nihče mi ne daje upanja, obupana sem

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!  

Najprej najlepša hvala za tvoje vprašanje in da si se z njim obrnila na nas. Iz tvojega zapisa je moč čutiti, da si trenutno v zelo hudi stiski in prav ter pogumno je, da si začela iskati pomoč. Zato smo tu! Vsakemu v življenju se lahko zgodi, da pride do stiske, pri kateri potrebuje pomoč in največ kar lahko takrat za sebe storimo je, da poiščemo pomoč. Tako da bravo za ta pogum! Vredna si življenja in vredna si, da si srečna ter zadovoljna v življenju, zato je prav, da poskrbiš za sebe.  

Če prav razumem, sta se tvoja starša pred nekaj meseci hudo skregala, ti pa si ves prepir slišala in te je to zelo potrlo, prizadelo. Hkrati pa praviš, da imata starša precej različna mnenja in različne poglede na svet ter ti je tudi zaradi tega težko. Skrbi te tudi, da bi se starša ločila in doživljaš hudo stisko, ob kateri se ti pojavljajo misli, da bi si vzela svoje življenje.  

Ob vsem kar se ti dogaja, je povsem razumljivo, da doživljaš stisko, te skrbi in verjamem, da ti je ob tem hudo. Vedi pa, da smo strokovnjaki tu za tebe, da ti želimo in ti lahko pomagamo, da se boš počutila bolje. Si mogoče imela možnost se s kom, ki mu zaupaš, pogovoriti o prepiru in kako si ga ti doživljala, kako se sedaj počutiš? Če se še nisi z nikomer o tem pogovarjala, ali imaš osebo, ki ji zaupaš in bi ji lahko povedala o svoji stiski? Kako se počutiš, ko pomisliš, če bi to zaupala, kateremu od tvojih staršev? Ni potrebno, da obema, lahko samo enemu. Ne glede na to, če se ona kregata, verjamem, da imata tebe še vedno rada in si verjetno ne želita, da si ti zaradi njunih sporov v stiski. Na tem mestu bi rada še dodala, da sta za svoje prepire odgovorna starša. Za njune prepire nisi nikakor odgovorna ali kriva ti. Tudi če ti poveš svoje mnenje, o katerem se starša ne strinjata med sabo, nisi ti kriva za ta prepir. Vsak lahko pove svoje mnenje in na vsakem od nas je, da je pripravljen sprejeti tudi mnenje drugega ter se o tem mirno pogovoriti. Kako bo nekdo drug odreagiral, ni v tvoji kontroli in ni tvoj krivda. Mogoče oz. verjetno se starša soočata z določenimi težavami v njuni zvezi, zaradi česar sta lahko bolj občutljiva in ju lahko že samo kakšna majhna stvar potisne v konflikt. Ampak za to nisi kriva ti. Vsak odrasli je odgovoren, da poskrbi za svoje težave in jih ne prenaše na druge. V primeru, da ne zmore sam, lahko vsak zaprosi za pomoč, kot si naredila ti.  

V pismu si zapisala, da imata starša zelo različne poglede in da tudi tebi dajeta zelo različne odgovore na tvoja vprašanja, mnenja, kar ti tudi predstavlja stisko. Vem, da so mnenja staršev zelo pomembna, večini so nam starši najpomembnejše osebe v življenju in seveda pripisujemo zelo veliko vrednost njihovemu mnenju, predlogom. Ne glede na vse, pa je še vedno njihovo mnenje, življenje pa je tvoje. S tem sedaj nočem povedati tega, da delaj vse po svoje, da nič več ne poslušaj staršev in upoštevaj njihovih mej. Nikakor ne. Starši so tekom našega otroštva in mladostništva odgovorni za nas in da nam pokažejo pot, kaj je prav in kaj ni. Meje, ki jih postavljajo, so postavljene z razlogom in na nek način iz njihove ljubezni, ker nas želijo zaščiti, ker nam tako pokažejo, kaj je prav in kaj ne, ker nas tako usmerjajo v življenju, da odrastemo in smo lahko uspešni, zadovoljni, srečni. Ampak pri določenih stvareh, kot so npr. tvoje sanje o tem, kje boš živela, ko boš odrasla, pa so tvoje sanje. Življenje je tvoje in ko boš odrasla ter boš postala (finančno) neodvisna od svojih staršev, boš imela vso pravico, da boš živela tam, kjer si boš ti želela. Če se kateri od staršev ne bo strinjal, bo lahko to težko slišati in sprejeti, tako tebi kot njim, ampak včasih, ko smo odrasli, gremo svojo pot, ki je lahko drugačna od mnenja staršev. Pomembno je, da se ob tem še vedno spoštujemo in imamo radi, ni pa nič narobe, če gremo svojo pot kot odrasle osebe. Tako da prosim, ne prenehaj sanjati o tem, v kakšnem domu želiš živeti, ampak si dovoli sanjati o tem. Poskusi sprejeti mnenja obeh staršev, povedati, slišim in sprejemam tvoje/vajino mnenje, jaz pa imam svoje sanje, cilje, ki jih bom poskusila uresničiti. Dobro bi bilo, da se s staršema tem tudi pogovoriš. Ko si npr. napisala, da te je prizadelo ob pogovoru z mamo. Poskusi se z mamo o tem pogovori (če se trenutno počutiš za to dovolj močno). Pogosto namreč določenih stvari ne razrešimo v odnosih, ker ne spregovorimo o svojih občutkih in druga oseba sploh ne ve, da nas je npr. prizadela, ker ima drugačno razmišljanje, mi pa nikoli nismo povedali. Pri tem si lahko pomagaš s povedjo, ki ima tri dele: a) najprej poveš, kaj te je zmotilo (pri tem moramo vedno biti spoštljivi, ne obsojati, ne s prstom kazati na osebo), b) izraziš svoja čustva, kako si se ob tem počutila, c) izraziš, kaj bi si želela, da bi bilo drugače oz. kako bi želela, da bi oseba drugače odreagirala. Na primer: Mama, ko sva se pogovarjali o avtomobilu in hiši, mi ni bilo všeč, kako si odreagirala/mi odgovorila. Ob tem sem se počutila žalostno, občutila sem se obupano, nemočno, da nisem sposobna dosegati svojih ciljev. Želela bi si, da bi me podprla v tem, da če si želim hišo, da se za to trudim v življenju in si poskusim to uresničiti svojo željo. To je zgolj primer, kaj točno si ti želiš in si občutila veš samo ti.  

Da bi ti lahko bolje pomagali, ali bi lahko z nami podelila malo več, kaj točno ob vsem tem, kar se ti dogaja, občutiš? Ali čutiš jezo, žalost, strah, sram, občutek, da nisi vredna, občutek, da nisi sposobna? Kakšne misli prihajajo?

Na koncu si omenila, da je tako hudo, da čutiš obup, da razmišljaš o tem, da bi si vzela življenje. Zelo mi je žal, da si se znašla v takšni hudi stiski. Vedi pa, da si res vredna življenja, da si sposobna in da lahko v življenju dosežeš veliko! Zato te spodbujam, da si poskusiš poiskati strokovno pomoč. V svetovalnici smo namreč precej omejeni, kolikor ti lahko pomagamo. Vedi pa, da ti vsekakor stojimo ob strani in se lahko vedno obrneš na nas, ko ti bo hudo. Ob hudi stiski lahko tudi vedno pokličeš na telefone za mladostnike v stiski (TOM telefon: vsak dan od 12. do 20. ure na 116 111; zaupna telefona Samarijan in Sopotnik: 24 ur na dan na 116 123). Svetovalci na telefonih ti bodo z veseljem prisluhni in ti ponudili podporo. Pogovor lahko zares pomaga. 

Zelo dobro bi tudi bilo, če bi lahko vsaj enemu od staršev ali drugi odrasli osebi, ki ji zaupaš, povedala za svoje težave in skupaj s to osebo poiskala pomoč psihologa ali psihiatra. Ali imaš koga v okolici, ki bi ga lahko prosila za pomoč? Glede na tvojo stisko, bi svetovala, da se čimprej obrnete na urgentne psihiatrične ambulante ali na svetovalne centre. Seznam, kam vse se lahko obrnete po pomoč in kontakte, lahko najdeš na tej povezavi: https://www.tosemjaz.net/poisci-pomoc/. Če zaupaš svojemu osebnemu zdravniku, se lahko po pomoč obrneš tudi k njemu. Ali pa če imaš mogoče možnost iti še na svojo šolo in za pomoč prositi šolsko psihologinjo, če še ni na dopustu? Bi lahko njej zaupala?  

Na koncu bi te želela še malo povprašati o tvojih samomorilnih mislih. Verjamem, da ti ob tem ni lahko govoriti, bom pa zelo hvaležna, če se boš ponovno oglasila in odgovorila na kakšno vprašanje. Kako dolgo že razmišljaš o tem in kako pogoste so te misli? Si kdaj razmišljala že tudi o načrtu za samomor? Ali imaš koga v svoji bližini, ki bi mu to lahko zaupala in s katerim, bi lahko skupaj poiskala pomoč? Vesela bom, če boš uspela odgovoriti, zato da bomo lahko skupaj našli pomoč.  

Trdno verjamem v to, da lahko najdemo pomoč in rešitve. Upam, da ti bo odgovor dal vsaj malo upanja v teh trenutkih. Prosila bi te in hvaležna bom, če se ponovno oglasiš, prav tako, bi te prosila, da ko ti bo zelo hudo, da pokličeš vsaj na enega izmed telefonov, ki sem ti jih napisala zgoraj, zaupaš svetovalcev in ne poškoduješ sebe.  

Pošiljam ti en močan objem, 

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!

Sem zelo vesela, da si se ponovno oglasila in nam zaupala svoja čustva, misli in dogajanja. Hvala ti!  

Zelo dobro je, da znaš biti pozorna na svoja čustva, ki jih občutiš, da jih znaš prepoznati in poimenovati ter da si tudi pozorna na misli, ki se ob tem pojavijo še zraven. Zakaj imajo starši tak odnos do tebe, ti jaz ne morem podati odgovora. Možno je, da so lahko tudi njihovi starši imeli tak odnos do njih in sedaj prenašajo isti vzorec naprej. Lahko pa je še veliko drugih razlogov. Verjamem, da ti je ob tem zelo hudo in vsak bi se v taki situaciji počutil podobno, neprijetno. Kot sem ti opisala v prejšnjem sporočilu, bi bilo dobro, da ko boš začutila, da o tem spregovoriš s svojimi starši in jim zraven opišeš svoje občutke ter jim poveš, kako želiš, da bi se odzvali ob takšnih pogovorih, kaj bi tebe spodbudilo, ti pomagalo. Njihovega odziva ti ne moreš spremeniti, ga lahko samo oni, lahko pa jim s tem, da poveš, kako se počutiš in kaj potrebuješ, pomagaš, da vidijo situacijo iz drugega vidika, na katerega morda še niso pomislili. Kar pa še imaš možnost in kontrolo je, kako se ti odzoveš ob takih dogodkih.

Pri tem ti je lahko v veliko pomoč tudi naš priročnik, ki ga najdeš na naslednji povezavi: https://live.editiondigital.com/e/221cpgqsc/prirocnik-kaj-lahko-naredim-da-mi-bo-lazje#!page1 (če boš potrebovala kakšno pomoč oz. ti kakšna stvar v priročniku ne bo povsem jasna, mi prosim napiši in ti z veseljem razložim). V priročniku boš na začetku našla razloženo, kako so naše misli, čustva in vedenja med sabo povezani. Opisan je primer, kako lahko povsem isti dogodek vodi v povsem različna čustva v odvisnosti od tega, kako si mi interpretiramo nek dogodek. Če to poskusiva prenesti na tvoj primer - kako se počutiš, če si zamisliš, da ko mama odreagira kot je in si v svoji glavi poveš: “Okej, to je mnenje moje mame. Ni mi sicer všeč, več podpore bi si želela od svoje mame, ni mi najbolj prijetno ob tem, zabolelo me je. Ampak je mnenje moje mame. Tudi če je mama, ne more videti v prihodnost. Jaz si želim hišo in sem pripravljena v življenju se truditi in vztrajati, da bom svoj cilj dosegla. Uspelo je veliko ljudem, lahko tudi meni. Težko je slišati, da mama ne verjame vame, ampak jaz pa verjamem vase. Imam sanje, ki se jih bom trudila uresničiti, močna sem, sposobna in vredna sem in verjamem, da mi bo enkrat uspelo!”  Ko boš to prebrala, poskusi zapreti oči, se postaviti v situacijo in si predstavljati situacijo, ki se je zgodila, ter si poskusi nameniti prijazne besede do sebe (ni nujno, da točno to, kar sem jaz napisala, po želji dodaj svoje). Potem pa poskusi opazovati, svoja čustva ob tem - so enaka čustva in občutki kot prej? So enako intenzivni? So morebiti kakšna druga čustva? Prav tako tudi poskusi opaziti, kakšne misli bodo pri tem prihajale - bodo podobne misli, kot si jih prej zapisala, npr. kljub trudu, mi še vedno ne bo uspelo, ali bodo kakšne drugačne misli? 

V priročniku lahko potem na naslednjih straneh najdeš tudi različne tehnike, s katerimi lahko sama izboljšaš svoje počutje. Ob takih dogodkih je dobro, če takšna čustva izrazimo, da jih damo “iz sebe” - lahko je to s pogovorom z osebo, ki ji zaupaš, lahko je to, da si jih zapišeš na list papirja, lahko napišeš zgodbo, pesem, jih narišeš, naslikaš, zaplešeš, karkoli, kar boš ugotovila, da ti bo pomagalo. S tem namreč ustvarimo določeno distanco s čustvi, preprečimo, da bi nas čustva povsem preplavila. Ena preprosta vaja, ki lahko pomaga je tudi tresenje telesa - nastaviš si glasbo, ki je malo bolj živahna, in vsaj 90 sekund plešeš, treseš svoje celotno telo (se pa sploh ne sekiraj, kako pri tem izgledaš :)). Na tak način lahko določena čustva sprostiš in izboljšaš svoje trenutno razpoloženje.  

Če je tebi v redu ideja, da bi se poskusila obrniti na šolsko svetovalno službo in imaš to možnost, super! Poskusi čimprej poklicati/napisati mail, če se lahko še te dni oglasiš, ker potrebuješ pomoč. 

Hvala, da si nam zaupala še tudi nekaj več o tvojih samomorilnih mislih. Če prav razumem, se pojavljajo že dlje časa v trenutkih, ko doživljaš zelo močna neprijetna čustva. Ko se ti naslednjič to zgodi, res poskusi poklicati na Tom telefon, pogovor lahko res pomaga. Če zaenkrat ne začutiš, da bi zaupala o tem tvojim prijateljicam, je to v redu. Ni pa se ti zaradi tega nikakor treba sramovati, nisi zaradi tega slab človek, ali karkoli podobnega. Tako kot imamo lahko težave v svojem telesnem zdravju, te npr. boli želodec, imamo lahko čisto vsi tudi težave v svoje duševnem zdravju. Je povsem normalno.  

Kar se tiče iskanja strokovne pomoči - predlagala bi ti, da pokličeš v Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov, ki ga najdeš v tebi najbližjem zdravstvenem domu in preveriš, ali lahko prideš na svetovanje sama, brez staršev (če boš potrebovala pomoč pri iskanju kontaktne številke, nam napiši in ti bomo z veseljem pomagali). Druga možnost je tudi svetovalnica Posvet, ki tudi ponuja brezplačno svetovanje (http://www.posvet.org/) - tudi pri njih lahko preveriš, kolikor vem, je možnost, da lahko mladostniki pokličejo in pridejo sami, bi ti pa vseeno svetovala, da sama preveriš. Razumem, da ti o teh stvareh ni lahko spregovoriti s svojimi starši. Razumem tudi tvojo mamo, ki jo ob tem zagrabi panika, možno je namreč, da se zelo prestraši, ker sama ne ve, kako bi ti lahko pomagala (lahko pa so seveda tudi drugi razlogi). So pa vseeno tvoji starši, ki so še glede na tvojo starost odgovorni za tebe in boš na določeni točki verjetno mogla o tem z njimi spregovoriti. Ampak najprej bi ti svetovala, da pokličeš v svetovalnici in preveriš možnosti ter potem vidimo, kako in kaj najprej.

Za pogovor s starši ti je lahko v pomoč tudi ta članek https://www.tosemjaz.net/razisci/druzina-prijatelji-in-vrstniki/mami-oci-imam-problem-se-lahko-pogovorimo/. Kar bi ju mogoče lahko nekoliko pomirilo, je to, da omeniš, da si si že začela iskati pomoč in da si sama želiš, da bi bilo bolje, da si želiš rešiti težave, ampak da potrebuješ pri tem njuno podporo in strokovno pomoč. 

Za konec bi ti želela sporočiti še, da si pogumna in močna ter verjamem, da ti lahko uspe! Upam, da ti bo odgovor v pomoč in bom zelo hvaležna, če nadaljujeva najin pogovor.  

Ti pošiljam objem in ti želim en lep dan,

Sara Seršen, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena!  

Hvala, da si se ponovno oglasila. Smo tu za vas in dobro je, da spregovoriš o svojih stiskah.  

Čeprav razumem, se počutiš nemočno, ker na vse želje in cilje za prihodnost, ki jih imaš in o katerih spregovoriš na glas, dobiš negativen odziv staršev, sama pa bi si želela, več spodbude in razumevanja s strani staršev. Verjamem in je povsem razumljivo, da se ob takšnih odzivih staršev počutiš nemočno, da se znajdeš v stiski.  

Si se mogoče poskusila o tem karkoli pogovoriti z mamo in očetom, kot sem ti zapisala v prvem odgovoru in bi si pri tem pomagala z “jaz stavki” (poveš, kaj te moti, kako se počutiš in kaj si želiš)? Si mogoče tudi pogledala kaj priročnik, ki sem ti ga poslala v drugem odgovoru in v katerem lahko najdeš lepo razloženo, kako misli vplivajo na čustva ter potem nekoliko preoblikovati svoje misli? Ti je to kaj pomagalo? Si si mogoče uspela poiskati še kakšno strokovno pomoč ali morebiti govoriti o tem s katerim od staršev?  

Imaš ob sebi kakšno prijateljico, sestro/brata, babico/dedka, drugega družinskega člana, s katerim bi lahko govorila o svojih željah, ciljih in ki bi te pri tem spodbujal, ti pomagal? Vem, da je mnenje staršev zelo pomembno oz. nam je večini verjetno najbolj pomembno in da vsi radi podelimo svoje sanje s starši. Vendar v primeru kot je tvoj, ko trenutno dobiš odziv, ki te potre, ob katerem se ne počutiš dobro, je dobro, če se mogoče obrneš še na kakšno drugo osebo, ki ti je lahko v podporo. Zakaj tvoja starša tako odreagirata ti jaz ne morem odgovoriti in ni v najini kontroli, da bi lahko to spremenili. Možno je, da sta tudi onadva v kakšni stiski in trenutno drugače ne zmoreta. Poskusi se osredotočiti na to, kar lahko ti narediš - lahko o tem spregovoriš, poveš staršema, kako se ob tem počutiš in kaj si želiš oz. potrebuješ. Včasih se ne zavedamo, kako naši odzivi vplivajo na drugi in je pomembno, da se o tem pogovarjamo. Hkrati pa si lahko poskusiš poiskati drugo osebo, ki ti bo v oporo, ki te bo spodbujala.  

Zelo lepo in pomembno je, da imaš svoje sanje, svoje cilje in verjemi v to, da ti lahko uspe. Najbolj pomembno od vsega je, da ti verjameš vanje! Si močna in si sposobna, dokazuješ to že s tem, da si iščeš pomoč, si želiš izboljšati stvari, delati na sebi.  

Objem,

Sara Seršen, mag. psihologije