Menjava osnovne sole

Odgovor svetovalke:

Draga Anjči, 

najprej se ti zahvaljujem za zaupanje do spletne svetovalnice #Tosemjaz in ti ob tem čestitam za pogum, ki si ga zbrala, da si svojo situacijo predstavila. Upam, da boš iz odgovora dobila kakšen koristen nasvet, usmeritev, dodatno razlago. 

Najprej pa povzemiva tvoje sporočilo. Stanje, ki je postajalo zate vedno bolj obremenjujoče, se je začelo z razkazovanjem tvojih fotografij (govoriva o spletnem nasilju, sextingu?). To se je zate končalo s poskusom samomora in hospitalizacijo. Po vrnitvi ste imeli (sklepam sestanek s šolsko svetovalno službo, starši, razrednikom) sestanek z namenom, da bi bil vstop v razredno skupnost lažji. Poročaš, da se krhajo vezi s tvojim najboljšim prijateljem zaradi prijateljice "Žane", in da se v razredu ne počutiš dobro. Do te mere, da doživljaš osamljenost, prisotni so panični napade in samomorilne misli. Psihologinja ti je svetovala prepis na drugo šolo. Tam je bil prvi vtis dober, prisoten je strah, da boš odločitev obžalovala. 

Pojdiva po vrsti.

Najprej me zanima kako doživljaš sebe. Kako vidiš svoje telo, kako svoje osebnostne lastnosti, svoje dosežke, svoje odnose z vrstniki in starši? Na kaj si ponosna? Katere dogodke v svojem življenju bi lahko izpostavila kot tiste vire moči, ki jih potrebujemo ko se počutimo zares slabo? Kako si videla sebe pred dogodkom medvrstniškega nasilja? Kakšni so tvoji odnosi s starši? Kdo je tvoj vir pomoči, podpore? Zapisala si, da te je najboljši prijatelj zapustil. Kaj se je zgodilo? Si do njega gojila ljubezenska čustva, torej ne samo prijateljska? Si poskušala dobiti odgovore na svoja vprašanja v povezavi z njim? Kako rešuješ konflikte, težave, zmoreš izpostaviti tvoje želje in potrebe? Dovoliš, da te drugi preplavijo in "upravljajo" s teboj? Kakšni so tvoji hobiji? Kako skrbiš z prehrano in higieno spanja?

Najprej sem vsekakor mnenja, da je pomembno, da na svoji poti okrevanja sodeluješ s psihologinjo (klinično predvidevam) ter ostalimi strokovnjaki (pedopsihiatri), ki so ti v pomembno uporo in pomoč. Imaš tudi podporo na šoli, obiskuješ svetovalno delavko, kako sodeluješ z razrednikom in učitelji? Spodbujam te, da s tovrstno pomočjo nadaljuješ. 

V okolju, v katerem si, v razredni skupnosti, se kot si zapisala ne počutiš dobro. Kako se počutiš z vrstniki sosednjih razredov, v kolikor jih imate? Kaj je bil vzrok, da sta s psihologinjo začele razmišljati o prepisu na drugo šolo? Si bila na obisku šole s starši? 

Razumem, da ti je težko prihajati v razred, ob tem, da te tvoje misli usmerjajo - sklepam - gledajo me, pogovarjajo se o meni, ne marajo me, ne želijo biti z mano, nikoli ne bodo pozabili....Drži? Še huje je, ko si sama, takrat doživljaš panične napade, situacijo razumeš kot ogrožujočo. Kako se zjutraj odpraviš v šolo? Je težko? Razmišljaš, da bi ostala doma? Kako spiš ponoči?

Psihologinja ti je verjetno pokazala načine sproščanja, ki jih je smiselno uporabiti v primeru paničnega napada in povečane anksioznosti. Predlagam, da z vajami nadaljuješ. O paničnem napadu in soočanju z njim si lahko prebereš tukaj.

Razmisliva, kakšni so plusi in minusi v kolikor greš ali pa ostaneš na šoli, ki jo obiskuješ. V kolikor ostaneš na šoli, veš, koga poiščeš za pomoč, komu lahko zaupaš. Poznaš sošolce in sošolke, s katerimi pa ne najdeš pravega stika. V odnose, ki jih vzpostavljaš ali ohranjaš nosiš kovček (dogodek s posledicami), ki te obremenjuje. Kaj pa če zamenjaš šolo. Novo okolje ti ponuja nove priložnosti, z novimi sošolci in sošolkami ter učitelji, razrednikom, svetovalno službo. Otreseš se lahko bremena, ki ti ga nalaga trenutno okolje. Nov začetek pa sam po sebi ne pomeni, da bo super. Pomembno je, da razumsko gledaš na nov začetek v smislu - dogodkov, ki bodo tam lahko zame obremenjujoči, je lahko kar nekaj. Če se bom pri psihologinji učila in reflektirala svoja dejanja, vedenja, občutke, čustva in misli, bom lažje stopala nazaj v odnose. Pri tem bom krepila svojo samopodobo in samozavest. Verjetno boš obiskovala psihologinjo tudi naprej (v šoli in izven), se poskušala vključiti v razredno skupnost itd. Drži? Zapisala si, da te je strah, da bi odločitev obžalovala? Je takšno razmišljanje posledica tvojih miselnih pasti npr. vsi me bodo gledali, opazovali; če bom naredila eno napako, bo konec itd. Več o pasteh si preberi: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/analiza-misli-ali-izzovi-svoje-anksiozne-misli/. Kaj praviš? Ne nalagaj si, da moraš biti v novem okolju super, dovoli si, da greš po korakih, da spoznavaš, da skrbiš za svojo dobrobit in da si tam dovoliš tudi napake. 

Kako, na kakšen način pa najti rešitev za tvoj odnos s prijateljem? Bi zmogla sama pogovor brez vnaprejšnjih scenarijev kaj se bo zgodilo? Bi ti tu od odraslih lahko kako pomagal? Pogovor, kjer si bosta povedala vsak svoje razmišljanje je zdravilen. 

Dovoli mi, da ob koncu zapišem, da sva do najinega naslednjega pogovora, zavezani k življenju. Vabim te k razmisleku. Veselim se tvojega naslednjega zapisa. 

Do takrat pa velik objem. Vedi, da nisi sama.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Anjči,

zelo me veseli, da si se ponovno oglasila. Hvala. Upam, da so ti odgovori v pomoč in v podporo. 

Zapisala si, da v šoli, ki jo trenutno obiskuješ, ni vedno prisoten občutek osamljenosti. Ta se pojavi enkrat na dan, takrat pa je ta občutek močan, te preplavi, manifestira se (kaže se) kot panični napad. Vabim te v razmislek kaj se pred pojavom tesnobe dogaja, je to del dneva, ki je zate naporen npr. čas kosila, so to odmori, je to kakšna učna ura? Prepoznavanje dogodkov, ki lahko pomembno vplivajo na pojav tesnobe, nam pomaga razumeti sprožilce in možne oblike pomoči v takšnih situacijah. Ko pride to tako velike tesnobe, je pomembno, da prosiš učitelja, da ti omogoči odmik v prostor, (smiselno tudi k svetovalni delavki) kjer boš lahko v miru trebušno dihala, naredila kakšno vizualizacijo in se počasi umirila. Potem pa nazaj v razred. 

Veseli me, da so bili prvi vtisi z novo šolo dobri. Ste se s starši, razrednikom, svetovalno službo pogovorili o prepisu? So ti predstavili pravila na šoli, razred, v katerega boš vključena?

Do novega okolja in razredne skupnosti poskušaj imeti realna pričakovanja - tako glede učenja kot vključevanja v razredno skupnost. Predstavljanje nove šole kot sanjske lahko povzroči v tvojih mislih kar velik konflikt med tistim kar bo realno in kaj bi bilo idealno. Se strinjaš? Valeta je dogodek, ki je za večino mladostnikov prijeten. Dogodek sooustvarjajo učenci sami, torej tudi ti. To, da boš eno leto z novimi sošolci ni ovira, da tvoja, vaša valeta ne bi bila prijetna, doživeta. Do valete je še kar nekaj časa, dovoli si, da je to cilj, do katerega vodijo etapne (majhne) zmage in koraki. Velja? Naprej napisani scenariji, ki se potem ne zgodijo, navadno ovirajo naše misli in vedenje. 

Želim ti prijeten zaključek šolskega leta, prijetne počitnice in dober štart v septembru. Ostajava v stiku. Se veselim tvojih zapisov. 

Lepo te pozdravljam, objem.

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Odgovor svetovalke:

Draga Anjči, 

hvala, ker si se ponovno oglasila. Tvoj zapis je kratek, v njem pa izpostaviš dve zate pomembni temi. Želja po menjavi šole in sporočanje tega staršem ter prisotnost samomorilnih misli ter strahu. 

Odločitev o prepisu na drugo šolo naj bo skupna odločitev tebe in tvojih staršev, ob podpori psihologinje, ki jo omenjaš. Sprašujem se kako si šla pogledat šolo brez staršev? Si dobila informacije kako poteka prepis? Te je šola pripravljena sprejeti, če ne sodiš v njen okoliš? Ti bodo tam lahko zagotovili usrezno podporo, pomoč? To so vprašanja, na katera morajo dobiti odgovor tvoji starši, pa tudi ti. Kaj bi se zgodilo, če bi povedala staršem? Imaš že kakšne dokaze o njihovem preteklem vedenju, ki govorijo o tem, da ti ne bi prisluhnili, da ne slišijo tvojega mnenja? V kolikor ne zmoreš povedati staršem o tej tvoji želji, ki bi ti lahko prinesla priložnost novega začetka (ob seveda nadaljevanju sodelovanja s psihologinjo), te spodbujam, da o tem spregovoriš o podpori psihologinje s starši. Verjetno pa veš, da novi začetki ne pomenijo odriniti stran pomembnega dela na sebi (krepitev samopodobe, veščin..). Kako je s prisotnostjo samomorilnih misli? Razmisliva - kako pogosto so prisotne? So povezave s prepisom in negotovostjo glede rezultata pogovora s starši? Imaš samomorilni načrt? Si o mislih poročala psihologinji? 

Kdo izmed tebi pomembnih ti lahko pomaga čez vikend? Kaj v ponedeljek? Pogovor s svetovalno delavko, psihologinjo, starši? V kolikor bo hudo, pokliči na TOM telefon, POSVET za mladostnike, spremljaj kdaj bo na voljo chat na Tosemjaz. 

Do naslednjič pa poskusiva razmisliti o stvareh, ljudeh, ki so ti ljubi, o svojih željah in ciljih. Zaveživa se tudi k življenju do naslednjič. Uporabi tehnike sproščanja in skbi za dovolj spanja, zdravo prehrano in gibanje. 

Ostajava v stikih. Velik objem. 

mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja