Konec življenja

Pozdravljena,

nositi breme misli, ki si jih opisala, mora biti zelo težko. Ne poznam tvoje zgodbe, me pa zanima, kaj se ti dogaja v življenju, kaj te skrbi, kdo ti je v oporo? Kaj te je pripeljalo do točke, kjer si zdaj? Kaj je v tvojem življenju kljub vsemu vredno in dobro? Želim ti sporočiti, da je vredno živeti. Praviš, da si mlada in zdrava, strah, ki te zadržuje pred tem, da bi udejanjila samomorilne misli pa je tisti del tebe, ki mu je dobro prisluhniti. Pogumna si, ker si izbrala življenje in delila svojo bolečino. Ob tem pa je zelo pomembno, da veš, da obstaja pomoč iz stiske, če si jo pripravljena sprejeti in poiskati. Spodbujam te, da poiščeš podporo, tako pri svojih domačih, če imaš to možnost, kot tudi strokovno pomoč.

Spletna svetovalnica #Tosemjaz je namenjena mladostnikom in njihovim težavam v odraščanju. A tudi tebe ne želimo pustiti same. Lahko ti pomagamo pri iskanju ustrezne strokovne pomoči (lahko nam pišeš neposredno na elektronski naslov tosemjaz@nijz.si).

Tukaj boš našla vire pomoči, ki so dostopni po celotni Sloveniji.

Hitro dostopna in brezplačna je tudi pomoč Centrov za psihološko svetovanje – Posvet.

Ob hudi stiski pa je vedno na voljo nujna medicinska pomoč 112. Na voljo pa so tudi anonimni in brezplačni viri pomoči: Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (116 123), kamor lahko pokličeš 24 ur na dan, za klic v duševni stiski pa se lahko obrneš tudi na Psihiatrično kliniko v Ljubljani (01 520 99 00) vsako noč med 19. in 7. uro.

Srečno in držim pesti zate.

Anja Jularić, mag. psih., urednica spletne svetovalnice

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena.

Ob prebiranju tvojega zapisa sem začutila bolečino in žalost. Sprašujem se, kaj se ti dogaja v življenju, da ne vidiš zase drugačnega izhoda? Kaj v tebi te boli in preplavlja? Praviš, da tvoji doma poznajo tvojo stisko. Kdo od tvojih domačih ti je najbližje? Komu zaupaš? Kaj potrebuješ, da bi lažje zdržala s svojimi čustvi? Ljudje smo narejeni tako, da želimo pomagati, ko vidimo svoje bližnje v stiski, a pogosto ne vemo kako.

Ne vem, kaj te je pripeljalo do točke, kjer si, razumem pa občutek, ko ne vidiš izhoda. Takrat se lahko zdi, kot da si v tunelu, vse se zdi nepomembno, težko vidiš mimo svoje bolečine. Želiš si le, da se bolečina poleže, ne glede na posledice. Zato mislimo, da obstaja samo ena rešitev. V resnici pa je rešitev več in mi nismo v tunelu, ampak na križišču in se moramo odločiti, kam bomo šli in kdo nas bo podpiral – to ne more biti kdorkoli. Praviš, da si poiskala že veliko pomoči in ni pomagalo. Kam si se že obrnila? Kakšna je bila tvoja izkušnja? Notranje rane se celijo dlje kot zunanje. Potrebna je potrpežljivost in vztrajnost. A je vredno.

Uspavala bodo kvečjemu prispevala k slabšemu počutju, zmedenosti, lahko se pojavijo tudi halucinacije in neprijetni telesni simptomi ob zaužitju večjih količin. Predlagam, da svoje telo raje pripraviš k aktivnosti na svežem zraku in umirjanje svojega živčnega sistema s pomočjo tehnik sproščanja (za začetek bodo čisto dovolj osnovne dihalne vaje), da vzpostaviš drugačen stik s svojim telesom.

Samomor je odločitev o življenju in smrti. Ista situacija se lahko čez čas zdi drugačna, ko na njo pogledamo iz drugega zornega kota, takrat se naša realnost spremeni. Zato ni vredno hiteti do konca tunela.

Verjamem, da ima življenje zate še veliko načrtov.

Razmisli o vprašanjih in ponovnemu iskanju pomoči – kljub vsem prejšnjim poskusom. Ob duševni stiski pokliči nujno medicinsko pomoč ali dežurne psihiatrične službe.

Držim pesti zate.

Anja Jularić, mag. psih., urednica spletne svetovalnice

Pozdravljena.

Prav je, da iščeš pomoč in stik na način, ki je zate sprejemljiv - tudi če je to zapis, kjer lahko ostaneš anonimna. Zopet pa se mi je porodilo nekaj vprašanj zate, zanima me tvoja zgodba, da bom lažje razumela kaj se ti dogaja. Ponovno te sprašujem, kaj te je pripeljalo tako daleč, da razmišljaš o smrti?

Pišeš o prijateljici, ki ima zdaj manj časa za vajina druženja. Kako sta se spoznali? Sta prijateljici že dolgo časa? V čem je odnos s to prijateljico drugačen v primerjavi z ostalimi? Sprašujem se, kaj vse bi njej lahko zaupala in te hkrati vabim, da to zapišeš in če boš zmogla, pošlješ – v spletno svetovalnico, lahko pa tudi k nam na elektronski naslov tosemjaz@nijz.si.

Ob tvojem zapisu se mi je v mislih narisala podoba osamljene deklice, ki je sama v gozdu in čaka, da pride nekdo, ki jo bo objel in sprejel takšno, kot je. Zanima me, če si ti doživela kaj ob tem zapisu? Se je v tvojih mislih mogoče tudi narisala kakšna podoba?

Praviš, da lahko zaupaš nam, ker veš, da si anonimna. Sem radovedna, česa te je strah? Kaj se lahko zgodi, če se razkriješ, takšna, kot si? Terapevtski odnos je v resnici tisti, kjer se je najbolj varno samorazkriti. Kar pa ne pomeni, da je preprosto. Ob težkih čustvih nam včasih zmanjka besed. Sama lahko rečem, da mi je lažje svoje doživljanje narisati kot ubesediti. Mogoče lahko tudi ti poskusiš na drugačen način, če ne zmoreš terapevtu povedati o svojem doživljanju. Če ti je blizu pisanje, lahko tudi pišeš. So pa terapevti zato tam, da te podprejo in sprejmejo z vsemi vsebinami, ki jih prineseš. Spodbujam te, da razmisliš o tem, na kakšen način bi lahko sporočila svojemu terapevtu kaj se ti dogaja.

Ko se boš ponovno znašla v situacijah, ki si jih opisala, pa le pokliči dežurno psihiatrično službo.

Objem,

Anja Jularić, mag. psih., urednica spletne svetovalnice

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Hvala, da si se odzvala in delila del svoje zgodbe. Dobro se mi zdi, da si pri sebi prepoznala, da ti pisanje o svojem doživljanju pomaga. Ob tvojem zapisu pa sem dobila občutek, da si me spustila bližje in dovolila, da te malo bolje spoznam.

Ob tvoji zgodbi razmišljam, da si že veliko doživela, hkrati pa si sprejela tudi nekaj dobrih odločitev zase. Prepoznala si, kaj te preveč obremenjuje, kaj potrebuješ in česa ne. To je dobra kvaliteta, ki je nimajo vsi ljudje – prepoznati, “prežvečiti” situacije in sprejeti odločitve, ki so za nas v nekem trenutku najbolj zdrave. Ob vsem tem si uspela dobiti službo, kjer dobro funkcioniraš. Hkrati pa zdaj ugotavljaš, da si z njo tudi nezadovoljna – predlagam, da “prežvečiš” tudi to – kaj si želiš zase v življenju? Kaj bi si želela početi? Kaj bi zate pomenila menjava službe? Kakšen je tvoj življenjski ritem? Kaj rada počneš? Kdaj se počutiš dobro v svoji koži? Ob čem se sprostiš?

Kar opisuješ z vidika doživljanja si lahko predstavljam kot valovanje morja – v intervalih pridejo veliki nevihtni valovi, ki jih težje prebrodiš, sledijo pa obdobja umirjene gladine, ko čakaš na novo nevihto. Nihanja v razpoloženju doživljamo vsi, tudi sama si prepoznala, da je »turbolentno obdobje«, še posebej v času mladostništva, čisto normalno. Se pa pojavi tudi v odraslosti, tako pač je. Pomembno se mi zdi, da se spomniš koliko teh neviht, težkih obdobij, si že dala skozi. To pomeni, da boš zmogla zdržati tudi vse naslednje. Kar si želim zate je, da ob tem ne bi bila sama. Sliši se, da imata s prijateljico odnos, ki ga obe cenita. Zanima me, če je v tvojem življenju še kakšna oseba, ki ji zaupaš? Večkrat si omenila starše – kakšen je tvoj odnos z mamo, očetom? Imaš mogoče sorojence? Kako se počutiš ob njih?

Praviš, da ti podpora, ki jo poiščeš, predvsem pogovor, pomaga prebroditi težje dni, ko postane lažje, pa prekineš s terapijami in nimaš več podpore. Spodbujam te, da ohranjaš redno terapijo – sliši se, da si kljub slabim izkušnjam zdaj vseeno našla dober stik s terapevtom in psihiatrom. Mogoče pa lahko terapevtu skozi zgodbo prineseš vsebine o katerih želiš govoriti, dokler ne boš pripravljena, da se čisto razkriješ. Skozi čas terapevtski proces pomaga pri soočanju s stiskami in samomorilnimi mislimi.

Rada bi se vrnila k podobi osamljene deklice in občutku ujetosti, ki ga omenjaš. Kaj si želiš za to deklico? Kaj potrebuje? Kje in ob kom se počuti varno? Sprašujem se, kaj zate pomeni varnost?

Vabljena, da pišeš. Na forum, elektronsko pošto ali na chat obliko svetovanja – tukaj najdeš termine – tudi to je anonimno. En termin je že danes. Poskusi, mogoče ti bo ustrezalo, boš? Spodbujam te, da razmisliš o vprašanjih. Zanima me tudi, kako si preživela vikend? :)

Objem.

Anja Jularić, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Lepo je brati o tem, kako dobro si poskrbela zase čez vikend. V tvojem zapisu sem zaznala nekoliko več pozitivnosti :)

Zaupala si tudi nekaj o svojih domačih, ki delujejo podporno in ti želijo stati ob strani. Žalosti me, da imaš občutek, da jih obremenjuješ in zato ostajaš sama s svojimi mislimi. Zanima me, kako bi se ti odzvala, če bi imeli tvoji starši, brat ali prijatelji težko obdobje? Bi jih dojemala kot breme? Ali bi jim mogoče želela pomagati in jim stati ob strani?

Pohvalno je, da prepoznavaš pri sebi kaj ti ustreza in da si prišla na idejo, da bi si strukturirala dan. To pomeni, da iščeš rešitve in si pripravljena delati. Kar si opisala je vedenje in razmišljanje, ki vodi v pravo smer – ko hodiš, se družiš, sproščaš…tako skrbiš zase. Predlagam, da to počneš še naprej in si skušaš sama oblikovati načrt, kako bi si strukturirala dan. Mislim, da imaš veliko dobrih idej. Pomagaš si lahko s tem člankom, prilagodi ga seveda svojemu življenju.

In še to – nič hudega, če še nisi zmogla zaupati terapevtu. Spodbujam te, da si daš čas in še naprej poskušaš zaupati svojo stisko terapevtu, prijateljem in domačim.

Objem.

Anja Jularić, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

 

Ponovno pozdravljena in dobrodošla.

Žal mi je, da so se slabe misli vrnile. Lahko razumem tvoj strah. Hkrati pa sem vesela zate, da si uspela zamenjati službo in da se v novi službi počutiš dobro. Čestitam! Pišeš, da redno hodiš k terapevtu – prosim nadaljuj s terapijo še naprej. Nazadnje sva govorili o tem, da težko poveš terapevtu kaj se ti dogaja. Pomembno je, da mu zaupaš svoj strah in poveš, da so se misli vrnile, da te bo lahko podprl.

To, kar se ti dogaja je normalen proces zdravljenja. Misli so te že dolgo spremljale in se ne bodo kar zlahka vdale in izginile. In to, da so se ponovno pojavile, ne pomeni, da je bil ves trud do zdaj zaman. Vso delo na sebi, ki si ga opravila in ga še opravljaš (kar je zelo težko, ane!) naj bo tvoj zaveznik in vir opore. V resnici to, da te je strah za prihodnost kaže na tvojo voljo do življenja.

Notranje rane se celijo zelo počasi. In naše misli prihajajo kot valovi. Mogoče je zdaj občutek, kot da te bo preplavilo, a zaupaj, da se bo ponovno umirilo.

Želim ti mirno plovbo in pošiljam topel objem,

Anja Jularić, mag. psihologije