ljubosumje na prijatelje

Odgovor svetovalke:

Živijo!

Najprej bi rada zapisala, da se mi zdi pohvalno, da reflektiraš svoje občutke in vedenje do drugih in da stvari najprej začenjaš reševati pri sebi. Zelo zrelo!

Pa vendar – vseeno upam, da si tega, kar čutiš, ne ženeš preveč k srcu. Vsi smo kdaj zavistni ali ljubosumni, gre za povsem normalni čustvi. Velik korak si že naredila: zaznala si ga, ga poimenovala in sklenila, da ne boš dovolila, da ti usmerja vedenje.

Tudi z egoizmom ni čisto nič narobe, dokler z njim ne nabiramo dosežkov na račun ali škodo drugih. Egoizem nam pomaga, da poskrbimo sami zase in ne pričakujemo preveč od drugih. Zdrava mera egoizma je ena od osnov dobrega duševnega zdravja.

Ljubosumnost in zavist res nista najbolj prijetni čustvi (med njima je nekoliko razlike – več v domačem branju na koncu) in na odnose lahko vplivata precej pogubno. Zato se velja usmeriti predvsem na tisto, kar je v ozadju. Tam se največkrat skrivata povsem razumljiva občutka prikrajšanosti ali spregledanosti. Normalno je, da si želiš biti uspešna v šoli. Normalno je, da želiš živeti v prijetnem in urejenem domu. Normalno je, da ti ni vseeno, ko vidiš, kako je pri drugih drugače ali bolje. Normalno je, da občutiš žalost, ker tega nimaš oz. ker tega ne moreš deliti z njimi.

Morda si že slišala pregovor, ki pravi, da je primerjanje tat veselja. Občasno nam primerjava z drugimi lahko sicer koristi: na primer, ko se primerjamo s približno podobnimi ljudmi in ko potrebujemo motivacijo za ukrepanje. Pri tebi so to šolske ocene – tukaj imaš gotovo precej prostora, da se lahko približaš sošolcem, ki jim ocene sedaj zavidaš.

Manj pa primerjanje koristi pri stvareh, ki so izven našega vpliva – ravno nasprotno: lahko nam zelo škoduje, ker nam jemlje moč za delovanje. Takrat je bolje, da sprejmemo danost ali celo pomislimo na tiste, ki živijo v slabših okoliščinah od naših.

Svetujem ti, da poskušaš najprej ugotoviti, katera potreba je v ozadju pri tebi in kako jo zadovoljiti. Če na primer potrebuješ pozornost nekoga, ki bi se ti bolj ali večkrat posvetil, razmisli, kdo v tvoji neposredni bližini bi to lahko bil. Potem to osebo večkrat prosiš za pogovor, druženje, skupne aktivnosti. Morda se odločiš tudi za kak nov hobi, preko katerega boš zadovoljila potrebo po tem, da imaš nekaj svojega in posebnega in da postaneš dobra v tem.

V skoraj vsakih okoliščinah lahko najdemo nekaj zase. Ne, ni fer, da nimajo vsi otroci in mladi v življenju enako dobrega začetka in enakih možnosti. Ampak to ne pomeni, da se ne splača poskusiti si kljub temu nekaj ustvariti. Pa če je še tako malo in skromno – tvoje bo.

In prej ali slej boš ugotovila, da je vse našteto, kar je bilo prej razlog zavidanja, postalo nekaj, kar drugim iskreno privoščiš.

Upam, da nisem preveč zafilozofirala odgovora. :)

Dodajam še tole obvezno domače branje ;)!

Lepo te pozdravljam,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja