori s staršema - če ti bo lažje, se lahko najprej pogovoriš samo z enim in potem z drugim ali pa bo prvi starš povedal drugemu. Pogovor lahko začneš npr. nekako tako: Mami/Oči, imam težavo, o kateri bi se rada pogovorila. V pogovoru povej, kako se počutiš - npr. da te je strah, kako bosta odreagirala, da tebi ni bilo lahko, ko si dobila te slabe ocene. Razloži tudi, kaj se je dogajalo, da so se te slabe ocene zgodile in potem povej, da imaš načrt in da si želiš te ocene popraviti. Možno je, da bosta starša jezna ali slabe volje. Če se to zgodi, je mogoče najbolje, da si potem vsi vzamete nekaj trenutkov, da se umirite in premislite ter se potem bolj v miru pogovorite, mogoče tudi najprej prespite. Če imaš mogoče brata ali sestro in bi ti bilo lažje povedati, če bi bil/a nekdo ob tebi, lahko narediš tudi tako. Svetovala bi ti, da poskusiš povedati čimprej, ampak poskusi vseeno izbrati trenutek, ko bosta starša imela dovolj časa, da se boste lahko pogovorili in ko npr. ne bosta v najvejči naglici.  

Kakšen nasvet lahko morebiti najdeš tudi v tem članku: https://www.tosemjaz.net/razisci/druzina-prijatelji-in-vrstniki/mami-oci-imam-problem-se-lahko-pogovorimo/

Upam, da se bo izšlo čim boljše in čim bolj mirno. Če boš potrebovala še kakršno koli pomoč, smo tu za tebe.  

Pošiljam ti en močan objem, 

Sara Seršen, mag. psihologije