Nervoza in strah brez pravega razloga

Odgovor svetovalke:

Živijo!

Hvala, da si tako odkrito napisala, kako doživljaš te misli in strahove. Veliko mladih (in tudi odraslih) ima podobne izkušnje – da jih neka misel prestraši bolj, kot bi želeli in za to se jim zdi skoraj nemogoče, da bi jo kar izklopili.

Tvoje doživljanje psihologi imenujemo vsiljive misli (intrusive thoughts) in zaskrbljenost oziroma tesnoba (anksioznost). Vsiljiva misel pomeni, da se pojavi neka misel, ki se je sama nisi namenoma spomnila. Kar naenkrat je tam, pogosto zelo strašljiva (npr. »to je rak«, »kaj pa, če umrem«). O zaskrbljenosti govorimo, ko se začneš z mislijo ukvarjati, jo premlevati in iskati dokaze za ali proti njej (npr. guglati, spraševati starše, premlevala ure in ure). Tesnoba pa pomeni, da se k milslim priključi še cela paleta telesnih občutkov: hitro bitje srca, nemir, stiskanje v želodcu, težko se umiriš ali zaspiš.

Pomembno je, da veš, da je značilno za tesnobo to, da misel »ni logična«, a kljub temu sproži strah. Možgani prepoznajo misel kot nevarnost in sprožijo alarmni sistem – četudi realne nevarnosti ni. Torej, vsi imamo ta “notranji alarmni sistem,” ki je namenjen temu, da nas opozori, ko smo v nevarnosti.

Kako deluje: če bi se pred tabo nenadoma pojavilo nekaj res nevarnega (npr. avto, ki vozi preblizu), bi alarm poskrbel, da se tvoje telo takoj odzove: srce začne hitreje biti, dihanje se pospeši, mišice se napnejo. To ti pomaga, da se umakneš, pobegneš ali se zaščitiš.
Ta sistem je zelo občutljiv, za to se včasih vklopi tudi takrat, ko dejanske nevarnosti ni. To se zgodi, kadar se pojavi strašljiva misel (npr. »imam raka«), in možgani to vzamejo resno, kot da se nekaj res dogaja. Tako se zgodim da začutiš: tesnobo v telesu: nemir, hitro bitje srca, stiskanje v želodcu, težko se zbereš ali zaspiš. Možgani so takrat kot “na patrulji” – iščejo nove dokaze, da bi potrdili, da je nekaj narobe. Zato začneš brati na internetu, spraševati druge ali še bolj opazovati svoje telo.

Toda, imamo dobre novice: ta alarmni sistem je tam, da te varuje – torej s tabo ni nič narobe, ampak je tvoj sistem samo malo preveč občutljiv in se vklopi tudi, ko ni treba. Z vajami in treningom se ga lahko naučiš “nastaviti”, da ne bo sprožal alarma pri vsaki misli ali občutku.

Kaj se zgodi:

Nejprej se pojavi misel: »Kaj pa, če je to nekaj nevarnega?«
Alarm v telesu se vklopi → srce hitreje bije, težko se sprostiš, plitvo dihaš, napeta si, težko zaspiš.
Zaradi tega se začneš še bolj opazovati, kar še poveča občutek strahu, v mislih se pojavljajo nove in nove misli, vsaka nova je bolj strašna. 

Vse to se po določenem času pomiri (npr. ob filmu ali glasbi) → tvoj živčni sistem se zna sam vrniti v ravnovesje, kar je zelo dober znak.

Kako lahko to obvladaš (katere vaje trenirati)?

Poimenuj misel: ko pride taka misel (»to je rak«), si reci: »Aha, to je moj možganski alarm, to je vsiljiva misel, ne dejstvo.«

Ne prepričuj se neskončno: če ves čas googlaš ali sprašuješ druge, boš dobila kratkotrajno olajšanje, a dolgoročno alarm postane še močnejši. Namesto tega si postavi pravilo: »Enkrat preverim, potem pa misel pustim pri miru.«

Sprostitvene tehnike: globoko, mirno dihanje ali poslušanje glasbe (kot si že poskusila) res pomaga. Poskusi tudi vaje, kjer se osredotočiš na telo – npr. napni in sprosti mišice od prstov na nogah do glave. (več vaj tukaj)

Zapisovanje: ko se ujameš v razmišljanju, misli zapiši na papir. Pogosto že to, da jo »spraviš ven«, zmanjša njeno moč.

Sočutje do sebe: Namesto »z mano je nekaj narobe«, si reci: »To je moj način, kako se spopadam s stresom – lahko se naučim, kako ga bolje obvladati.«

Če bi pa opazila, da te ti strahovi res pogosto ustavljajo pri spanju, učenju ali vsakodnevnem življenju, je čisto v redu poiskati dodatno podporo (psiholog, terapevt). To ne pomeni, da je s tabo nekaj narobe, ampak da se učiš uporabljati bolj miren in prijazen način za umirjanje svojega »notranjega alarma«.

Skratka: nisi sama v tem, kar doživljaš, in že zdaj uporabljaš dobre načine (glasba, pogovor s starši). Z napisanimi strategijami se boš lahko opremila, da te ti vsiljivi strahovi ne bodo več tako obvladali.

Vse dobro

 

Tina Jeromen, univ. dipl. psih.