Ne znam pisat naslovov

Živijo :)

 Malo sem razmišljala, da bi lahko še semle kaj napisala.

Sprašujem se sicer, kaj želim s tem doseči, ker se mi zdi, da mi je v teoriji prav vse jasno, potem v praksi pa se stvari malce zalomijo. Lani sem npr. začela dosti pisati v Tomovo spletno klepetalnico, hodila sem na CPM, (ki je sicer super organizacija in bi, ko bom na faksu, res rada bila prostovoljka), imam tudi klinično psiholognjo in na vsake toliko se oglasim pri naši šolski psihologinji. O kakšnih stvareh pa tudi potarnam mami. Problemčki, ki jih opisujem, pa se mi zdijo vedno isti, podobni, zato se mi potem zazdi, da grem že vsem na živce in vse postaja tako nesmiselno in brez veze, ampak potem v enem trenutku pomislim, da, ah, itak moram malo pojamrat, ker je zdravo in, ker zakaj ne bi. Že kot oseba sem lahko kar zgovorna, ko sem razpoložena in z lahkoto povem veliko stvari o sebi, definitivno nisem zadržane sorte.

Da preidem k bistvu. Trenutno imam pred sabo še polovico 4. letnika gimnazije. Nimam pojma, kako mi je ratalo prilesti do sem, ampak zdaj pa mislim, da ni dvoma, da ne bi prilezla še do konca. Se pa problemčki, ki bi jih malo opisala, vlečejo že od karantenskega obdobja, ali pa še od malo prej, po moje od januarja/februarja, 2020.

Hkrati imam težave z odlašanjem, ker, ali je snovi res veliko, ali mi ni ravno zanimiva, največkrat pa oboje. In je tako, da, ali se prepozno spravim učit, čeprav mislim, da tega trenutno ne počnem toliko, bolj je prisotna ta druga zadevica - taka frustracija, ki se hitro pojavi in kar obupam in se z npr. učenjem neke snovi ne želim ukvarjati več. Pa si še zmeraj pišem to-do listke, preštejem do pet, delam dihalne vaje, se prej začnem učiti v manjših količinah, pa mi potem na koncu zmanjka časa. si prebiram članke o tem, kako odlašanje premagati oz. vsaj malo omiliti, si pogledam kakšen TED Talk, na Instagramu spremljam veliko profilov s psihološko vsebino. V posodico si dam sponke in, ko stvar naredim, sponko premaknem v drugo posodico. Neka čudna tehnika, ki včasih pomaga. Ne delam, razen to-do list, naštetega tako redno. A se mi zdi, da sem vztrajna oseba. Ker vsaj v zvezi z učenjem, doživljam veliko frustracij in notranjih stisk, pa še zmeraj vsakič znova vstanem v nov dan in nekako želim zaštartati na novo. Četudi se potem znajdem na istem.

 Hkrati pa se lahko počutim produktivno, čutim tisto motivacijo v sebi in voljo po delu, pa me, ali ovira živčnost, tesnoba in veliko neprijetnih misli, ki se priplazijo zraven, ali pa je zelo močna že omenjena frustracija, občutek nelagodja in tudi dolgčasa. Tudi na tejle spletni strani sem si prečekirala članke, ki so napisani v zvezi z odlašanjem, zato se mi zdi, da so mi stvari teoretično kar jasne in je samo na meni, da jih, ali bolj učinkovito spravim v aktivacijo, ali se jih res lotim. Žal res hitro postanem nestrpna in nervozna, tudi, če se želim naučiti kaj "nešolskega", npr. igranja ukulel. Dobila sem jih za lanski rojstni dan, ker sem imela v glavi tako super luštno idejo, da se jih čez poletje naučim igrati, pa mi ni uspelo. Zelo hitro se mi je zdelo prezahtevno, v sebi sem občutila tesnobo in nisem želela nadaljevati. Pa tako sem si želela uresničiti to prikupno idejo, kako sedim na postelji in brenkam kakšen kul komad. Nekako podobno je pri učenju? Imam predstavo, kako se kvalitetno naučim vse, test dobro odpišem in dobim dobro oceno. Čeprav vse ni tako črno-belo. Lahko se stvari solidno naučim, pa bom na testu preveč živčna, ali preveč utrujena s povsem prazno glavo. Pa potem spet ne bo željenega rezultata Mogoče samo preveč razmišljam konstantno o vseh stvareh. Hitro bi lahko začela semle naštevati tudi, kako se mi zdi, da si niti ne znam organizirati časa, ampak hkrati npr. ne morem kar narediti pet stvari v eni soboti, če učenje matematike in umetnostne zgodovine pač traja eno dopoldne in eno popoldne. Ker je veliko vsega in obsežno je. Ampak, kaj, če sem samo tako počasna in se počasi učim? Ker počasi dojemam stvari in nisem ravno bistre glave? Počutim se lahko tudi neumno, malo nesposobno, ne počutim se, da sem splošno razgledana, ali ful inteligentna. Večino časa, se med prijatelji, lahko počutim, da nikamor ne spadam. Da vedno izstopam.

Kakšne stvari ponavljam znova in znova, npr. to, kako se spopadam s šolo in s svojimi notranjimi konflikti. Zato se mi velikokrat zdi, da mi niti ni pomoči. Lahko dobim veliko koristnih nasvetov in si preberem veliko uporabnih prispevkov, ampak, če na koncu sama ne naredim česa v smeri spremembe, le-te ne bo.

Kot pa sem rekla, se mi zdi, da se skos in skos trudim ter si želim stvari spremeniti, izboljšati, postati boljša verzija sebe. Enkrat v prvo pisat matematiko pozitivno. Si obkljukati vse stvari iz to-do liste, ne samo dveh. Se bolj asertivno pogovarjati s svojimi družinskimi člani. Med prijatelji bolj poskrbeti zase in se ne samo truditi ugajati. Biti bolj aktivna v razredu in si upati povedati kakšen odgovor na glas, je pa res, da je naš razred tako grozno pasiven in je že vzdušje super dolgočasno in neprijetno, da samo poskušam sprejeti, da mi to pač ni udobno. V šoli mi tudi ni ravno fajn, ampak samo še pol leta, samo še pol leta.. Hkrati bi imela hobije, kaj prijetno-zanimivega bi počela, da bi se počutila, kot, da sem zanimiva oseba. Imam veliko stvari, pa vendar se mi zdi, da to ni to, kar si želim, ali, da v teh stvareh ne uspevam. Enkrat na teden hodim na sabljanje, drugo leto sem urednica šolskega glasila, delam izpit za avto, imam gledališki abonma, plesne vaje za maturantskega in seveda, učim se. In se s tem konstantno bojujem. In se samo bojim, da bo na faksu isto. Vsi mi pravijo, da bo lažje, da bo lažji sistem. Da bo bolj zanimivo. Zanimam se drugače za socialno delo ali še bolje, socialno pedagogiko, ki pa ima žal visoke omejitve in nimam ravno bleščečih ocen. A mislim, da je vse zelo odvisno od mene, to, kako bo na faksu in, kako bom "hendlala". In v teoriji mi je vse jasno, v praksi pa mi ne gre. In ne želim biti samo nekdo, ki skos jamra, se pritožuje in se smili samemu sebi. Želim si biti močna, samozavestna oseba, ki ji stvari uspevajo, je aktivna in angažirana, organizirana, delavna. Čeprav se mi npr. glede organizacije zdi, da saj se je lahko priučiš, ampak je pa to verjetno tudi nek del tebe in so nekateri naravno bolj organizirani in jim je to lažje, nekateri pa smo mogoče bolj spontani.

Kaj pa počnem te dni? Poskušam dnevno delati raztezne vaje za vrat in hrbet, ker sem ful zategnjena, naredim po pet minut čuječnosti, pišem si dnevnik hvaležnosti in delam za šolo, v čemer spet obupujem. Če bi šlo vse po planu, bi se že dve uri učila umetnostno zgodovino, namesto samo eno uro, potem pa je ta druga ura kar minila, izpuhtela v zrak, šla rakom žvižgat. Ker sem se kar odločila, da mi ne gre. In prav vem, da bom šla zopet spat zmatrana od vseh svojih misli, od notranjih bojev, od razočaranosti in jeze nad sabo, zaradi pomanjkanja samodiscipline, zaradi vsega, kar mi pri sebi ni všeč in si zelo želim, pa kar ne morem spremeniti, ker vedenje ponavljam znova in znova.

Vse, kar sem želela reči, je verjetno prepodrobno, ampak ne znam drugače. V tem trenutku bi lahko napisala še kar veliko, še en kup stvari. Tudi vse, kar sem napisala, sem še enkrat prebrala in kakšne stavke drugače obrnila ali lepše zapisala. Po moje sem tudi kar samokritična perfekcionistka.

No, da zares zaključim. Se fuuul zahvaljujem osebi, ki bo to prebrala. Uh, sm postala kr utrujena. Tudi utrujena sem večino časa in brez energije. Ampak se tolažim, da, četudi je to v danem trenutku težko videti, je samo še šol leta. In potem, po maturi, se mi mogoče odvali vsa teža iz ramen. in zažgem zapiske. Ali pa jih prodam. Bom v močni dilemi.

Hvala za branje, še enkrat. :)

Pozdravljeni :)

To vam zopet pišem, ko bi se morala že kakšno uro in pol učiti. Umaknila sem se v sobo in bila samo sama s sabo in s kupom neprijetnih misli. Samo sedela sem za mizo pred odprto skripto za umetnostno zgodovino. Zavedam se, da je to, kar počnem trapasto, ne ravno razumsko, predvsem pa mi vse prej kot koristi. Misim, da ne znam ravno razumsko pogledati na dano situacijo, npr. na tak način: "Ok, toliko in toliko bi bilo potrebno predelati, da se lahko do četrtka vse naučiš in solidno odpišeš test. Ja, je mal bedno in dolgočasno in te dela nervozno, ampak pomisli, kok se boš boljš počutila, če boš neki nardila in bila korak bližje temu, da predelaš vse." Jaz pa delujem bolj v stilu: "Oh, kok se zanič počutim, nimam nobene volje in motivacije, žalostna sem, zakaj mi je to tak napor, ma ne bom se s tem ukvarjala, ne želim in nočem tega." Ne pravim, da je tako prav vsakič, je pa žal zelo pogosto. In potem me kar zvije v želodcu, ko se zavem, da sem zopet izgubila eno dragoceno uro in pred mano je še en naporen teden, (po navadi so takšne neprijetne situacije ob vikendih) v katerem se lahko pri pouku prav vsako uro počutim izjemno nesposobno, ker ni ravno predmeta, pri katerem bi, ali uživala, ali bi mi šel brez kakšnih ovir, težavic. Pa kar težko sledim celih 45 minut, nervozna sem in nezainteresirana, utrujena, slabe volje.

In potem se počutim še zeloo krivo, ker mami, ki je sicer zelo spodbudna in mi rada stoji ob strani, kljub temu, da ji najraje ne želim preveč govoriti o svojih notrannih odživljanjih, misli, da se učim. In seveda, lahko se učim, bom sicer tesnobna, a bom vsaj delala, lahko pa kar zabluzim, gledam v zrak in si hkrati tudi ne dovolim, da bi recimo naredila kaj produktivnega, kar bi me mogoče dvignilo v boljše razpoloženje in mi dalo motivacijo, je pa res tudi, da niti ne vem, kaj naj bi to bilo.

Seveda se zahvaljujem za vaš odgovor in veliko mi pomeni kompliment, da imam smisel za pisanje in pripovedovanje. Kar se tiče sprejetja same sebe se povsem strinjam, saj tudi moja samopodba ni ravno vrhunska, se mi pa zdi, da morda pri moji želeni spremembi morda ni tako pomembno sprejetje sebe, kot pa to, da začnem prevzemati kontrolo nad sabo in ne pustim, da moje msili in čustva prevzamejo kontrolo nad mano. Če je razumljivo, kar želim povedati? Na nek način se mi zdi, da se lahko sprejmem, npr. fajn se mi zdi, da imam mal drgačen stil oblčaenja kot večina punc v mojem sila generičnem razredu, da uporabljam kakšne sočne slovenske kletvice in veliko slovenskih frazic, ker so mi luštne. Ah, iskreno, ne vem, kako naj ta stavek izpeljem do konca.. Upam pa, da je smiselno, kaj si mislim o tem?

Dokazi, da moje funkcioniranje ni okej.. To semi zdi dobro vprašanje, ker mi da misliti. Mislim, da v ocenah? Torej, če se premalo učim, oz. premalo kvalitetno, dobim samo tri. In sem bolj na trojkah, kakšna štirka tudi pade, imam tudi dve petkici, matematika pa je najslabša. Če grem prepozno spat, ker v postelji buljim telefon do enih ponoči, zbujam pa se, zaradi šole, že ob pol šestih, bom ekstremnoo zaspana ves naslednji dan. In potem lahko rečem, da je to pač dokaz, da moje funckioniranje ni okej? Ko vozim, sem kar živčna, raztresena in zmedena. Lahko hitro odplavam z mislimi, da me mora inštruktor opozoriti, če sem še z njim in, če ga poslušam. To se mi zdi hitro opozorilo za:"Ej, ti, kaj ti počneš, zakaj nisi pri stvari, kaj je s tabo narobe, če bi sledila, bi ti šla vožnja boljše, dej, a se lahko mal vzameš v roke.." Torej, ne vozim tako dobro, ker sem živčna in malo zmedena.

Drugače pa se mi zdi, da lahko delujem s tokom, ker, če se recimo počutim kot en kupček dreka, kor npr. trenutno, bom samo obsedela in počela nič in se mogoče posvetila svojim občutkom in čustvom in se ne bom "forsirala", da nekaj počnem. Čeprav,nse ravno ta nadzor, ki ga omenjate, vidi v tem, da vedno mislim, da moram početi nekaj, da bi nekaj mogla, da ne smem početi nečesa tretjega in se potem, če ne delujem v skladu s svojimi notranjimi navodili, počutim zelo krivo in slabo? Ampak res ne vem, kako naj drugače?

Hkrati me boli tudi to, da se utapljam v takšnem samopomilovanju. Tudi zato, ker imam prijateljice in znanke, ki imajo bolj kompleksne težavice in tudi duševne motnje. Jaz pa se mogoče obnašam samo kot nekdo z eksistencialno krizo. Amapk, če sama stvari, ki jih naštevam, močno doživljam in me obremenjujejo, imam verjetno pravico do tega, da to naslovim kot problem?

Priznam, da te moje ugotovitve verjetno niso kaj dosti smiselne. Tudi trenutno se počutim tako čudno in ne vem, kaj naj s sabo. Bi pa rada prišla do kakšne rešitve, da bi se vsega tega rešila. Da bi lahko začela izpolnjevati moje cilje, oz. se jim približevati. Npr., da končam z odlašanjem, sem aktivna, delavna in vsak dan produktivna, nahajpana z energijo, bolj samozavestna.. In potem bi bila mogoče končno enkrat zadovoljna s sabo.

Pišuka, jz pa res ne znam ničesar na kratko napisat.

Hvala za branje in vaš naslednji odgovor.

Lep večer.

Dober večer,

se opravičujem, ker tako z zamikom odgovarjam.. Malo (berite: veliko) me je čas prehitel..

Jutri imam še govorni nastop pri španščini, potem pa sem konec za ta teden. Je bilo kar naporno - popravljala sem matematko, polletno snov, takoj naslednji dan pa sem pisala umetnostno zgodovino. S tole španščino sem se ukvarjala celo popoldne in večer in ugotavljam, da niti ne znam na pamet ničesar povedat, ampak bolj berem, zato sem kr jezna nase. Bom poskusila profesorja prositi, če bi lahko predstavljala naslednji teden in mu razložiti, da imam vse lepo pripravljeno, samo govorim pa res netekoče. Vem, da se mi bo to potem samo zamaknilo, ampak mogoče pa lahko dobim eno petkico, ne glih štirke, ali trojke, če se mal boljš naučim in bolj prosto govorim. To bi mi kr prov prišlo poleg vseh trojkic in dvojkic, ki jih imam zaradi testov, mehhh..

Se mi zdi, da me zafrkava tudi to, da se lahko, ko nekaj delam, npr. se učim, ali pripravljam govorni nastop, niti ni važno, preveč "zapičim" v kakšne podrobnosti in sem zato silno počasna in si tudi tega ne želim. Ker potem pač v popoldnevu, po pouku, naredim samo eno stvar, kar je pa premalo, vsaj za ta naš trapast gimnazijski sistem. In potem sem ekstra slabe volje, sploh, če porabim dosti časa, pa se mi na koncu še zdi, da sploh ne znam. Rada bi bila hitrejša, tako kot recimo mami, ki je itak en tak multipraktik in jo kar občbudujem. Je pa res, da je bilo današnje popoldne mal drugačno, ker ima mami en seminar in je ne bo do jutri popoldne. Zato sem sama z bratom in očijem, potem pa je to tako, da prevzamem vlogo gospodinje in skrbnice za brata, haha, tako, da mi je mogoče to vzelo še malo časa..

Drugače pa glede eksperimenta. Malo sem ga skušala prakticirati. Učila sem se umetnostno, si naštimala Pomodoro tehniko 30/10 in je šlo za kkšno urco pa pol, se mi zdi, potem pa spet upad motivacije, visenje na telefonu, nerazumna odločitev, da mi itak nič ne gre in posledično prenehanje z učenjem. Level tesnobe je bil približno isti, mogoče pred začetkom učenja malo višji, med samim učenjem sem še zmeri bila živčna in potem na trenutke bolj, če se mi je zazdelo, da imam spet preveč snovi, ki je ne bom uspela predelati, ko sem začela s prvo pavzo, sem bila tudi še kar živčna, ampak hkrati motivirana, potem, ko sem se zopet malo umaknila na telefon, pa seveda manj. Ko pa se čisto zabubim v ekran, pa živčnsti niti ne čutim toliko, kot pa bolj otopelost, praznino in razočaranje.

Kar pa še opažam je, da veliko, tudi med učenjem, premlevam tudi o tem, da stvari delam narobe. Kot npr., da bi se mogla učiti na drugačen način, da tega in tega ne delam prav in podobno.

Moram pa si še vzeti čas, da prečekiram vse vaše prispevke o učenju, odlašanju, sprostitvenih tehnikah.

Mogoče še čez vikend kaj napišem. Fuj in fej, današnji slog pisanja mi ni preveč všeč, ampak se mi iskreno ne da še delat popravkov.

Lepo se imejte.

Prijeten pozdrav :)

No, mislim, da je jasno, koga je tokrat povozil čas.

En teden nazaj sem imela počitnice, tako, da sem dosti smučala (starša sta smučarska fanatika in bi bilo že čudno, če zimskih počitnic ne bi preživeli nekje v Dolomitih, je pa vredno omembe, da tudi sama zelo zelo rada smučam), jamrala zaradi menstrualnih bolečin in bolečin v vratu, ramenskem obroču in križu, (ki me sicer spremljajo že tretje leto in za njih bom kar okrivila koronsko sedenje in stres), se smilila sami sebi, ker sem mogla reševati matematične probleme in si kravžljala možgančke s pisanjem intervjuja o Domnu Valiču. Sem urednica našega šolskega glasila, ki izzide trikrat na leto, ne spomnim se, če sem vam že kaj pisala o tem. V vsaki ševilki se poleg še drugih zanimivh prispekov, izvede intervju z nekom zunanjim, po navadi s kakšnim znanim Slovencem, zato sem se pred počitnicami v enem mini kafiču dobila z Valičem. Prov sproščen in prijeten tipson. Res fajn.

Skratka, počitnice so seveda prehitro mimo, revija je izšla in za mano sta ogleda dveh faksov. Ponosno sporočam, da nimam pojma, ali bi šla na socialno delo ali socialno pedagogiko.

Sem pa noro noro živčna zaradi testa iz matematke, ki ga pišemo prihajajoči četrtek. Mogoče tudi zato, ker me je šolska psihologinja povabila, da se ponovno kaj oglasim pri njej, ker se nisem že nekaj časa in mi dosti direktno rekla, da "nej se brcnem v rit in začnem delat." To se je navezovalo na matematiko in nič kaj privlačne tri enke, ki se svetlikajo v Easistentu. Na nek način mi je dalo motivacijo, a me hkrati "napsihiralo."

Zopet se zahvaljujem za vaš odgovor. Všeč mi je, kako lepo, podrobno in z občutkom lahko stvari opišete in jih razložite. Se strinjam, da je en poskus premalo, da bi lahko kar govoril o nesupehu, pa vendar se mi zdi, da je pri meni drugače. Mislim, da je za mano že veliko propadlih poskusov, ki so postopoma prešli v rutinsko odlašanje. In zato se sprašujem, kaj delam narobe. Nekaj je narobe v temu, da kar znova in znova ponavljam iste stvari. Kot, da bi se želela kostantno počutiti slabo.

To je to, kar mi je zdajle prišlo na pamet. Vesela bom vašega ponovnega odgovora in upam, da vam ne predstavlja problema, da vam še kaj napišem?

Lepo se imejte,

Papiga na luni

Pozdravček

Le kdo se je prebudil iz zimskega spanca? S tem mislim to, da odgovarjam s trimesečnim zamikom. Po moje sem podrla svoj osebni rekord v zamudnem odgovarjanju. Verjamete, ali ne, sem vsakič, ko je minil še en mesec, imela v kotičku glave: »Kdaj boš kej napisala na Tosemjaz?« In se je spet obrnil okoli še en mesec. Tako ekspresno hitro mineva vse.

No, da preidem k bistvu. Zdej je pred mano samo še matura, prebila sem se do konca četrtega letnika in skoraj izpustila dušo. To leto je bilo tako naporno in tako stresno. Za znoret res. In kaj vse se je zgodilo? Da na kratko vse povzamem, ker bi se rajši zopet navezala na trenutno doživljanje in skrbi, na notranje bitke v svoji glavi. Pri matematiki se je potem odvijalo tako, da sem v bistvu do konca vse redne teste pisala 1 in se vsakič bolj smilila sami sebi. Počutila sem se tako tesnobno, a hkrati brezupno, razžirala me je ta ambivalentnost. Sekirala sem se in si želela biti produktivna, ko pa sem bila produktivna, sem se borila s svojim fokusom in koncentracijo. Ali pa sem popolnoma otopelo in apatično se samo želela predati, samo spati, se vdati. Pripetil se je nek tak čudež in ekspresno hitro sem dobila termin na napotnico za psihiatrinjo, ki mi je predpisala Concerto, ker je ugotovila, da imam izraženo motnjo pozornosti in koncentracije. Šolska svetovalna delavka je po ponovni enki na predzadnjem rednem testu šla v akcijo, sklicala sestanek s profesorico za matematiko in ravnateljem, pogovorili smo se in dogovorili, da v koncu aprila in dveh tednih v maju, do konference, po delih popravim vso snov. Mi je pa tudi profesorica malo znižala nivo, a začela sem res delati. In uspelo mi je vse popravit. Bilo je tako noro stresno in naporno. Poleg tega sem imela zdej pred konferenco še 6 ocen za dobit in to me je tako izmozgalo. Ampak sem vseeno prilezla do sem. Spet ne vem kako. In prav dober uspeh imam. In sem kar malo ponosna. Vmes pa seveda ja, je bilo še kup drugih stvari, od maturantskega plesa, za katerega smo na polno iskali čevlje, ki bi pristajali k moji kjutkani zeleni oblekci, ker a-a, nisem tip človeka, ki bi nosil petke, izzida tiste druge številke šolskega glasila, v katerem je bil intervju z Domnom Valičem, ki me je, kkrhm, kot voditelj, tudi pozdravil na maturantskem plesu, do tega, da sem zadnji trenutek oddala prijavnico za faks s socialno pedagogiko na prvem mestu in do ubadanja s seminarsko nalogo pri psihologiji,.. Skratka dogajalo se je še in še.

Torej jaa, zdej mam pred sabo še pet pisnih izpitov, esej pa smo odpisali že na začetku maja in je bil tak svetoven polom, mogoče ste kaj ujeli v medijih. #NagramdozRICem. V soboto začnemo z angleščino. Počutim se kot en kupček dreka. Ne vem, kako naj opišem sploh. Verjetno sem se prehladila, imam pa tudi alergijo na seneni prah. Boli me glava, 365x dnevno si spihujem nos in boli me grlo, pa trebuh na vsake toliko. In vse ta nakopičen odpor, ki se me zopet loteva in se samo rezultira v odlašanju, ali pa v željo po delu in potem v nekakšen obup. Napišem si vsak dan, kaj bi lahko naredila. Po dva predmeta na dan, sej več težko. Pa vse tako dolgo traja in ta moja motivacija, ki pride enkrat naokoli in hitro gre. V sredo sem bila res produktivna. Zjutraj smo imeli Zoom iz umetnostne zgodovine, potem se učila psihologijo do ene štirih, seveda z vmesnimi pavzicami, potem še slovenščino do ene osmih in potem sem šla še na Zoom iz matematike. In bila tako utrujena in si očitala, da nisem ponovila še umetnostne in, da bi mogla začeti vaditi tudi kej za angleščino, ker je že v soboto, ampak pri angleščini je pravzaprav najmanj učenja. In potem sem tako slabo spala. Zaspati mi je uspelo šele ob pol štirih. Danes pa spet ni bilo nič od mene. En dan je nekaj, drug dan spet ne. Ne vem, ne razumem se? Toliko pritiska občutim in svojega notranjega in od staršev tudi že, ki me vsakič znova opominjajo, da je zdej v tem obdobju čas samo za učenje.  Vem, da ne mislijo nič slabega, ampak vseeno. Naporno je. Angleščine nisem vadila še čisto nič. Sej smo med šolskim letom veliko reševali maturitetne pole, ampak zdej trenutno pa jih nisem še nič. Bom jutri probala zgodaj vstati in samo cel dan to delat? Ne vem. Zdej v tem času sem se pogovarjala tudi z enim tipčijem prek Instagrama, skupno nama je samo to, da imava pač zdej maturo. Se je pa pogovor hitro razvil v mal toksično zadevco, ker vsakič, ko me je vprašal, kako sem, je začel govorit o sebi in so svojih problemčkih, vse navezal nase in je bilo tako enostransko vse skupi, pa ves čas se mi je pravzaprav zdel, oz. se mi še zdi, rahlo nadležen. Malo ciničen. Jz pa sem hkrati mu želela hitro odgovarjat, ker ne vem, zakaj se mi to zgodi, ampak nekak mi ugaja, če mi kaj napiše in imam občutek, da ga zanimam, tudi, če v resnici ni čist tko? Sej potem sem mu kr direktno povedala, da nisem nadomestek psihologa in da sem samo sovrstnik s podobnimi težavami v enako stresnem obdobju in, da ne more pričakovati, da mu bom lahko skos na voljo in mu dajala nasvete, ker, če ne drugega, sploh zdej tudi ni časa za to. Je sprejel čist ok, mislim nič ni bil užaljen, al pa kej in zdej mi samo pošilja memese (to so take zabavne slikce, na Instagramu je tega ful), kar se mi zdi nekak luštno, da lahko preveč razmišljam o njemu in mi preveč pomeni. Samo zato, ker je pač en tipči. Skupna nama je samo matura. Pa verjetno se tudi njemu samo zdim.. kr ena modelka. Očitam si tudi vse, kar počnem. Če se ne učim in želim malo počivati. Ne, se mi to ne zdi ok. Če se učim. Ne, ni ok, predolgo se učim in prepočasi. Če zabušavam na telefonu. Noupe, to ni ok, zakaj to počneš. Če me boli glava. Jah, sama si si kriva, zakaj nisi že vzela kkšnih zdravil?  Ali si recimo očitam to, da še kar nimam splaniranega poletja? Ker se tako zabubim v vso to trenutno dogajanje. Zakaj sem tako ujeta v tej sedanjosti, v teh trenutnih občutjih, ves ljubi čas? In se spopadam s to svojo notranjo kritiko, 24/7. In hkrati vem, da nič ni narobe z mano. A, kot, da bi si želela poiskati nek vzrok. Da nisem okej. Pa je verjetno vse tako normalno. Ampak ne vem, težko mi je. Res. Res. In vem, verjetno na koncu dne ni nič takega. Sem samo še ena dijakinja, ki je je strah mature.

Okej, spet mi ni všeč, kako sem napisala vse to, ampak ja, na kratko zgleda pri meni res ne gre.. ah..

Hvala vam za naslednji odgovor.

Lepo, lepo se imejte,

Papiga na luni

Živijo :)

Ste mi pa odgovorili na moj rojstni dan, hihi. :)

No, sej tudi sama s takim zamikom odgovarjam, bi rada prej, pa mi kar ne uspe.

Res hvala za čestitke, mi veliko pomenijo, sem jih še enkrat zdej prebrala, ker jih je, no, lepo prebrat, hah.

Zdej so pisni izpiti za mano in imam še tri ustne. Mi ni šlo ravno ne vem kako dobro, zmanjkovalo mi je časa za učenje in preveč je bilo vsega na kupu. Tkoda verjetno bi ble lahko kkšne trojkice, za matematko pa samo upam, da nardim. Je res, da znanje smo na nek način, vsaj pri slovi, angli in mati pridobivali štiri leta, pri ostalih dveh izbirnih predmetih manj, ampak ne vem, zelo hitro vse pozabljam, med poukom sem bila lahko konstantno zelo živčna, nervozna in tudi zaradi tega težje sledila, itak imam mal izraženega add-ja/adhd-ja, pa tudi naglušna sem in dioptrija se mi je dost poslabšala v tem letu. In se zmeraj zdi, kot, da se moram vse na novo učit. Kokr sm rekla, zelo hitro pozabljam stvari, pa taka strašanska muka se mi je učit, tkoda verjetno se mi tudi zaradi tega zdi in mislim, da je tudi res tako, da mi neka usvojena, ali pa vsaj slišana učna snov, izpuhti iz glave. Okej, tole sem spet tko zakomplicirano napisala, lol.

Zdej že dva dni spet nenormalno veliko visim na telefonu in sm se prov, kako nej rečem, osramočeno počutila, ko sem pogledala moj včerajšnji screen time. Je bil višji od dolžine povprečnega delovnega dne. Jezus Christ. Ne vem, se mi zdi, da jo to postal nek tak coping mechanism. Pa pač skos imam tak filing, da moram ugajat in, ko grem v svojo sobo, vem, da se pričakuje, da bom delala za šolo in potem sem tudi tako previdno na telefonu. Sploh nimam striktnih staršev, daleč od tega, samo tako se trudim, da ne bi dajala vtisa, da nimam motivacije za šolo in, da samo "bluzim". Bi lahko vsaj "produktivno odlašala", če temu lahko tko rečem, ne pa da samo ždim pred malim zaslončkom in se iz ure v uro počutim slabše. Lahko bi šla kaj prebrat, poklicala koga, šla ven na sprehod, rešila križanko, pogedala eno epizodo Friends, pa se počutim tako nesproščeno, v lastni sobi. Ki je velika, jmam novo, večjo posteljo, tako kulsko veliko strešno okno, pa niti ne opazim tega, ker sem samo v svoji glavi. Je pa soba tudi zelo neurejena in nepospravljena, pisalna miza deluje že kar malo zanemarjeno, samo nimam energije, da bi kar šla pospravljat. Ker, če pa recimo bi se tega lotila, bi me "glodalo od nekje uzadi": "Zakaj ne delaš za šolo, kaj si bo mislila mami, če pride v sobo in vidi, da se ne učiš? Kakšen vtis pa boš ti pustila, ko na izpitu ne boš znala? Se boš spet kar predala, ali se kar poskusila izogniti vsemu, zdej, čist na koncu? Ko sta pred tabo samo še dva tedna agonije? Pičkica ena."

Tako lažje se je samo zabubit v telefon in gledat brezvezne videe (no na tem mestu samo tole: en zamimiv tipči je letos zmagal na Velika Britanija ima talent, sem zasledila med množico drugih ogledanih videov. Tak car. Sicer ja, ni ravno primer talenta in mislim, da zmage si glih ne zasluži no, hah, ampak vseeno je tko.. neumno smešen. Zgleda pač morš bit, ali ekstra talentiran, ali izjemno butast. Vam pripnem linkec. https://youtu.be/j5mVIYPG4MA) tudi brez zvoka, da lahko čimprej zaslišim korake po stopnicah, hitrostno odložim telefon in se usedem za mizo. Ker ne želim, da bi drugi vedeli, da v resnici ne delam za šolo. Vem, ful je čudno in sama sebi se zdim čudna in bedna. Tudi v stku se mi zdi, da nisem z ničemer. Ne spremljam kakšnih aktualnih novic, med skupnimi obroki se sploh ne pogovarjamo toliko, s tem mislim na starša in brata. Nikoli ne poznam trenutne najpopularnejše serije na Netflixu, o kateri vsi govorijo. Počutim se, kot da sem v zaostanku z vsem. V neki nevednosti. Samo v svoji glavi. V svoji jebeni glavi. 

To je to, kar sem hotla reči. Res mi je žal, da se skos ponavljam in pišem ves čas o podobnih stvareh, ker sem še vedno zaciklana v tem svojem krogu misli in s tem povezanih dejanj. Hkrati pa moram napisat vse, kar me teži v danem trenutku in se mi zdi pomembno, da napišem. Tudi zato tako obrazložim vse, ker želim kakšne stvari bolj poudariti, želim, da so jasne, razumljive. No, upam, da so. 
Hvala za branje.

Lepo se imejte,

Papiga na luni

Še en update, ker zakaj pa ne.

Napisala sem še svoj zadnji uvodnik za 3. številko našega glasila. Vam, ko izzide in bo na spletni strani, pripnem linkec še za to.

Lahkoo noč,

Papiga na luni

Pozdrav

Tako nezadovoljna sem s sabo. Žalostna v sebi in jezna nase večino časa. Mislim, da tega navzven ravno ne kažem. Do drugih želim biti pozorna, prijazna, skrbna. A v sebi tako močno občutim, da se res ne maram. Zakaj sem taka, kot sem? Raztresena in zmedena (in me preseneti, če se komu zazdim organizirana), anksiozna, sramežljiva, nerodna, preveč občutljiva. Saj se pojavijo občutki zadovoljstva na vsake toliko, na primer včeraj, ko sem vas updejtala glede uvodnika. Ampak hitro izvenijo.

Ne želim kakorkoli spammati, sploh ne, samo trenutno se mi tale kvadratek, v katerega pišem, zdi kot nekaj, kamor lahko izrazim, kako se počutim, ker ne vem, kako bi drugače. 

Šibam zdej spat, zjutraj pa nervozno učenje angleščine za ustni izpit ob dvanajstih, ker danes spet ni šlo.

Hej hej! ????

Spet se pozno javljam, klasika! ????

Zdej sem seveda že konec - bom na kratko opisala končni potek mature, ker ne želim razmišljat, da je samo še 8 dni do "slavnega razkritja" naših rezultatov, oh. 
Ustni izpiti so pa res šli, veliko boljše od mojih pričakovanj. Panično sem se pripravljala za njih, bila v časovni stiski, si prelistavala zapiske še dopoldne, ker sem bila na vrsti šele ob 12:00 in se hkrati poskusila miriti, ker sem bila res ekstraaa nervozna. Potem pa sem dobila res fajn listke, tuki je tudi veliko sreče, prav na vseh treh listkih so bila lepa, ali pa čisto solidna vprašanja in je šlo. :))

V naslednjem zapisu vam pošljem uvodnik, da tole ne bo predolga "jara kača", pa še povezave do prejšnjih dveh številk glasila in za 3., ko bo na spletni strani, ker mentorica ni še uredila tega, haha.

Trenutno smo pa z družino na enem super luštnem potovanju. Vam dam par namigov, kje smo. Verjetno boste hitro ugotovili.
-> Država v Južni Aziji, olepšana Indija, budizem. To hkrati predstavlja tudi tak odklop od tega, da ne razmišljam o maturi sploh, da ne razmišljam o vseh mogočih stvareh, o katerih bi in verjetno bom začela takoj tuhtat, ko bomo nazaj doma, o študentskem delu, urah vožnje, pospravljanju sobe in premovi sobe, vseh to-do-jih, ki bi jih uresničila, ker si med poletjem zmeraj zadam veliko stvari, ki jih želim preizkusiti, se naučiti, npr. kako za božio voljo se uporablja make-up, mislim, da bi bil že skrajen čas, naučiti se končno špilat ukulele, gledat čim več serij z angleškimi in španskimi podnapisi, ful bi rada napisala tak potopis o našem potovanju in bi ga objavila kar na svoji spletni strani, ki bi mi jo lahko brat pomagal narediti. Reševati bi mogla več križank, več brati, biti bolj aktivna. Še preveč sem na telefonu. Pa, tudi, če sem na telefonu, bi si mogla kaj prebirati, se kaj novega naučiti in ne biti samo na Instagramu in ostalih "zapravljalcih časa." Pa res se mi zdi, da nisem ravno splošno razgledana in bi si mogla tudi, ne vem, kako, si pridobiti še kaj več tega splošnega znanja. lahko vprašam kaj kar bi mi moralo biti jasno po štirih letih gimnazije. Danes sem očija vprašala, na koliko dni je polna luna in me je mal debelo pogledal. Ne vem, iskreno nisem vedela tega, ali pa sem pozabila? Skratkaa, stvari je še in še in se mi tudi zdi, da ne morem v aktivnostih, ki jih želim, oz. si kar rečem, da jih moram početi, ne zmorem uživat, ker je vzadi en zvrhan kup perfekcionizma in samokritike. Pa ni mi všeč tudi, da tako premlevam in razmišljam in sem cel filozof, namesto, da bi dejansko kaj naredila, se kaj novega naučila, odkrila. Se mi zdi boljše, da si bolj aktiven in res nekaj počneš, kot, da samo nekaj razmišljaš. Sem pa tudi še malo ugotavljala - bi bila zame primerna kakšna VKT? Ne vem, kako bi pojasnila staršem in lahko je drago, ampak mislim, da imam dost takih zakoreninjenih vedenjskih, miselnih vzorcev? Ali bi pa lahko samo se še kej zmenila za obisk z eno super svetovalko iz CPM-ja, ki sem jo omenila že čisto v mojem prvem pisemcu, ostale takrat omenjene opcije ne pridejo v poštev. 

Noo, to je tooo, xD!

Želim vam lep lep dopust, ko si ga boste vzeli in spet hvala, da si boste ponovno vzeli čas in prebrali tale roman. :)

Čau čau ????

Pozdrav pozdraaav :))

Tole pišem, medtem, ko čakam na bus in me tišči na wc, ker si nisem upala v lokal skočit in vprašat, če grem lahko na hitro odtočit. Ah ja! Okej, zdej je že drug dan in tole nadaljujem v temni sobici, preden se odpravim spat. Zakaj je pa taka orjaška pisava, vsaj meni jo pokaže, pa ne vem. 

Ja, tako je, maturo sem opravila in rezultati so čisto okej, zihr pa pridem tudi na socialno delo. :) Hvala za čestitke. :))

Kar se tiče občutka, da moram biti skos storilnostno naravnana in ne morem kar poležavati.. Ja se strinjam, da bi mogla mogoče bolj sebe poslušat. Ampak se mi zdi, da potem res ne delam, ma čisto nič? In, da na tak način ne bom ničesar dosegla, če je smiselno, kar hočem reči? Ker imam tako močno željo, da bi nekaj naredila iz sebe. Da bi imela kakšen lušten hobi. Pa ničesar ne naredim v tej smeri, ali pa mi je pretežko, prezahtevno se lotiti, ali pa samo dobim en preblisk in potem enostavno pozabim, ker se zgubim v eni od samorefleksij. Zdej v tem tednu odkar smo nazaj iz potovanja, sem sicer tudi zbolela malo in menstra me še daje in sem zato samo ležala na postelji in visela, oz. še zmeraj visim na telefonu. In mi skos odmeva v glavi: "Izkoristi počitnice, samo letos imaš kar tri mesece, to je najlepše obdobje." Veliko ljudi mi je to reklo. In se sprašujem, kaj pravzaprav to pomeni, izkoristiti? Da pač počneš, kar ti najbolj paše? Ampak študentsko delo mi glih "nevemkokzelonoro" spet ne paše, morm pa ga malo vključit, da dobim kej denarčka.

Pa ure vožnje imam tudi in moj inštruktor je res en tak pedagog v pravem pomenu besede. Ker je večinoma, (danes mogoče je bil bolj tečen, ampak vsak ima dobre in slabe dni), prijeten, sproščen, spodbuden, se sprašujem, zakaj sem zmeraj tako napeta in živčna. Kot da bi se jezila nase, ker sama nisem taka, ker recimo, ko sem s kakšno prijateljico, bom pa čisto drugačna, bolk zgovorna, mejčkn bolj samozavestna. Je to po navadi tko, da ne pokažemo vsem vseh plati sebe? Res mi gre na živce ta moja nerodnost in živčnost in sramežljivost, ob določenih ljudeh se ful pokaže, pa ne vem zakaj. Mogoče, ker ga rees spoštujem, ker je res tak car, ki čist casually reče: "Jaa top, bravo, tole si pa zdej vrhunsko nardila." Pa še zaploska po možnosti. Hkrati se mi pa zdi, da ne vem, kje je mene našel in, da si ne zaslužim take pozornosti? On ima v glavnem kandidate s posebnimi potrebami (cerebralna paraliza, gibalna oviranost, manjkajoči deli telesa,..) in mu je res v izziv in v veselje delat z njimi in to se mi zdi sam, uauu, (to je čist pozitivno mišljeno), potem pa mene tko nekak enakovredno obravnava in se sprašujem, zakaj? Zakaj si je, kljub ogromno stvarem, ki jih ma, vseeno odločil, da bo še mene vzel in me učil, pa zdej se je odločil, da bo še moj spremljevalec? Damn. 
Drgač ja, bom pa šla kej na CPM. A rees, sem malo v mrežah VKT že zdej, oo, haha, zanimivo! Lahko me še malo potapljate naprej v te vode. :)

V naslednjem sporočilcu končno prilepim te obljubljene linke do glasil, jutri vam pa slikam še uvodnik iz zadnje številke, ker je ni na spletni strani.

Lepo, lepo se imejte,

Papiga na luni, ali kar.. Anja :)

Vsebina je skrita.