Na dnu

Pozdravljeni, imam težavo in že zelo dolgo se spravljam k temu, da bi zapisala svoje občutke, ampak enostavno nisem utegnila, dokler zdaj res ni tako hudo, da to moram dat iz sebe. Težava se nanaša na prehod iz osnovne, v srednjo šolo.

Obiskujem 1. letnik gimnazije in že konec avgusta me je skrbelo, kako se bom vključila v družbo, kako bo šlo z ocenjevanji, štipendijo... Res sem se trudila, da bi bila na prvi šolski dan odprta in vesela in komunikativna in ne bi samo opazovala ljudi od daleč. Mama mi pravi, da velikokrat dajem občutek, da si želim, da me ljudje pustijo pri miru in, da velikokrat le hladno zrem v njih ali pa sem preveč "zategnjena". Preden dobite vtis, da se res ne maram družit in, da sem vzvišena ali mislim, da sem boljša od ostalih in ves čas samo obsojam ljudi v tišini, bi rada rekla, da si zelo želim biti vključena, ampak v družbo ljudi, ki imajo podobno razmišljanje. Ker sem bila v preteklosti večkrat obsojana zaradi raznih stvari, kar me je prizadelo, sem nekako iznašla obrambni mehanizem, da se zaprem vase in potrebujem veliko časa, da se ljudem zaupam in sprostim v družbi. Bolje delujem v fantovski družbi, ker se tam ne rabim pretvarjati, ker vem, da, če me bodo sprejeli me bodo sprejeli pomankljivostim navkljub. Spoznala sem, da se že kar nekaj let (preveč) ukvarjam s tem, kaj si bodo drugi mislili in šlo je že tako daleč, da niti s sabo nisem več iskrena. Npr. ko sem brala stare zapise iz dnevnika sem videla kako sem razmišljala in, ker sem se "grdih" misli sramovala, sem zapise popravila, prilagodila. Nato sem spoznala, da sem vsak prejšnji zapis prilagodila, ker se je moje razmišljanje v dveh ali treh mesecih spremenilo, zato sem prenehala pisati dnevnik, ker to ni bil več dnevnik, ampak na koncu že petnajsta varianta romana. Ne vem zakaj to počnem. Morda zato, da ljudje okrog mene mislijo, da sem dobra oseba in mi to povedo. In ko določeno število ljudi ovrednoti mojo osebnost, videz, dejanje za dobro, potem to tudi je. Slabo je, da svojo osebnost in mnenje o sebi gradim na mnenju večine, ampak to pač počnem. In prvič si upam to tudi priznati. Da ne bom predolga...prvi šolski dan sem se torej nasmehnila eni punci, ki je tudi bila sama in prestrašena in začeli sva se pogovarjati. Kasneje, ko smo se že bolje spoznali sem ugotovila, da mi ona res ne sede in, da nimava nič skupnega, ampak ona ni tako čutila. Prilepila se je na mene in se rinila v mojo družbo, tako daleč je šlo, da niti na WC nisem mogla več sama, čisto za vsako stvar me je vprašala, kot da sem njena mama. Poskusila sem se postavit v njeno kožo in razumet, da tudi njej najverjetneje ni lahko in, zato sem ji poskusila na lep način povedat, da sem si našla svojo družbo, da pa upam, da lahko imava normalen sošolski odnos. Pa ni razumela. Ali pa ni želela razumet. Zato sem ji bolj direktno rekla. Pa ni bilo nič drugače. Še vedno me je zasledovala in se rinila v mojo družbo. Zdaj jo je moja družba sprejela in lahko se samo odločim, da se z vsako od prijateljic družim posebej, ali pa to punco prenašam pri skupnih druženjih. Vedno bolj mi gre na živce in se mi upira, tudi, ko ničesar ne naredi narobe. Takrat postanem hladna in grem stran, čeprav se zavedam, da morda drugi mislijo, da želim mir. Problem je, da me edina oseba za katero želim, da me pusti na miru, ne pusti na miru, ostali pa me pustijo na miru, ker sem verjetno videti razdražena, čeprav bi se rada družila z njimi. Ko se želim pogovarjati z njimi pride ona zraven in ostali se umaknejo, ker se jim zdi čudna, jaz pa okamenim, ker mi uničuje socialno življenje. Že tako ali tako mi je težko vstopit v družbo in se začet pogovarjat z drugimi, potem pa pride še ona zraven in reče neko neumno pripombo ali pa ne skapira šale in sarkazma in potem je energija uničena. Počutim se kot, da imam še eno breme na hrbtu, pa se ga ne morem znebit. Jaz nočem, da me ljudje povezujejo z njo. Vsi mislijo da sva najboljši prijateljici, ker je pač vedno zraven. Jaz nočem met nič več z njo. Gabi se mi, da me občuduje in govori kot jaz. Samo čakam dan, ko bo prišla v šolo isto oblečena. Spet se vklopi obrambni mehanizem in začela sem odrivat ljudi od sebe, ker si pravim, da se nič od tega ne bi zgodilo, če ne bi pokazala prijaznosti. Mama pravi, da me ne razume. Po eni strani se pritožujem, da nimam prijateljev in, da sem nekako izločena iz družbe v razredu, po drugi strani pa razlagam, kako si želim, da bi me ljudje pustili pri miru. Vem. Zveni komplicirano. Rečem lahko samo, da gre za povezano situacijo in ne za dve ločeni povedi. Rada bi omenila tudi, da zaradi osebnih prepričanj in načel nimam instagrama, kar je zdaj postal problem, ker imamo razredno skupino na instagramu (seveda jaz edina nisem del tega). Počutim se izločeno, ampak mama pravi, da sem se morda sama izločila. Vse to me prizadane, ker je bila par let nazaj ona tista, ki je nasprotovala družbenim omrežjem in mi vcepila v glavo prepričanje, ki ga imam danes. Prosila sem sošolce, če bi lahko kje drugje ustvarili grupo (recimo na snapchatu), pa so le skomignili z rameni. Ni jim mar, ni interesa. Vem, da se spet zapiram vase in odmikam od njih, ampak vse dogajanje me prizadane in nisem tako indiferentna kot zgledam. Instagrama ne želim imeti tudi zato, ker vem kaj si pišejo v naši skupini in nekatere stvari so tudi žaljive, večinoma pa gre samo za neuporabna sporočila in meni se iskreno tega ne da brati. Vse to me utruja. Če grem k ocenam...tudi tukaj imam občutek, da gre vse narobe. Veliko se učim, sproti delam, ampak pri pouku stvari počasi dojemam in opažam, da se težko zberem še posebej takrat, ko bi se res mogla zbrati. Med testi me je grabila panika in verjetno se bo to poznalo na oceni. Veliko se primerjam in, ker smo v razredu sami taki, ki smo v osnovni imeli večinoma petke, je še toliko slabše, če ti pred samimi nadarjenimi spodleti. Potem te gledajo in se sprašujejo, kako si s takim znanjem sploh prišel na to šolo. Počutim se neumno, moja samozavest je na dnu in sprašujem se, če sem sploh primerna za to šolo. Volja in motivacija sta mi upadli, veliko sem žalostna in brez energije. Starša pravita, da sem razdražljiva. Vem, da sem. Preprosto ne zmorem več. Kaj me je spravilo čez rob, da zdaj tako iskreno pišem ne ravno 'lepe' misli? Danes me je pri razredni uri razredničarka vprašala, če sem v redu. Naveličana sem že, da me ljudje nenehno sprašujejo, če sem v redu. Mama mi pravi, da pač zgledam bogo in, da ljudje preverjajo kaj je narobe. Potem je razredničarka začela razlagat, kako si moramo pomagat kot razred in, da je slabo, če se v razredu grupirajo in potem ena skupina gleda drugo po strani... Že tukaj mi je postalo sumljivo čudno, ker sem se v njenih besedah prepoznala in zdelo se mi je, da na nekaj namiguje. Za tem je nenadoma pogledala mene, se obrnila k razredu in jih vprašala, zakaj recimo jaz sedim sama. In nastala je neprijetna tišina, doker ni neka glasna punca rekla, da se pač nočem povezat z njimi. Res mi je bilo nerodno in hudo, ker sem se začela spraševat, če me ljudje res tako vidijo. Kot, da to še ni dovolj me je razredničarka javno vprašala, če so ostali zlobni do mene. Mislim, kaj je sploh pričakovala, da bom rekla? Tega verjetno ne: "V svojem razredu se počutim obupno, tako sem se počutila že septembra in mnenja nisem spremenila. Počutim se izločeno, ker edina nisem v razredni grupi in nikoli ne dobim pomembnih informacij, čeprav sem sošolce prosila, da mi sporočijo, če bo kaj pomembnega. Veliko se jih pozna že od prej in čeprav sem se poskušala vključit v družbo pač ni šlo. Ne profesorica, niso zlobni do mene, ne morem pa reči, da jim je mar. Za njih pač obstajam, tako kot oni za mene."
Ko sem zdaj prebrala svoje sporočilo sem videla, da tako iskrena nisem bila že dolgo. Ne vem, če mi je to všeč, ker ne izpadem tako prijazno in pozitivno, ampak vsaj pretvarjam se ne za spremembo. Odleže, če lahko vsaj nekam napišeš kako se počutiš in res sem hvaležna za ta forum. Žal mi je, da sem bila tako dolga in vesela bom, če boste tole prebrali. Odprta sem za vse odgovore in mnenja ali nasvete. Lep pozdrav