OBUP

Odgovor svetovalke:

Toplo pozdravljena.

Najprej ti pošiljam en virtualni objem. Žal mi je, da se počutiš tako samo in zapuščeno od vseh. Ta bolečina je res močna. Naši možgani občutek odrinjenosti dejansko zaznajo enako kot fizično bolečino.

Občutek imaš tudi, da nima nič več smisla. Da je to konec in da nikoli ne bo drugače. Temu občutku verjameš, ker te je povsem preplavil. Vendar čustva in občutki niso dejstva o tem, kar se dejansko dogaja. Lahko zelo popačijo sliko, še zlasti, ko so zelo intenzivni. Se spomniš še kakšne druge situacije, ko te je preplavilo neko čustvo in nič drugega ni obstajalo? Tudi pozitivna čustva in občutki tako delujejo. Ko se nam izpolni velika srčna želja, na primer, se počutimo kot na vrhu sveta in ni nobenih težav več ... Paže kmalu spet ugotovimo, da  niso izginile - samo nismo jih videli. ;) Nič drugače ni, ko potonemo v negativna čustva. Veliko pozitivnega je še vedno okoli nas, a nam obup ne dovoli, da bi jih videli.

Vsako čustvo, vsak občutek je samo delna informacija - ne glede na to, s kakšno močjo nas preplavijo. So informacija, da nekaj v naših okoliščinah ni varno in da je treba nekaj spremeniti (kadar so to negativni občutki).

Žal je največkrat tako, da na zunanje okoliščine nimamo toliko vpliva, kot bi želeli. Ga imamo pa zato nase bistveno več, kot se zdi. Počakati je treba, da intenzivnost čustva popusti (in vedno popusti - tako smo narejeni), šele potem se lahko lotimo dela. 

Vsi občutki, tudi tisti najbolj neprijetni, dejansko skrbijo za nas. Želijo nas spodbuditi, da poiščemo varnost. Najprej varnost v sebi, v svojem umu in telesu ter nato varnost v odnosih. To je lahko v novih odnosih ali v starih odnosih, a na nov način. Ko družina razpade in se začnejo vzpostavljati nove razmere, je praviloma najtežje obdobje. Ampak to je prehodno obdobje. Minilo bo in se spremenilo v nekaj novega. In potem spet in vedno znova. 

Antidepresivi žal potrebujejo nekaj mesecev, da res pokažejo pozitivni učinek. V prvih tednih se praviloma stanje lahko celo nekoliko poslabša, potem pa se naglo popravi in izboljša. Jih je pa treba res jemati redno ter dosledno. Včasih je tudi treba spreminiti dozo ali zamenjati vrsto zdravila. Vztrajnost velja. Res so lahko odlična pomoč - kot je z mavcem lažje hoditi okoli, če imaš tudi bergle. Niso pa čudežna palčka, ki bodo okrepili tvojo samopodobo. V to boš vseeno morala vložiti nekaj truda, a z antidepresivi bo šlo to mnogo lažje kot brez. 

Zelo je dobro, da si zadovoljna s psihiatrinjo. Naj te ta lučka drži. Ni ti treba narediti vseh korakov naenkrat: terapija, prijatelji, srečna družina. Lažje in bolj učinkovito na dolgi rok je, da greš korak za korakom. Bodi prizanesljiva do sebe. Najprej se okrepi. Kot če bi imela hudo gripo. Takrat tudi ne moreš početi vseh stvari, ki bi jih običajno. Za začetek je povsem dovolj, da zaupaš zdravnici, hodiš na pogovore in jemlješ terapijo. V vmesnem času pa se lahko podpreš s kakšno vajo, ki jo priporočamo v online priročniku Kaj lahko naredim, da mi bo lažje. Lahko preizkusiš tudi naš novi tečaj.

Edino, kar takoj deluje vsaj v majhni meri, je gibanje, kakršnokoli. Začni s sprehodi in postopno, ko boš bolj pri močeh, dodaj kak poskok ali tek ali hrib ali žogo ali utež. Neverjetno je, kaj že nekaj minut gibanja lahko naredi možganom in posledično našemu počutju!  

Ko boš malo močnejša, boš poskusila narediti naslednji korak. Spoznati nove prijatelje. V šoli, na kakšnem krožku, v športni dejavnosti ipd. In tako počasi dalje. 

Kadar pa te bo spet obšel popoln brezup (to se bo gotovo še zgodilo - in to ne pomeni, da terapija ne deluje!), pa si lahko rečeš: "Tukaj in zdaj sem brez upanja. Nič mi treba storiti. Lahko samo ležim. Mirujem v obupu." Ko bo minilo 15 ali 30 minut, pa vstani in se odpravi na vsaj enako dolg sprehod. Po možnosti v naravo. S seboj vzami hišnega ljubljenčka, če ga imaš - ali povabi osebo v družini, ki jo sovražiš najmanj. Ali koga iz šole, ki ti je kul. Ali pa greš sama in poslušaš zvoke.

Imaš vso pravico biti žalostna in razočarana nad družinskimi razmerami in izgubo prijateljev. Nisi kriva, da se ti je to zgodilo. To so, ponavljam, zelo boleče stvari. Ampak so, tako kot vse drugo, nestalne in se bodo v prihodnosti še zelo spreminjale. Zato te vabim, da v trenutkih najhušje bolečine namesto samopoškodovanja izbereš  samosočutje.

Začni lučko prižigati najprej sama sebi. :)

Vabljena, da se še oglasiš. Lahko napišeš še kaj, zlasti, če česa nisem prav razumela. Z veseljem ti znova odpišem.

Nisi sama!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živijo,

zelo me veseli, da si se ponovno oglasila in da se je stanje kljub vsemu že nekoliko izboljšalo. :)

Vidiš pa, da še vedno pridejo dnevi in skrbi, ki te spet nekoliko bolj potrejo. Tvoji strahovi in skrbi so seveda upravičene. Kar pišeš, je res. Psihiatrinje ne moreš imeti ves čas ob sebi in nekega dne se bo vajin odnos zaključil. Logično, da te to žalosti. Prav tako je res, da ne moreš vnaprej vedeti, kako bo s psihologinjo. Kaj lahko narediš?

Samo to, da situacijo sprejmeš. "Ni fajn, da se mora to končati oz. spremeniti, ampak tako pač je in jaz zmorem zdržati s tem nelagodjem. Minilo bo, kot sem se že naučila, da so vsa čustva in občutki vedno prehodni."

Enako velja za dejstvo, da se po terapiji počutiš slabše, ker pogrešaš psihiatrinjo. Cilj terapije ni, da se po njej počutimo (vedno) fajn - ampak je cilj terapije napredek na dolgi rok. Napredek pa se gradi tudi skozi učenje toleriranja neugodja. Vsakič, ko greš od psihiatrinje sama v svet, imaš priložnost, da ponotranjših to, kar ti da ura terapije, in da začneš v sebi graditi občutek varnosti - da se učiš nasloniti se nase. Prepričana sem, da nočeš biti za vedno odvisna od drugih ljudi, imam prav?

Psihiatrinja je odrasla strokovna oseba, ki je zmožna skrbeti za svoje potrebe in meje. Zato naj te njeni objemi ne skrbijo - če ti jih ponudi, je to super, izkoristi prav vsakega! In kje piše, da ne moreš enako toplega objema dobiti še kje drugje, s strani koga drugega? ;) Pa kaj, če si se zelo navezala nanjo. Navezanost je zelo zdrava potreba. Res je, da nas lahko dela tudi bolj ranljive, ampak brez tega je življenje zelo prazno in še bolj osamljeno.

Hej, kaj pa če bi tega fanta, ki ti je všeč, povabila v hribe? :) 

Po mojih lastnih izkušnjah sicer ljudi, ki imajo radi fitnes in hribe, spoznaš - v fitnesu in hribih. :) Tako da predlagam, da se vpišeš v fitnes (če se še nisi) ali planinsko društvo/krožek, greš tja sama (ja, lahko te je strah, ampak zmoreš! ;)) in se začneš pomenkovati z ljudmi, ki so tam. In vsakič, ko prideš tja, je lažje.

Vem, kar nekaj "norih" predlogov sem ti nanizala, ampak včasih je najbolje narediti tisto, česar nas je ful strah - zato, da ugotovimo, da sploh ni bilo tako grozno in da lahko marsikaj prenesemo. 

Bom vesela, če boš poročala, kako ti gre.

Lepo pomlad ti želim,

 

 

 

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja