Nocna mora ampak realnost

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

hvala, ker si se obrnila na nas in nam zaupala svoje doživljanje. Žal mi je, da doživljaš takšno stisko. Pišeš o tem, da je mama odkrila tvoje rezanje in sedaj te vsakodnevno pregleduje in sprašuje o tem, omenja pa tudi, da bo o tem povedala očetu.

Žal mi je, da čutiš potrebo po rezanju. Samopoškodbeno vedenje se pojavi zaradi čustvene stiske, ki si jo posamezniki ne znajo olajšati na drugačen način. Značilna je trenutna pomiritev, kasneje pa se stiska zopet poveča in lahko sledijo ponovne samopoškodbe. Vendar pa je zelo pomembno, da veš, da iz tega kroga obstaja izhod, o čemer bom več napisala v nadaljevanju.

Napisala si, da se sovražiš, ker nisi bila dovolj previdna in je tvoje rezanje odkrila mama. Sicer o odnosu z mamo nisi napisala več, vendar pa bi ti svetovala, da mami skušaš pojasniti, kako se počutiš in kaj je vir tvoje stiske. Napisala si, da se je odzvala boljše, kot si pričakovala in verjamem, da je njena iskrena želja zgolj to, da ti pomaga. Če pa meniš, da se z mamo ne moreš pogovarjati o tem, ti toplo priporočam, da se o svojem doživljanju pogovoriš z drugo odraslo osebo. Obstaja široka mreža strokovnjakov za duševno zdravje, s katerimi se lahko pogovoriš in ti bodo s svojim znanjem in izkušnjami svetovali, kaj lahko narediš, da se boš počutila bolje. Samopoškodbeno vedenje je skoraj vedno odraz globje duševne stiske in strokovnjak ti bo pomagal odkriti razloge za tvoje počutje. Iskreno te spodbujam, da razmisliš o tej možnosti. Najbolj smiselno je, da se obrneš na krajevno najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. V kolikor pri tem koraku potrebuješ pomoč, pa lahko povprašaš še kakšno drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš, morda šolsko svetovalno delavko, ali pa morda osebno zdravnico.

V branje ti svetujem članek o spopadanju s stisko pri samopoškodovanju. Opisani so nekateri alternativni načini, kaj lahko narediš, kot na primer gibanje, umetniško ustvarjanje, pisanje dnevnika.

Napisala si, da te preplavlja krivda, kadar ješ, starša pa sta ti omenila možnost, da te bosta pričela pitati. Verjamem, da ti je ta misel zelo neprijetna, zato želim nekaj besed napisati še o tej temi. Opisuješ spremenjen odnos do hrane, glede na prej napisano, pa je zelo verjetno, da imajo tudi težave na tem področju isti vzrok kot samopoškodbeno vedenje, torej neko globljo duševno stisko. Zato bi ti tudi v tem primeru svetovala enako kot zgoraj, in sicer, da poiščeš pomoč strokovnjaka.

Imaš morda kakšno vprašanje? Z veseljem bom prebrala tvojo povratno informacijo.

Vse dobro ti želim!

Lucija Krajnc, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

zelo me veseli, da si se odzvala in nam odgovorila.

Kot opisuješ, so v zadnjem času intenzivnejše predvsem stiske, povezane s hrano. Občutek imaš, da tvoja družina vrši pritisk nate, hkrati pa tudi ti ob hrani občutiš stisko, prisotno je samoobtoževanje.

Sicer meniš, da tvoje težave "niso dovolj resne", vendar pa se mi zdi pomembno izpostaviti, da vsekakor opisuješ spremenjen odnos do hrane, ki je tesno povezan s tvojim čustvenim doživljanjem - to pa je že lahko povezano z motnjami hranjenja. Sicer na podlagi napisanega tega seveda ne morem kar tako potrditi, vendar pa bi ti vsekakor svetovala, da si v zvezi s tem poiščeš pomoč - več o tem v nadaljevanju.

Dobra novica je, da so motnje hranjenja ozdravljive. Pot je sicer dolgotrajna in naporna, vendar zelo pogosto uspešna. Svetujem ti, da prebereš o Almini izkušnji in Nežini zgodbi.

Zelo pohvalno, da si pripravljena sprejeti pomoč! Kot sem napisala že zadnjič, obstaja mreža strokovnjakov, ki ti lahko pomaga! Še enkrat ti lepim seznam Centrov za duševno zdravje otrok in mladostnikov. V kolikor meniš, da te mama ne bi peljala, ti svetujem, da za pomoč prosiš koga drugega, ki mu zaupaš. Glede na to, da vidim, da si stara 16 let, pa se lahko na prvi pregled naročiš tudi sama. Za vstop v obravnavo ni nujno potrebna napotnica. Navijam zate, da pokličeš in se naročiš!

Nazadnje si opisovala, da prihaja do samopoškodbenega vedenja. Kako se počutiš v zadnjem času? Si se v zadnjem obdobju tudi rezala? Si morda poskusila katero od alternativnih možnosti, o katerih sem pisala nazadnje?

Hvala, ker nam zaupaš.

Vse dobro,

Lucija Krajnc, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Draga  mladostnica,

napisala si, da meniš, da nimaš dovolj resnih težav, hkrati pa se zavedaš, da to, kar delaš, ni vredu. Sicer nisem strokovnjakinja za telesno težo, vendar bi po tvojem opisu laično rekla, da menim, da imaš zelo malo (premalo) kilogramov. Motnje hranjenja so bolezni, ki lahko resno ogrozijo telesno zdravje. Predvsem pa se mi zdi pomembno izpostaviti dejstvo, da se ti ne počutiš OK. Ogromno razmišljaš o hrani, šteješ kalorije, strah te je, da bi se ponovno začela prenajedati, se samopoškoduješ… Menim, da te tako tvoj način hranjenja kot odnos do sebe moti in obremenjuje. In to so pomembni pokazatelji, da so zadeve resne.

Ponovno bi izpostavila to, kar sem ti že napisala, in sicer, da so motnje hranjenja povezane z nekimi drugimi duševnimi stiskami. Čutim, da se v ozadju težav s hrano in samopoškodbenega vedenja »skriva« ranjeno dekle, ki se čuti nesprejeto in neslišano. Čutim, da je temu dekletu zelo težko spregovoriti o sebi. A ravno to je pot, ki lahko olajša tvoje stiske.

Včasih je zelo težko narediti prvi korak. Ti si že pogumno opisala, kako se počutiš in spregovorila o pomembnem deležu svojega doživljanja. Sporočam ti, da sem tukaj zate. Z veseljem prebiram tvoja sporočila in resnično si želim razumeti. Hkrati pa bom zelo navijala zate in te še naprej spodbujala, da narediš še kakšen korak v smeri iskanja pomoči. Ker resnično menim, da si zaslužiš, da se počutiš dobro v svojem telesu. Vem, da je težko. Vem pa tudi, da zmoreš marsikaj!

Ne vem sicer, iz katerega dela Slovenije prihajaš, vendar ti želim podati več informacij o Svetovalnici za motnje hranjenja MUZA. Ta svetovalnica se nahaja v Ljubljani, na Ulici stare pravde 11. Uradne ure imajo ob sredah in četrtkih od 13. do 14. ure. Poleg tega lahko mladostniki pokličete tudi na dežurni telefon 01/425 03 38, in sicer ob sredah 14-15h ali se nanje obrnete preko elektronske pošte. Zelo te spodbujam, da malo pregledaš informacije na njihovi spletni strani in razmisliš o naslednjem koraku. Še vedno pa se lahko obrneš tudi na najbližji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, kamor sem te že usmerjala. 

Super, da zmoreš občasno preusmeriti pozornost in namesto samopoškodovanja rišeš. Toplo navijam zate, da si pri tem čim bolj vztrajna, poskusiš pa lahko tudi katero drugo možnost, ki je še bolj priročna.

Želim si izvedeti še nekaj več informacij o tebi. Kako bi se nasploh opisala? Kako se počutiš v šoli? Kaj te veseli, s čim se rada ukvarjaš? Katera so tvoja močna področja? Komu običajno zaupaš svoje težave? S kom v družini se čutiš najbolj povezano?

Hvala, ker nam zaupaš.

Vse dobro do naslednjič,

Lucija Krajnc, mag. psihologije