Vprašanje:
Obupala nad življenjem, ni več smisla
Tema: Čustva, Motnje hranjenja, Samomor, Samopoškodbe, Žalost in depresija
-
Ob
Obupalasem
Obupalasem
Objavljeno: 06 mar. 2023 17:43
Ne najdem več smisla v življenju, resnično ga ne najdem. Vsak večer me je strah it spat, ker vsako noč jokam in se režem po rokah in gledam žalostne videe na instagramu in se še bolj jokam, počutim se obupno in osamljeno, razmišljam o samomoru, skos bolj resno, se mi zdi, da ratujem skos bolj pogumna, da ga bom dejansko enkrat nardila, čisto za res! Nek način samopoškodovanja je tut stradanje in občasno bruhanje (kadar se počutim zelo krivo). Samopoškodujem se približno 7 let, od osnovne šole naprej. Vrjetno se boste spraševali in spraševali mene, zakaj gledam žalostne videe in ne vesele in moj odgovor je, da ob gledanju žalostnih videov vsaj nekaj čutim, pa čeprav žalost in strah, ob veselih videih pa ne bi občutila sreče, veselja (sem probala večkrat). Ko se moje stanje malo izboljša, se hitro vrnem nazaj v žalost, strah, obup, hudo depresijo, strogo stradanje, hudo samopoškodovanje. Ne vem, nek strah me preplavi, kot da bi "uživala" v depresiji, tam se počutim varno in niti nočem več it iz tega začaranega kroga, zame ta opcija ne obstaja, ne želim si. Izbiram bolezen, ker le na tak način dobim pozornost, pa čeprav so to psihologi in psihiatri, pa vseeno, če ne bi imela več bolezni, ne bi imela nobenega sploh, zato velikokrat hodim tudi v ZD, ko se samopoškodujem, da bi me nekdo poslušal, tam mi oskrbijo rane, me poslušajo, mi dajo občutek varnosti. Zmerej se zmenimo za napotnico za bolnico, ampak ne morm si privoščit, da bi šla v bolnico za tolk dolg kot sem bla enkrat že. Torej kaj si mislite o tem, za kaj bi tukaj lahko šlo? Prosim če mi pomagate razumeti..
-
Uredništvo
Barbara Stožir Curk
Objavljeno: 08 mar. 2023 09:06
Odgovor svetovalke:
Draga draga mladostnica,
zahvaljujem se ti za zaupanje in čestitam za pogum, ki si ga potrebovala, da si zapisala svoje težave, razmišljanje na portal. Želiš razumeti kaj se ti dogaja. Četudi praviš, da iz "bolezni" ne želiš, pomoč sprejemaš, vsaj v delu, ko te v bolnišnici oskrbijo. Takrat teče s tabo tudi svetovalni pogovor.
Zapisala si, da se počutiš osamljeno in obupano, preplavlja te žalost, veliko jočeš, se samopoškoduješ, se stradaš ali prenajedaš, ko je stiska in notranja napetost prevelika (previsoka) in ko se posledično vsemu temu pridružijo še občutki krivde. Gledaš videe z vsebino, s katero se poistovetiš. Praviš, da "uživaš" v depresiji in da si ne želiš iz začaranega kroga depresije, da ta opcija zate ni sprejemljiva. Velikokrat praviš, si tudi v bolnišnici, kjer te oskrbijo, kot praviš si na tak način pridobiš pozornost odraslih, zadovoljiš tvoje potrebe po sprejetosti in varnosti. V kolikor prav razumem si že bila hospitalizirana, tega pa si več ne želiš in to obliko pomoči odklanjaš.
Čeprav bova v nadaljevanju govorili o oblikah pomoči, ki jih nujno potrebuješ in te na tem mestu zelo spodbujam, da jih sprejmeš, me zanima na koga se lahko v tej stiski nasloniš. So to starši, kakšna prijateljica, prijatelj? Si ambulatno obravnavana pri kliničnem psihologu, psihiatru, kakšen odnos imaš z osebnim zdravnikom? Kot veš, se v stiski lahko, zelo spodbujam, obrneš na TOM telefon (telefonsko in e - svetovanje), tudi na Tosemjaz imamo chat svetovalnico (urnik), prilagam ti link z informacijami, kjer ti lahko nudijo pomoč - https://www.zadusevnozdravje.si/kam-po-pomoc/prvi-viri-pomoci-v-stiski/. Pokličeš lahko tudi na 112, tudi tu boš dobila prvo obliko pomoči.
Razmisli o svojih notranjih močeh, ki bi ti lahko pomagale pri spoprijemanju s težavami. Čeprav meniš, da jih morda ni, pa so. Že to, da vedno znova greš v bolnico po pomoč, da si pisala na ta portal, da še vedno, pa če tudi v majhnem deležu, razmišljaš o pomoči. Kakšni so odnosi s tvojimi vrstniki, starši, kako si v preteklosti tudi uspešno rešila kakšne težave, komu pomagala?
Verjetno se boš strinjala, da so težave, o katerih poročah, precej kompleksne. Veliko žalosti, joka, obupa, prisotno je depresivno razpoloženje. Lahko rečeva tako obremenjujoče in zate težko vzdržne, da jih poskušaš reševati s samopoškodbenim vedenjem, oblikami stradanja in najedanja (kar sodi v oblike motnje hranjenja), razmišljaš o samomoru. Zapisala si, da boš samomor tudi izpeljala. Imaš načrt? Kako pogosto so prisotne samomorilne misli?
Predlagam naslednje. Ker si stara 22 let, si polnoletna in je tu tvoja vloga v procesu okrevanja še bolj povezana s tvoj privolitvijo v zdravljenje, te prosim, da poskušaš sprejeti pomoč. Strah, sram, negotovost, ki se ti ob tem poraja, je na mestu in tu verjamem, da ti bodo strokovnjaki pomagali z razlago. Potreben je prvi korak, četudi je prekleto težak in bo v prvem delu pomenil poslabšanje. V mislih imam tako psihoterapevtsko pomoč ob podpori medikamentozne terapije. Skozi ustrezno obliko pomoči boš skupaj s strokovnjaki raziskala vzroke za nastale težave in dejavnike, ki k temu še bolj prispevajo. Morda so tu v ozadju težave povezane s šolo, z odnosi z vrstniki, starši, partnerskimi odnosi, pa tvoj opremljenostjo za soočanje s stresom, temperamentom, genetiko...
Obljubiva si, da se bova danes, jutri še tipkali. Do takrat se zaveživa k življenju, prav. Razmisli o mojem zapisu, upam, da ti bo v pomoč. Na samem koncu pa še ena moja prošnja - je mogoče, da bi namesto ogledov videov izbrala sprehod, naravo, pogovor? Verjamem, da je težko, lahko poskusiš, ali pa vsaj omejiš zelo čas, ki ga temu nameniš? Poskusi tudi spati, higiena spanja je pomembna. Zjutraj pa poskusi vstati s postelje, se urediti, pojesti zajtrk.
Zelo zelo se veselim tvojega ponovnega zapisa. Do takrat pa kot sva rekli, se zavezujeva k življenju. Močan, močan objem.
mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Ob
Obupalasem
Obupalasem
Objavljeno: 08 mar. 2023 09:36
Hvala vam za odgovor. Redno obiskujem psihiatra in imam zdravila. Enkrat sem bila hospitalizirana, rekla sem da si ne morem privoščit, da bi šla še enkrat tja, ker doma tega ne bi sprejeli, vendar si želim it tja. Doma imam obveznosti, zarad katerih me ne bi pustili (in vem da sem polnoletna in sama odločam, ampak pri nas ni tako..) oz. bi se mogl najprej zelo skregat, da bi rekli ok pejt v bolnico, če ti je tam boljše (počutijo se, kot da jih ne cenim in nočem njihove pomoči in da mi je boljše brez njih, torej v bolnci), kar je po eni strani res, ker v bolnici so strokovnjaki, ki znajo delat z mano, mi dejansko pomagajo, ampak družina tega noče slišat. Imam eno prijateljico, kateri zaupam svoje občutke, ampak ne govorim velik o samomoru z njo, ne želim. Drugače o samomoru razmišljam vsak dan, že 3 tedne, ne vem sploh zakaj, ker se res ni nič zgodilo. Imam dobro izdelana 2 načrta kako bi izpeljala (če prvi ne uspe, bo drugi skoraj gotovo). Res čakam, da se mi "odpelje" in ga naredim. Žalostne videe gledam zvečer v postelji, zato grem težko takrat vn na sprehod. Hodim na sprehode, peljem psa večkrat na dan (pes je en razlog zakaj si ne morem privoščit it v bolnico, že k sem bla prvič v bolnici, smo se mogli ful skregat, ker pač so oni mogli skrbet cel mesec zanga, pes pa je moj). Velik mi pomagajo s psom, ampak sigurno ne bi več cel mesec poskrbeli, so mi rekli, da je to moja obveza in morem skrbet zanga. Ampak ko sem bila v bolnici zarad druge bolezni (ne psihične) so pa brez kregala skrbi zanj. Pač ne razumem, še vedno neka stigma pri njih, pa čeprav smo se že velikrat pogovarjal o tem.. Torej ne vem več res.. psihoterapija zame ne pride v poštev, ker tukaj okoli našega doma ni nobenega, sem hodila, ampak preveč drago. Škoda se mi zdi denarja, ker mi resnično ne pomagajo. Torej kaj mi drugega preostane, kot da si vzamem življenje, nočem več trpeti vsak dan in se boriti z demoni v svoji glavi
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Uredništvo
Barbara Stožir Curk
Objavljeno: 08 mar. 2023 13:52
Odgovor svetovalke:
Draga draga mladostnica,
zelo hvala, da si hitro odpisala. Tega sem res res vesela.
Veseli me, da imaš prijateljico s katero se pogovarjaš in imaš z njo stik. Super, da imaš psa, s katerim hodiš na sprehode in ti je z njim lepo. Zelo me veseli, da imaš medikamentozno podporo in da obiskuješ psihiatra ter da si želiš pomoči, da sprejemaš tudi hospitalizacijo. Razmišljam kdo bi te lahko podprl v pogovoru s starši? Si o tem govorila s svojim psihiatrom?
Lahko sprejmem, da starši težje sprejemajo tvoje težave in da gre, kot praviš, za stigmo, kaj bodo misli drugi, kaj so oni naredili "narobe". Čeprav vem, da je težko in te skrbi, si ti zdaj najbolj pomembna in tu te moramo podpreti odrasli. Je možno, da bi skupaj obiskali tvojega zdravnika in se pogovorili? Ker je nujno.
Zapisala si, da imaš že konkretne načrte o samomoru. Da se, kot si zapisala, boriš s svojimi demoni in da ti je zelo zelo težko. Je možno, da takoj pokličeš svojega psihiatra oz. urgentne oblike pomoči? Verjamem, da ti bodo pomagali. Tudi z varstvom psička se bo uredilo, verjamem, da ti bodo pomagali tudi v komunikaciji s starši.
Ponovno si obljubiva, da se zavezujeva življenju. Veselim se tvojega odgovora. Do takrat pa velik objem.
mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
Citiraj
Za lajkanje se prijavite ali ustvarite račun TUKAJ.
-
Anonimno
Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.
-
Brezplačno
Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.
-
Strokovno
V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.