Ne znam pisat naslovov

Živijo :)

 Malo sem razmišljala, da bi lahko še semle kaj napisala.

Sprašujem se sicer, kaj želim s tem doseči, ker se mi zdi, da mi je v teoriji prav vse jasno, potem v praksi pa se stvari malce zalomijo. Lani sem npr. začela dosti pisati v Tomovo spletno klepetalnico, hodila sem na CPM, (ki je sicer super organizacija in bi, ko bom na faksu, res rada bila prostovoljka), imam tudi klinično psiholognjo in na vsake toliko se oglasim pri naši šolski psihologinji. O kakšnih stvareh pa tudi potarnam mami. Problemčki, ki jih opisujem, pa se mi zdijo vedno isti, podobni, zato se mi potem zazdi, da grem že vsem na živce in vse postaja tako nesmiselno in brez veze, ampak potem v enem trenutku pomislim, da, ah, itak moram malo pojamrat, ker je zdravo in, ker zakaj ne bi. Že kot oseba sem lahko kar zgovorna, ko sem razpoložena in z lahkoto povem veliko stvari o sebi, definitivno nisem zadržane sorte.

Da preidem k bistvu. Trenutno imam pred sabo še polovico 4. letnika gimnazije. Nimam pojma, kako mi je ratalo prilesti do sem, ampak zdaj pa mislim, da ni dvoma, da ne bi prilezla še do konca. Se pa problemčki, ki bi jih malo opisala, vlečejo že od karantenskega obdobja, ali pa še od malo prej, po moje od januarja/februarja, 2020.

Hkrati imam težave z odlašanjem, ker, ali je snovi res veliko, ali mi ni ravno zanimiva, največkrat pa oboje. In je tako, da, ali se prepozno spravim učit, čeprav mislim, da tega trenutno ne počnem toliko, bolj je prisotna ta druga zadevica - taka frustracija, ki se hitro pojavi in kar obupam in se z npr. učenjem neke snovi ne želim ukvarjati več. Pa si še zmeraj pišem to-do listke, preštejem do pet, delam dihalne vaje, se prej začnem učiti v manjših količinah, pa mi potem na koncu zmanjka časa. si prebiram članke o tem, kako odlašanje premagati oz. vsaj malo omiliti, si pogledam kakšen TED Talk, na Instagramu spremljam veliko profilov s psihološko vsebino. V posodico si dam sponke in, ko stvar naredim, sponko premaknem v drugo posodico. Neka čudna tehnika, ki včasih pomaga. Ne delam, razen to-do list, naštetega tako redno. A se mi zdi, da sem vztrajna oseba. Ker vsaj v zvezi z učenjem, doživljam veliko frustracij in notranjih stisk, pa še zmeraj vsakič znova vstanem v nov dan in nekako želim zaštartati na novo. Četudi se potem znajdem na istem.

 Hkrati pa se lahko počutim produktivno, čutim tisto motivacijo v sebi in voljo po delu, pa me, ali ovira živčnost, tesnoba in veliko neprijetnih misli, ki se priplazijo zraven, ali pa je zelo močna že omenjena frustracija, občutek nelagodja in tudi dolgčasa. Tudi na tejle spletni strani sem si prečekirala članke, ki so napisani v zvezi z odlašanjem, zato se mi zdi, da so mi stvari teoretično kar jasne in je samo na meni, da jih, ali bolj učinkovito spravim v aktivacijo, ali se jih res lotim. Žal res hitro postanem nestrpna in nervozna, tudi, če se želim naučiti kaj "nešolskega", npr. igranja ukulel. Dobila sem jih za lanski rojstni dan, ker sem imela v glavi tako super luštno idejo, da se jih čez poletje naučim igrati, pa mi ni uspelo. Zelo hitro se mi je zdelo prezahtevno, v sebi sem občutila tesnobo in nisem želela nadaljevati. Pa tako sem si želela uresničiti to prikupno idejo, kako sedim na postelji in brenkam kakšen kul komad. Nekako podobno je pri učenju? Imam predstavo, kako se kvalitetno naučim vse, test dobro odpišem in dobim dobro oceno. Čeprav vse ni tako črno-belo. Lahko se stvari solidno naučim, pa bom na testu preveč živčna, ali preveč utrujena s povsem prazno glavo. Pa potem spet ne bo željenega rezultata Mogoče samo preveč razmišljam konstantno o vseh stvareh. Hitro bi lahko začela semle naštevati tudi, kako se mi zdi, da si niti ne znam organizirati časa, ampak hkrati npr. ne morem kar narediti pet stvari v eni soboti, če učenje matematike in umetnostne zgodovine pač traja eno dopoldne in eno popoldne. Ker je veliko vsega in obsežno je. Ampak, kaj, če sem samo tako počasna in se počasi učim? Ker počasi dojemam stvari in nisem ravno bistre glave? Počutim se lahko tudi neumno, malo nesposobno, ne počutim se, da sem splošno razgledana, ali ful inteligentna. Večino časa, se med prijatelji, lahko počutim, da nikamor ne spadam. Da vedno izstopam.

Kakšne stvari ponavljam znova in znova, npr. to, kako se spopadam s šolo in s svojimi notranjimi konflikti. Zato se mi velikokrat zdi, da mi niti ni pomoči. Lahko dobim veliko koristnih nasvetov in si preberem veliko uporabnih prispevkov, ampak, če na koncu sama ne naredim česa v smeri spremembe, le-te ne bo.

Kot pa sem rekla, se mi zdi, da se skos in skos trudim ter si želim stvari spremeniti, izboljšati, postati boljša verzija sebe. Enkrat v prvo pisat matematiko pozitivno. Si obkljukati vse stvari iz to-do liste, ne samo dveh. Se bolj asertivno pogovarjati s svojimi družinskimi člani. Med prijatelji bolj poskrbeti zase in se ne samo truditi ugajati. Biti bolj aktivna v razredu in si upati povedati kakšen odgovor na glas, je pa res, da je naš razred tako grozno pasiven in je že vzdušje super dolgočasno in neprijetno, da samo poskušam sprejeti, da mi to pač ni udobno. V šoli mi tudi ni ravno fajn, ampak samo še pol leta, samo še pol leta.. Hkrati bi imela hobije, kaj prijetno-zanimivega bi počela, da bi se počutila, kot, da sem zanimiva oseba. Imam veliko stvari, pa vendar se mi zdi, da to ni to, kar si želim, ali, da v teh stvareh ne uspevam. Enkrat na teden hodim na sabljanje, drugo leto sem urednica šolskega glasila, delam izpit za avto, imam gledališki abonma, plesne vaje za maturantskega in seveda, učim se. In se s tem konstantno bojujem. In se samo bojim, da bo na faksu isto. Vsi mi pravijo, da bo lažje, da bo lažji sistem. Da bo bolj zanimivo. Zanimam se drugače za socialno delo ali še bolje, socialno pedagogiko, ki pa ima žal visoke omejitve in nimam ravno bleščečih ocen. A mislim, da je vse zelo odvisno od mene, to, kako bo na faksu in, kako bom "hendlala". In v teoriji mi je vse jasno, v praksi pa mi ne gre. In ne želim biti samo nekdo, ki skos jamra, se pritožuje in se smili samemu sebi. Želim si biti močna, samozavestna oseba, ki ji stvari uspevajo, je aktivna in angažirana, organizirana, delavna. Čeprav se mi npr. glede organizacije zdi, da saj se je lahko priučiš, ampak je pa to verjetno tudi nek del tebe in so nekateri naravno bolj organizirani in jim je to lažje, nekateri pa smo mogoče bolj spontani.

Kaj pa počnem te dni? Poskušam dnevno delati raztezne vaje za vrat in hrbet, ker sem ful zategnjena, naredim po pet minut čuječnosti, pišem si dnevnik hvaležnosti in delam za šolo, v čemer spet obupujem. Če bi šlo vse po planu, bi se že dve uri učila umetnostno zgodovino, namesto samo eno uro, potem pa je ta druga ura kar minila, izpuhtela v zrak, šla rakom žvižgat. Ker sem se kar odločila, da mi ne gre. In prav vem, da bom šla zopet spat zmatrana od vseh svojih misli, od notranjih bojev, od razočaranosti in jeze nad sabo, zaradi pomanjkanja samodiscipline, zaradi vsega, kar mi pri sebi ni všeč in si zelo želim, pa kar ne morem spremeniti, ker vedenje ponavljam znova in znova.

Vse, kar sem želela reči, je verjetno prepodrobno, ampak ne znam drugače. V tem trenutku bi lahko napisala še kar veliko, še en kup stvari. Tudi vse, kar sem napisala, sem še enkrat prebrala in kakšne stavke drugače obrnila ali lepše zapisala. Po moje sem tudi kar samokritična perfekcionistka.

No, da zares zaključim. Se fuuul zahvaljujem osebi, ki bo to prebrala. Uh, sm postala kr utrujena. Tudi utrujena sem večino časa in brez energije. Ampak se tolažim, da, četudi je to v danem trenutku težko videti, je samo še šol leta. In potem, po maturi, se mi mogoče odvali vsa teža iz ramen. in zažgem zapiske. Ali pa jih prodam. Bom v močni dilemi.

Hvala za branje, še enkrat. :)

Pozdravljeni :)

To vam zopet pišem, ko bi se morala že kakšno uro in pol učiti. Umaknila sem se v sobo in bila samo sama s sabo in s kupom neprijetnih misli. Samo sedela sem za mizo pred odprto skripto za umetnostno zgodovino. Zavedam se, da je to, kar počnem trapasto, ne ravno razumsko, predvsem pa mi vse prej kot koristi. Misim, da ne znam ravno razumsko pogledati na dano situacijo, npr. na tak način: "Ok, toliko in toliko bi bilo potrebno predelati, da se lahko do četrtka vse naučiš in solidno odpišeš test. Ja, je mal bedno in dolgočasno in te dela nervozno, ampak pomisli, kok se boš boljš počutila, če boš neki nardila in bila korak bližje temu, da predelaš vse." Jaz pa delujem bolj v stilu: "Oh, kok se zanič počutim, nimam nobene volje in motivacije, žalostna sem, zakaj mi je to tak napor, ma ne bom se s tem ukvarjala, ne želim in nočem tega." Ne pravim, da je tako prav vsakič, je pa žal zelo pogosto. In potem me kar zvije v želodcu, ko se zavem, da sem zopet izgubila eno dragoceno uro in pred mano je še en naporen teden, (po navadi so takšne neprijetne situacije ob vikendih) v katerem se lahko pri pouku prav vsako uro počutim izjemno nesposobno, ker ni ravno predmeta, pri katerem bi, ali uživala, ali bi mi šel brez kakšnih ovir, težavic. Pa kar težko sledim celih 45 minut, nervozna sem in nezainteresirana, utrujena, slabe volje.

In potem se počutim še zeloo krivo, ker mami, ki je sicer zelo spodbudna in mi rada stoji ob strani, kljub temu, da ji najraje ne želim preveč govoriti o svojih notrannih odživljanjih, misli, da se učim. In seveda, lahko se učim, bom sicer tesnobna, a bom vsaj delala, lahko pa kar zabluzim, gledam v zrak in si hkrati tudi ne dovolim, da bi recimo naredila kaj produktivnega, kar bi me mogoče dvignilo v boljše razpoloženje in mi dalo motivacijo, je pa res tudi, da niti ne vem, kaj naj bi to bilo.

Seveda se zahvaljujem za vaš odgovor in veliko mi pomeni kompliment, da imam smisel za pisanje in pripovedovanje. Kar se tiče sprejetja same sebe se povsem strinjam, saj tudi moja samopodba ni ravno vrhunska, se mi pa zdi, da morda pri moji želeni spremembi morda ni tako pomembno sprejetje sebe, kot pa to, da začnem prevzemati kontrolo nad sabo in ne pustim, da moje msili in čustva prevzamejo kontrolo nad mano. Če je razumljivo, kar želim povedati? Na nek način se mi zdi, da se lahko sprejmem, npr. fajn se mi zdi, da imam mal drgačen stil oblčaenja kot večina punc v mojem sila generičnem razredu, da uporabljam kakšne sočne slovenske kletvice in veliko slovenskih frazic, ker so mi luštne. Ah, iskreno, ne vem, kako naj ta stavek izpeljem do konca.. Upam pa, da je smiselno, kaj si mislim o tem?

Dokazi, da moje funkcioniranje ni okej.. To semi zdi dobro vprašanje, ker mi da misliti. Mislim, da v ocenah? Torej, če se premalo učim, oz. premalo kvalitetno, dobim samo tri. In sem bolj na trojkah, kakšna štirka tudi pade, imam tudi dve petkici, matematika pa je najslabša. Če grem prepozno spat, ker v postelji buljim telefon do enih ponoči, zbujam pa se, zaradi šole, že ob pol šestih, bom ekstremnoo zaspana ves naslednji dan. In potem lahko rečem, da je to pač dokaz, da moje funckioniranje ni okej? Ko vozim, sem kar živčna, raztresena in zmedena. Lahko hitro odplavam z mislimi, da me mora inštruktor opozoriti, če sem še z njim in, če ga poslušam. To se mi zdi hitro opozorilo za:"Ej, ti, kaj ti počneš, zakaj nisi pri stvari, kaj je s tabo narobe, če bi sledila, bi ti šla vožnja boljše, dej, a se lahko mal vzameš v roke.." Torej, ne vozim tako dobro, ker sem živčna in malo zmedena.

Drugače pa se mi zdi, da lahko delujem s tokom, ker, če se recimo počutim kot en kupček dreka, kor npr. trenutno, bom samo obsedela in počela nič in se mogoče posvetila svojim občutkom in čustvom in se ne bom "forsirala", da nekaj počnem. Čeprav,nse ravno ta nadzor, ki ga omenjate, vidi v tem, da vedno mislim, da moram početi nekaj, da bi nekaj mogla, da ne smem početi nečesa tretjega in se potem, če ne delujem v skladu s svojimi notranjimi navodili, počutim zelo krivo in slabo? Ampak res ne vem, kako naj drugače?

Hkrati me boli tudi to, da se utapljam v takšnem samopomilovanju. Tudi zato, ker imam prijateljice in znanke, ki imajo bolj kompleksne težavice in tudi duševne motnje. Jaz pa se mogoče obnašam samo kot nekdo z eksistencialno krizo. Amapk, če sama stvari, ki jih naštevam, močno doživljam in me obremenjujejo, imam verjetno pravico do tega, da to naslovim kot problem?

Priznam, da te moje ugotovitve verjetno niso kaj dosti smiselne. Tudi trenutno se počutim tako čudno in ne vem, kaj naj s sabo. Bi pa rada prišla do kakšne rešitve, da bi se vsega tega rešila. Da bi lahko začela izpolnjevati moje cilje, oz. se jim približevati. Npr., da končam z odlašanjem, sem aktivna, delavna in vsak dan produktivna, nahajpana z energijo, bolj samozavestna.. In potem bi bila mogoče končno enkrat zadovoljna s sabo.

Pišuka, jz pa res ne znam ničesar na kratko napisat.

Hvala za branje in vaš naslednji odgovor.

Lep večer.

Dober večer,

se opravičujem, ker tako z zamikom odgovarjam.. Malo (berite: veliko) me je čas prehitel..

Jutri imam še govorni nastop pri španščini, potem pa sem konec za ta teden. Je bilo kar naporno - popravljala sem matematko, polletno snov, takoj naslednji dan pa sem pisala umetnostno zgodovino. S tole španščino sem se ukvarjala celo popoldne in večer in ugotavljam, da niti ne znam na pamet ničesar povedat, ampak bolj berem, zato sem kr jezna nase. Bom poskusila profesorja prositi, če bi lahko predstavljala naslednji teden in mu razložiti, da imam vse lepo pripravljeno, samo govorim pa res netekoče. Vem, da se mi bo to potem samo zamaknilo, ampak mogoče pa lahko dobim eno petkico, ne glih štirke, ali trojke, če se mal boljš naučim in bolj prosto govorim. To bi mi kr prov prišlo poleg vseh trojkic in dvojkic, ki jih imam zaradi testov, mehhh..

Se mi zdi, da me zafrkava tudi to, da se lahko, ko nekaj delam, npr. se učim, ali pripravljam govorni nastop, niti ni važno, preveč "zapičim" v kakšne podrobnosti in sem zato silno počasna in si tudi tega ne želim. Ker potem pač v popoldnevu, po pouku, naredim samo eno stvar, kar je pa premalo, vsaj za ta naš trapast gimnazijski sistem. In potem sem ekstra slabe volje, sploh, če porabim dosti časa, pa se mi na koncu še zdi, da sploh ne znam. Rada bi bila hitrejša, tako kot recimo mami, ki je itak en tak multipraktik in jo kar občbudujem. Je pa res, da je bilo današnje popoldne mal drugačno, ker ima mami en seminar in je ne bo do jutri popoldne. Zato sem sama z bratom in očijem, potem pa je to tako, da prevzamem vlogo gospodinje in skrbnice za brata, haha, tako, da mi je mogoče to vzelo še malo časa..

Drugače pa glede eksperimenta. Malo sem ga skušala prakticirati. Učila sem se umetnostno, si naštimala Pomodoro tehniko 30/10 in je šlo za kkšno urco pa pol, se mi zdi, potem pa spet upad motivacije, visenje na telefonu, nerazumna odločitev, da mi itak nič ne gre in posledično prenehanje z učenjem. Level tesnobe je bil približno isti, mogoče pred začetkom učenja malo višji, med samim učenjem sem še zmeri bila živčna in potem na trenutke bolj, če se mi je zazdelo, da imam spet preveč snovi, ki je ne bom uspela predelati, ko sem začela s prvo pavzo, sem bila tudi še kar živčna, ampak hkrati motivirana, potem, ko sem se zopet malo umaknila na telefon, pa seveda manj. Ko pa se čisto zabubim v ekran, pa živčnsti niti ne čutim toliko, kot pa bolj otopelost, praznino in razočaranje.

Kar pa še opažam je, da veliko, tudi med učenjem, premlevam tudi o tem, da stvari delam narobe. Kot npr., da bi se mogla učiti na drugačen način, da tega in tega ne delam prav in podobno.

Moram pa si še vzeti čas, da prečekiram vse vaše prispevke o učenju, odlašanju, sprostitvenih tehnikah.

Mogoče še čez vikend kaj napišem. Fuj in fej, današnji slog pisanja mi ni preveč všeč, ampak se mi iskreno ne da še delat popravkov.

Lepo se imejte.

Prijeten pozdrav :)

No, mislim, da je jasno, koga je tokrat povozil čas.

En teden nazaj sem imela počitnice, tako, da sem dosti smučala (starša sta smučarska fanatika in bi bilo že čudno, če zimskih počitnic ne bi preživeli nekje v Dolomitih, je pa vredno omembe, da tudi sama zelo zelo rada smučam), jamrala zaradi menstrualnih bolečin in bolečin v vratu, ramenskem obroču in križu, (ki me sicer spremljajo že tretje leto in za njih bom kar okrivila koronsko sedenje in stres), se smilila sami sebi, ker sem mogla reševati matematične probleme in si kravžljala možgančke s pisanjem intervjuja o Domnu Valiču. Sem urednica našega šolskega glasila, ki izzide trikrat na leto, ne spomnim se, če sem vam že kaj pisala o tem. V vsaki ševilki se poleg še drugih zanimivh prispekov, izvede intervju z nekom zunanjim, po navadi s kakšnim znanim Slovencem, zato sem se pred počitnicami v enem mini kafiču dobila z Valičem. Prov sproščen in prijeten tipson. Res fajn.

Skratka, počitnice so seveda prehitro mimo, revija je izšla in za mano sta ogleda dveh faksov. Ponosno sporočam, da nimam pojma, ali bi šla na socialno delo ali socialno pedagogiko.

Sem pa noro noro živčna zaradi testa iz matematke, ki ga pišemo prihajajoči četrtek. Mogoče tudi zato, ker me je šolska psihologinja povabila, da se ponovno kaj oglasim pri njej, ker se nisem že nekaj časa in mi dosti direktno rekla, da "nej se brcnem v rit in začnem delat." To se je navezovalo na matematiko in nič kaj privlačne tri enke, ki se svetlikajo v Easistentu. Na nek način mi je dalo motivacijo, a me hkrati "napsihiralo."

Zopet se zahvaljujem za vaš odgovor. Všeč mi je, kako lepo, podrobno in z občutkom lahko stvari opišete in jih razložite. Se strinjam, da je en poskus premalo, da bi lahko kar govoril o nesupehu, pa vendar se mi zdi, da je pri meni drugače. Mislim, da je za mano že veliko propadlih poskusov, ki so postopoma prešli v rutinsko odlašanje. In zato se sprašujem, kaj delam narobe. Nekaj je narobe v temu, da kar znova in znova ponavljam iste stvari. Kot, da bi se želela kostantno počutiti slabo.

To je to, kar mi je zdajle prišlo na pamet. Vesela bom vašega ponovnega odgovora in upam, da vam ne predstavlja problema, da vam še kaj napišem?

Lepo se imejte,

Papiga na luni