Laganje fantu, kaj naj??

Odgovor svetovalke:

Živijo, 1579!

Ah, ta leta ... Če prav razumem, samo ena cifra ni "prava", vse ostalo pa štima?

Lagati res ni lepo in predvsem ni dobra naložba v odnosih, ki nam kaj pomenijo. Vsi se kdaj zlažemo, zato ni s tabo prav nič narobe. Kadar se zlažemo, ker nočemo izgubiti nečesa lepega, je to za moje pojme še vedno manj "grdo", kot če lažemo, da prikrijemo nekaj res škodljivega. Zato se na tvojem mestu ne bi predolgo valjala v občutkih krivde. Bi pa povedala po resnici in to čim prej. Če ti je lažje, lahko zraven pojasniš, zakaj si prikrojila svojo starost.

Kjer bi te še bolj rada podprla, je v odzivu na tvoj strah pred zamero ali zapustitvijo. V to tveganje si se žal spustila takoj, ko si se zlagala o dejanski starosti. Svetujem ti, da se odzoveš odraslo, da prevzameš odgovornost in s tem tudi vse posledice, ki utegnejo slediti. Fant ima pravico do tega, da se umakne, če bo tako čutil. To so njegove meje in prav je, da jih spoštuješ. Enako kot je prav, da tvoje meje spoštuje tudi on.

Kako bi bilo, če bi bila situacija obratna? Bi si želela biti v odnosu s fantom, ki bi ti lagal o svoji dejanski starosti? In kako bi ti bilo, če po tem, ko bi ti priznal svojo resnično starost, ne bi sprejel tvoje odločitve, da zaradi tega nočeš več biti z njim?

Kar sem zapisala zgoraj, je samo najslabši scenarij. Boljši in bolj verjeten scenarij pa je, da bo razumel, zakaj si se zlagala. Si res tako blizu 18. letu, da to spet ni neka velika laž. ;) In če sta si obojestransko zelo všeč, se dobro razumeta in si želita bližine drug drugega, se samo zato zelo verjetno ne bo umaknil.

Ampak: tudi če se bo, vedi, da to ne pove nič o tvoji vrednosti. Prepričana sem, da si v kakršnemkoli primeru želiš biti z nekom, ki te bo sprejemal, spoštoval in ki bo do tebe obziren. Zlasti pri takšni razliki v letih je to še kako pomembno! Polagam ti na srce, da ne delaš ničesar, česar nočeš, samo zato, da bi mu ustregla ali da bi ga obdržala. To je recept za zagotovljen polom!

Zdaj pa kar pogumno z resnico na dan. Kakorkoli se bo že odvilo, boš preživela in obogatena z novo življenjsko izkušnjo šla novim ljubezenskim izzivom naproti. :)

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Povsem normalno, da te je strah, ker si želiš, da se vajin odnos nadaljuje. Kot sem že predlagala, ne gre drugače, kot da poveš po resnici in sprejmeš, kakorkoli se bo že odzval. Če vajin odnos stoji na laži, potem to ni nekaj, česar se želiš oklepati. Ni fer ne do njega, ne do tebe same.

Pri tovrstnih zadevah je edini način, da premagamo strah, ta, da naredimo, česar se bojimo. :) Del odraslosti je, da se naučimo živeti s posledicami svojih odločitev.

Ne glede na odziv, zaupaj vase. Zmoreš prestati tudi razočaranje.

Predvsem pa ohrani samospoštovanje. Njegovo mnenje in morebitna zavrnitev sta njegova pravica, ne povesta pa ničesar o tvoji vrednosti.

Morda bo pa vse okej. ;)

Imaš to!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Drago dekle.

Verjamem, da v teh trenutkih vidiš vse črno in brezupno. Tovrstna razočaranja res bolijo, zdi se nam lahko, da se je podrl svet.

Upam vseeno, da danes zjutraj stvari vidiš že nekoliko drugače. Kot sem ti skušala povedati že v prejšnjih pismih, tvoja bolečina ni toliko posledica zavrnitve fanta, kot je posledica tega, da se tako nizko ceniš. Dokler boš gojila tako nizko samopodobo, boš težko kadarkoli zadovoljna v odnosih z drugimi, naj bodo prijateljski ali intimno-partnerski. Ko dovolimo drugim, da določajo to, koliko smo vredni samim sebi, si avtomatično kopljemo luknjo. In v to luknjo črnih misli in katastrofičnega razmišljanja bomo padli vedno znova, ko nekaj ne bo šlo po naših željah.

To pa se da spremeniti!

Ta fant je odrasla oseba, ti pa še nisi čisto tam. Odločil se je zrelo in odgovorno zase. Ti pa moraš to narediti zase. Vsak se zase odloča sam. Biti v odraslem odnosu pomeni prevzeti odraslo odgovornost zase. Nič hudega, če še nisi pripravljena. Vseeno pa ne moreš od sveta zahtevati, da ustreže tvojim željam. Včasih jih, včasih ne, včasih, ker se tako pač zgodi, drugič spet, ker smo k temu prispevali sami.

Te lahko prosim, da podeliš z mano nekaj misi o tem, kar sem ravno zapisala?

Zanima me še vedno tudi tvoj odgovor na vprašanje iz mojega prvega pisma: Kako bi bilo, če bi bila situacija obratna? Bi si želela biti v odnosu s fantom, ki bi ti lagal o svoji dejanski starosti? In kako bi ti bilo, če po tem, ko bi ti priznal svojo resnično starost, ne bi sprejel tvoje odločitve, da zaradi tega nočeš več biti z njim?

Mimogrede, tablete, ki jih omenjaš, spadajo v skupino antidepresivov in z njihovo pomočjo človek ne more ne umreti niti zaspati. Ob zaužiti večji količini pa lahko sproži konvulzije, bruhanje, motnje srčnega ritma in še kaj. Zelo zelo neprijetno stanje, ki zna trajati več dni, tako da - ravno obratno od tega, kar ta trenutek potrebuješ.

Mir lahko poiščeš na zelo zdrav način - bodisi tako, da se dobro naspiš, lahko se za nekaj ur odklopiš od socialnih omrežij, greš na sprehod v gozd, poskusiš katero od tehnik za umiritev na naši spletni strani, se prepustiš glasbi, ali pa se podaš na tek.

Čakam tvoj odgovor. :)

Miren nov dan ti želim,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Drago dekle.

Seveda boli. Na trenutke tako, da je občutek na robu znosnosti. Verjemi, da si lahko predstavljam, kako ti je, ker sem tudi sama že doživela zavrnitev osebe, ki sem jo naravnost oboževala. In ne samo enkrat.

Žal smo tako narejeni, da te stvari bolijo. Narejeni pa smo tudi tako, da bolečino in žalost lahko prenašamo, saj prej ali slej minejo. Če bi bila res rešitev smrt, potem bi od tega vsi umrli.

Bolečina in žalost samo potrebujeta čas. Ne poskušaj ju zatreti ali ustaviti. Lahko jima daš pot skozi kreativno izražanje ali skozi pogovarjanje s prijateljico, mamo, s kom tretjim. Meni je npr. zelo pomagalo branje in pisanje poezije.

Potem pa pride dan, ko je občutek manj neznosen, nato postane znosen in nazadnje izgine. Včasih traja dlje, včasih pa se to zgodi presenetljivo hitro. Pridejo nove simpatije in ljubezni ... in žal tudi nove zavrnitve. Pridejo pa tudi uresničitve sanj in takrat je nepopisno lepo. Takšno je to življenje. Gor in dol, vmes pa nabiramo "kondicijo", zato je vsakič lažje.

Bom zelo odkrita: dokler sebe tako nizko ceniš, nisi zares pripravljena za partnerski odnos. To sklepam iz tega, kako si reagirala na odločitev fanta. Na tvojem mestu bi si zato vzela ves potreben čas in se globoko zazrla vase: Kdo sploh sem? Kaj res hočem? Česa nočem? Kaj pa zmorem? Kaj vse osmišlja moje življenje? Kako se lahko podprem? 

Po eni strani si se zmogla vživeti vanj, in praviš, da bi ti vseeno poskušala razumeti. Kako pa veš, da ne razume? Razumevanje ni enako odobravanje. Lahko nekaj razumem, pa še vedno rečem ne, če se to ne sklada z mojimi vrednotami.

Nisi še povsem odgovorila na moje vprašanje: Kako bi bilo tebi, če bi fant na tvojo zavrnitev odreagiral s takšnim obupom, kot si ti na njegovo?

Si za eno domačo nalogo čez vikend? :) Prosim te, če lahko prebereš naš prispevek o zavrnitvah v ljubezni in razmisliš, kako se to nanaša nate.

Poskusi tudi zapisati (najbolje zase, v dnevnik - če ga še nimaš, pa ti ga toplo priporočam!) razloge, zakaj se tako malo ceniš? Od kod ti prepričanje, da ti sama in tvoje življenje nista vredna nič, ko te nekdo ne sprejme? Kako, misliš, je biti v odnosu z nekom, ki se tako malo ceni?

Kaj pa vendarle pri sebi ceniš? Če bi bila ti tvoja prijateljica, kaj pozitivnega bi videla v njej?

Pomlad se prebuja in toliko ljubezni te še čaka. To vse je šele začetek. Verjemi vase.

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

 

Pozdravljena. :)

Mislim, da si se zelo dobro poglobila vase in da v teoriji vidiš jasno, kaj se dogaja v tebi in zakaj ta odnos ni mogel trajati. Žal pa čustva niso narejena tako, da bi v istem hipu sledila teoriji. Imajo svojo logiko. Na srečo jih lahko kar dobro reguliramo, če se malo potrudimo.

V tvojem zapisu sem si podčrtala nekaj pomembnih ugotovitev. Tudi na vprašanja, ki si mi jih zastavila, si si že odlično odgovorila kar sama. Grem po vrsti.

Prvo je (ne)smiselnost preizpraševanja, ali te bo kaj pogrešal, kaj neki si sedaj misli o tebi ipd. Kot si napisala: to ni na mestu. Dodajam zgolj to: ni na mestu, ker ta vprašanja ničemur in nikomur ne koristijo. Včasih moramo enostavno »presekati« tok neuporabnih misli (tudi večkrat zapored, da res deluje) in reči: STOP. Lahko dodaš še zraven: PA KAJ!

Pa kaj, če si rekla, kar si rekla, in naredila, kar si naredila. Hvala bogu nihče (predvsem ti) ni utrpel kakšne škode. Za seboj imaš dragoceno izkušnjo o tem, kaj se lahko zgodi, če odnos gradiš na neodkritosti. Še bolj kot to pa se mi zdi pomembno, da imaš izkušnjo, kako je biti v odnosu, ko se ne ceniš dovolj. In tu je tudi odgovor na tvoje vprašanje, kako si lahko pomagaš.

Začni (oz. nadaljuj) z odkrivanjem svojih moči, zanimanj in talentov – namesto da premlevaš o vsem, kar te na sebi moti. Hobiji so lahko odličen način, kako spoznati nove ljudi in stkati nova prijateljstva. Predvsem pa skozi nabiranje novih veščin gradiš in utrjuješ pozitivno samopodobo. Ko se sprejmemo z vsemi svojimi plusi in minusi, odpade veliko breme stalne primerjave z drugimi in zaskrbljenosti o tem, kaj si mislijo drugi.

Pozitivna samopodoba ne pomeni, da smo ves čas zadovoljni s sabo, srečni in neomajni. To sploh ne obstaja. Ampak pomeni, da zmoremo biti do sebe sočutni v vseh situacijah. Tudi ko kaj zafrknemo, ko imamo dan »slabih las« ali »debelih stegen«, ko dobimo slabo oceno, ko nas nekdo zavrne. Skozi sočutje se opomnimo, da je vse, kar se nam dogaja, samo prehodno, in da je naše notranje bistvo lahko vedno varno pred vsem. Ker to namerno čuvamo. Poudarek je na »namerno«. Žal se s tem ne rodimo – treba je vaditi, da nam pride v kri.

Če ti je bil všeč priporočeni članek, te vabim, da počasi predelaš naš interaktivni priročnik. Namenjen je prav temu: gradnji sočutnega samospoštovanja. Če želiš, lahko v uredništvu pustiš svoje podatke in ti ga pošljem tudi v fizični obliki. :)

Še bo prišel kakšen dan, ko boš pogrešala vajine skupne trenutke. In tudi tista zoprna vprašanja bodo še silila nazaj. Nikar si jih ne očitaj. Ampak veš kaj? Na sumu imam, če bi se še naprej dobivala z njim, da bi te kmalu začel dolgočasiti. Vsaj če sodim po tem, kako si opisala zmenke. Morda je razlog razlika v letih, morda pa bi v vsakem primeru oba ugotovila, da nista za skupaj, ker vaju ne druži nič drugega kot telesna privlačnost.

In sedaj imaš tudi to izkušnjo, da telesna privlačnost absolutno ni dovolj za resen odnos. Kot si že sama ugotovila – da se siliš v podobna zanimanja, kakršna ima on, in da si vedno ti tista, ki »animira« skupna srečanja in pogovore, je na dolgi rok prenaporno in pelje samo k enemu cilju: ti se boš izpraznila, on bo pa še naprej čakal, da se kaj »zgodi«. Precej brezveze, se ti ne zdi?

Samo pogumno naprej. Odpusti si ta kiks, vrzi ga čez ramo in pojdi novim izzivom naproti!

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živijo! :)

Težko ti še kaj novega napišem. Bojim se, da se bom začela ponavljati. So odgovori, ki jih boš morala najti zase sama - to pa dosežeš samo tako, da greš in preizkušaš nove stvari.

Dovoli si čutiti vse, kar čutiš. Trik je samo v tem, da ob čutenju spremljaš svoje misli. Kadar misli niso samosočutne, jih ustavljaj. Kadar se vrtijo v istem krogu, jih ustavljaj. S pomočjo tehnik, ki jih najdeš v omenjenm priročniku, lahko oblikuješ bolj koristne misli.

Edina pot "ven" je skozi. Bližnjic in čudežnih palčk žal ni.

Verjamem, da ti bo uspelo!

Vse dobro ti želim,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja