Maskara

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

pišeš nam s težavo vezano na nošenje ličil. Ti si tega želiš, a ti mama ne dovoli. Dovolila ti je le danes, ko si ji povedala, da se boste v šoli slikali. Hkrati pa omenjaš, da te je na splošno pogosto strah vprašati mamo za dovoljenje. Na tvoje sporočilo o tem ti je odgovoril drugi svetovalec ali svetovalka, zato ti bi želela zastaviti nekaj vprašanj na katera mi lahko, v kolikor želiš, odgovoriš. Tako bom lažje razumela tvoj odnos z mamo in situacijo o kateri nam pišeš. 

Pišeš, da si želela ličila nositi že v osnovni šoli - kaj te pri tem tako pritegne? Kaj pa ob vprašanju za dovoljenje pravi mama - seveda poleg tega, da je to slabo za kožo. 

Nenazadnje bi se želela osredotočiti še na to, kar si zapisala v zadnjem odstavku. Mi bi lahko povedala česa te je tako strah, ko mamo prosiš, da ti nekaj dovoli? 

Spodbujam te, da mi po zmožnostih in želji odgovoriš na vprašanja, ki sem jih zapisala. 

Lepo te pozdravljam, 

Nina Šajt Duh, dipl. psihologinja (UN)

Odgovor svetovalke:

Ponovno pozdravljena, 

kot odgovor na moja vprašanja torej praviš, da bi želela nositi maskaro, ker meniš, da si z njo lepša. Mi lahko zaupaš, kako v splošnem vidiš samo sebe? So kakšne stvari, ki so ti na sebi posebej všeč?

Ličila so lahko zelo zabaven dodatek k našemu videzu in nič ni narobe s tem, da bi jih želela preizkusiti. Te pa spodbujam, da poskušaš razmisliti o tem, kaj ti je na tebi všeč tudi brez ličil. Prilagam ti članek, ki ga lahko najdeš na spletni strani To sem jaz, kjer se nahaja tudi ta svetovalnica. Morda boš v njem našla kakšno koristno informacijo ali nasvet. :) 

Pišeš tudi, da te je mamo sram vprašati za določene stvari. Mi lahko to nekoliko bolje razložiš? Kako se mama sicer odzove na tvoje prošnje? 

Nenazadnje pa te vabim, da premisliš tudi o tem, ali se lahko z mami  pogovorita, kdaj ti bi bila pripravljena dovoliti nositi ličila? Misliš, da bi ti bilo lažje, če bi vedela pri kateri starosti jih boš lahko uporabljala?

Ponovno te vabim, da mi, v kolikor bi želela, odgovoriš na ta vprašanja ter skupaj raziščeva tvoje občutke in misli. :) 

Lepo bodi,  

 

Nina Šajt Duh, dipl. psihologinja (UN)

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,

najlepša hvala, da si se ponovno oglasila. Iz zapisanega čutim, da ti ni vseeno, da razmišljaš o tem, kaj bi lahko naredila drugače, in da te boli, ko se z mamo skregata. Obenem pa se zdi, da te tvoj strah pogosto ustavi, še posebej, ko bi želela nekaj povedati.

Zapisala si, da ti je brat že pred časom rekel, da lahko uporabljaš njegovo sobo, in da si zato hotela svoje stvari premestiti v njegovo nekdanjo sobo. Kar je čisto razumljivo, še posebej, če brat zdaj živi drugje in če sta se tako dogovorila. Ampak potem je prišlo do nesporazuma z mamo, ker ji nisi povedala, da sta se z bratom to dogovorila. Ni čudno, da ti je težko, če se vedno znova pojavi strah pred pogovorom z mamo – tako kot si zapisala že pri pogovoru o ličenju.

Res je, morda bi bilo lažje, če bi že takoj mami povedala. Ampak to še ne pomeni, da je zdaj vse izgubljeno. V resnici se odnosi gradijo ravno na tem, da kljub napakam znamo kasneje nekaj povedati, priznati, razložiti. Še vedno lahko mami razložiš, zakaj si stvari iz svoje sobe preselila v bratovo. Ni nujno, da vse rešiš naenkrat. Lahko začneš z nečim manjšim, npr. »Takrat nisem povedala vsega, ker me je bilo strah. Ne zato, ker bi hotela kaj skrivati.« To ti lahko tudi pomaga, da se naučiš premagati strah, o katerem si že večkrat pisala. Pomembno pa je, da se zavedaš, da si tudi ti vredna, da si slišana in sprejeta. In tvoje mnenje šteje.

Iz tvojih zapisov se mi pravzaprav zdi, da ta nov problem ni edino, kar te teži. Zdi se, da si z mamo želiš imeti bolj odprt, sprejemajoč odnos. Da te ne bi bilo treba biti strah vsakič, ko nekaj želiš ali potrebuješ. Vsekakor takšen strah težko samo izklopimo. Pogosto se pojavi, ko v preteklosti nismo bili slišani, sprejeti, nismo imeli izkušenj, da nas drugi ne bodo obsojali, da nas bodo odprto poslušali itn.  Si že kdaj razmišljala, zakaj je ta strah tako močan? Kdaj se začne? Kako reagira tvoje telo, ko pomisliš, da bi morala nekaj povedati? Morda lahko razmisliš, ali si bila v preteklosti slišana, sprejeta. Ali se ta strah morda pojavi, ker te je strah mamine zavrnitve, da te ne bo poslušala, odprto sprejela, kar imaš za povedati (in se želiš temu izogniti)? 

Če potrebuješ še kaj, sem tukaj. Lepo te pozdravljam.

Ida Vraničar, dipl. psihologinja (UN)