Moj pes

Živjo! 
V soboto mi je umrl pes. Kupili smo ga, ko sem bila stara 2 leti in je z mano bil celo življenje. Vedno sem si želela, da bi umrl sam od sebe in tako se je tudi zgodilo, zato sem res vesela, da ga ni bilo treba uspavati. 
Naslednji dan po tem, je že mami razmišljala o tem, komu bi dala pasjo hiško-kar pomeni, da ni želela novega psa. Na začetku si ga tudi jaz nisem želela, saj nisem hotela, da bi ga nadomestil, in zdelo se mi je grdo, da bi kupili novega. 
Čez nekaj dni, je nekdo vprašal mami, če bomo kupili novega in rekla je, da je preveč skrbi in žalosti, in da noben več ne bo tak kot je bil ta. Kar sem se strinjala.

Ampak sedaj si ga želim. Ne pravim, da ga bi kupili takoj, ampak mogoče čez kakšno leto. Po eni strani si ga želim, ker me je sram, da bi komu rekla da nimamo domače živali, poleg tega grem v srednjo in mi bi mogoče to pomagalo. Po drugi strani, pa si ga vsaj za zdaj (čez kakšno leto bom verjetno prebolela) ne želim, ker nočem, da ga nadomesti. Zdi se mi, da bi z novim psom ravnala drugače in se mi ne zdi fer do tega...

Naši družinski prijatelji so mi rekli, da če želim, lahko kdaj peljem njihovega psa na sprehod. Fora je, da si ga želim, ampak me je sram-svojega lastnega psa se mi ni dalo peljat na sprehod, zdaj pa bom peljala drugega psa?

Moja babi ima psa in sem se vedno zelo igrala z njim. Ampak zdaj se nočem več toliko, ker nočem da bi bil moj pes žalosten ker se z njim bolj ukvarjam...

Hvala

Zdravo, sožalje za psa, upam da je imel lepo življenje.
Vse kar si opisala, so naravna občutja, vsak lastnik domače živali doživlja izgubo navezanega ljubljenčka drugače. Po mojih lastnih izkušnjah gredo praviloma vsi skozi iste faze, kot sta šli vidve z mamo - najprej neskončna žalost, potem jezno zavračanje misli, da bi nadomestila žival z neko drugo, sledi neskončna praznina in na koncu skoraj mrzlično iskanje nove živali.

Vzemi dober nasvet od mene, ki sem dal skozi že veliko psov, mačk, zajcev, kokoši, krav:
domače živali so samosvoja bitja, ki se imajo lepše v družbi dobrega, skrbnega "lastnika". "Lastnika" sem dal v narekovajih, ker ne pristanem zgolj na togo pravno lastniško razmerje, pač pa ti je žival dana/vzeta v varstvo, odnos z njo je za človeka izziv in preizkušnja; kako se boš obnašala do nje je v veliki meri pokazatelj tvojih obstoječih in bodočih odnosov z ljudmi.

Pes in psu podobne živalice so energična kratkoživeča bitja, ki ti lahko obogatijo življenjsko izkušnjo, ti pa njim. Sprijazniti se moraš, da niso večna in da se v kratkem skupnem poznanstvu imata čim lepše, kolikor je to pač mogoče. Ljubosumnost, o kateri govoriš, nekatere živali res pokažejo, še posebej psi in mačke; ko pa jih ni več, ni nič narobe, če pobožaš novo žival. Če verjameš v reinkarnacijo, si lahko predstavljaš, da se isto bitje ali njegova energija lahko znova pojavi v drugi živali.

TLDR; tvoj pes ne bo ljubosumen, če začneš gledati druge živali. Ko ste v družini pripravljeni za korak naprej in če to časovno in finančno zmorete, je vzpodbudno in koristno, celo terapevtsko, razmišljanje o novi domači živali. Ta prejšnje ne bo nadomestila/zamenjala, ampak nadaljevala simbiotičen odnos. Iz preteklih izkušenj se potrudi, da jo boš večkrat peljala na sprehod. Good luck!

P.S.
Samo še ena najpomembnejša življenjska lekcija, ki jo vsak doživi prej ali slej:

Šele potem, ko nekaj/nekoga izgubiš, se zares zaveš, kaj si imel. Žal se nam mora to nekajkrat zgoditi, preden spremenimo svoj odnos. Težko je. Good luck!