Seznam vprašanj

yo

youareanangel

Objavljeno: 13 jun. 2026 21:19

kaj the fuck naj sploh storim

za eno objavo je preveč, kar želim vpisati

odkar se spomnem se ubadam s stvarmi v življenju ki se mi zdijo totalno fukjene in občutek imam kot da sem za lajf dobu najslabše možne karte in vedno, kadar mislim, da bo šlo na boljše, se nekaj slabšega zgodi in mi zgazi samozavest

nobenmu ne morem povedat kako se pocutm, kolko dejansko nosim v seb, kako faking korenito sovražim sebe. doma me ne jemljejo resno, nimam taksnih prijateljev ki bi mojo situacijo vzeli resno (povrh tega sem djed ki more vse "razumet" in bit "nonchalant" v soli), doma ne morem niti 100% varno klicat številk za pomoc kot tom telefon kr nocem sploh vedet kaj bi blo ce me dobijo

cakalna vrsta za psihoterapevta pa je vec kot 700 dni

najraje bi se vdal in zacenjam resno razmisljati o samomoru medtem ko navzven zgleda vse lepo in prav v mojem zivljenju

kje lahko najdem pomoc? kje me bo kdo dejansko poslusal? kje mi bo kdo dejansko se sploh verjel na besedo?

to je lowk moje zadnje upanje in nimam pojma kam naj grem ce se mi tu ne izide

lp

Sodeluj v pogovoru

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 15 jun. 2026 11:58

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen.

Veseli me, da si nas našel.

V hudi stiski si in skoraj več ne vidiš izhoda, praviš. Praviš tudi, da v svoji bližini nimaš nikogar, ki bi mu/ji lahko zaupal, kako se počutiš. Občutek osamljenosti v stiski je eden najtežjih občutkov na svetu. In ker je zelo negativen, je res težko ohraniti upanje in videti priložnosti za izboljšanje.

Kar pa ne pomeni, da jih ni. Huda potrtost nam zelo popači sliko stvari. Življenje je vedno polno vsega, tako dobrih kot slabih stvari. Trik je v tem, da se naučimo zdržati slabe in uživati dobre. Če smo potrti, se ukvarjamo samo s slabimi. In s potrtostjo ne moremo reševati težav.

Zato predlagam, da najprej nasloviš to svojo črnogledost in samosovraštvo. Od kod sta prišla? Kaj so te "fukjene" stvari in ali so res "fukjene"? Kaj so te slabe karte, o katerih pišeš, in ali so res prav vse slabe? To namreč težko verjamem, preprosto zato, ker ogromna večina ljudi dobimo bolj ali manj mešane karte. Lahko da se pri tebi motim, zato bom hvaležna, če poveš o teh svojih kartah kaj več.

Pomoč vedno obstaja. Psihoterapija ni edini vir pomoči. Vsekakor pa te spodbujam, da se odločiš za pogovor v živo, saj je v hudi stiski to mnogo bolj učinkovito, kot dopisovanje z zamikom. Imaš možnost, da na Tom telefon ne pokličeš od doma, ampak kje zunaj?

Tudi na To sem jaz imaš možnost za anonimen pogovor v živo - pokukaj na razpored chat svetovanja. Kaj meniš, bi poskusil vsaj to?

Če o samomoru razmišljaš zelo intenzivno in morda celo že izdeluješ načrt zanj, te prosim, da ne odlašaš, in da pokličeš na eno od spodnjih številk:

112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč) 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj)
Tudi do svoje zdravnice greš lahko (brez staršev, ker imaš že 15 let) in ji poveš, kako ti je. Napotila te bo v najbližnji Center za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Če bo napotnica pod nujno ali hitro, ne boš čakal 700 dni. V vmesnem času pa smo ti z veseljem v podporo tudi tule! Veš, kolikom mladim smo že pomagali? Zakaj misliš, da tega ne bi naredili samo v tvojem primeru?

Vse je še pred teboj in to, kar te pesti, je rešljivo. Upam, da se odločiš za katero od predlaganih pomoči ali da vsaj odpišeš na moje sporočilo.

Pošiljam ti topel objem,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

yo

youareanangel

Objavljeno: 16 jun. 2026 21:47

Pozdravljeni.

najprej bi se rad iskreno zahvalil za odgovor. res mi pomeni veliko

no, toliko glede fukjenih stvari

veliko jih ne želim deliti tukaj, ker so res zelo zasebne in jedrnate stvari, zato jih najraje javno ne bi tipkal.

kar si želim napisati:
- že dolgo imam občutek manjvrednosti, ker sumim, da imam nekakšne motnje pozornosti. drugače mislim kot drugi in nekak preprosto ne štimam med vrstniki. vbistvu je to vodilo do tega da sem se preprosto za druge popolnoma spremenil, ker me niso v osnovni šoli nikoli sprejeli takšnega kot sem (ni črnoglednost. prve ~4 razrede se nisem z nobenim družil). ampak v ocenih se to ni nikoli opazilo in se še ni, zato ni nihče ničesar rekel

- starši me ne jemljejo resno. bolj so tako "old school" in izgleda da so še, če se malo pohecam, iz časa, kjer depresija in duševne motnje še niso izumili. ne želim se preveč poglabljati, lahko pa omenim, da sta v njunih očeh prej kriva utrujenost in lunine mene kot pa neke družbene okoliščine

- slednji starši so me tudi prehitro spustili na internet in mi dali dostop do računalnikov medtem ko sem še hodil v vrtec. to tudi ni bilo pozitivno zame

seveda to ni vse, ampak bolj osebne stavi bom raje vsaj za zdaj zadržal.

če bi želel omeniti dobre stvari, bi verjetno bile vse materialistične. ne morem tarnati glede ocen, iz finančne perspektive smo stabilni, in hrano imamo na mizi.

to se nekako samo po sebi tudi spremeni v slabo stvar, ker se po vrhu vsega počutim nehvaležnega za svoje starše, ki držijo hišo pokonci, jaz pa se vlečem skozi nekaj, kar sploh ne mislijo da je resnično.

chat bom tudi preizkusil tedaj, ko bom imel priložnost, ali pa celo številko, če bom uspel to storiti kje na samem.

hvala in lp

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 17 jun. 2026 12:24

Odgovor svetovalke:

Živjo!

Hvala za dodatna pojasnila. :) Zdaj si nekoliko bolje predstavljam, zakaj se počutiš, kot se. Razumem, da vsega nočeš zapisati. Če bi si premislil, je to še vedno opcija - samo da v začetku sporočila prosiš, da se vsebina skrije. Potem tvoje sporočilo vidimo samo v uredništvu.

Verjamem, da je težko vzpostaviti odnose, ko se počutiš drugačen. Kot razberem, ti do sedaj pri tem nihče ni pomagal, ker si vse uspešno skrival. Res je, kar si ugotovil na lastni koži: otroci in mladostniki, ki so "pridni", ne vzbujajo pozornosti, zaradi tega pa marsikatera njihova stiska ostane (predolgo) skrita. Povedati ni lahko. Ne bom zanikala, da mnogi odrasli pogosto odreagirajo napačno. Žal so med njimi tudi starši.

Vendar ne delamo/delajo tega zato, ker ne bi želeli pomagati. Iskreno marsikdo tega ne zna ali ne zmore. Včasih pa zgolj potrebujemo več informacij. Zelo težko je pomagati, če ne vemo vsega ali dovolj. Si 100 % prepričan, da ti starša ne bi prisluhnila, če se bi se jima zaupal? Ali vsaj eden od njiju?

Eno je, ko nekomu omenimo nekaj mimogrede ali ko smo zelo slabo razpoloženi, drugi pa je s svojo glavo povsem drugje. Izid pa je lahko povsem drugačen, če na primer najprej prosiš oz. vprašaš, kdaj si lahko vzameta nekaj časa, ker bi jima rad nekaj zaupal. In potem, ko se boste vsi usedli z namenom, da se pogovarjate prav o tebi, jima poveš, kako ti je - vključno s tem, da kdaj razmišljaš tudi o samomoru. Lahko poveš, da si se na ta pogovor pripravljal dolgo, da si se obrnil tudi na anonimno spletno svetovalnico in da si ob spodbudi svetovalke sklenil, da ju prosiš, da te podpreta pri iskanju pomoči.

Kako ti to zveni? Verjamem, da ni mačji kašelj, ampak ko enkrat to narediš, je tisti najtežji prvi korak za tabo.

Zakaj menim, da bi bilo to dobro: Ker si star 15 let, boš še kar nekaj let potreboval njuno podporo. In ker je to njuna starševska dolžnost. Nisi sam kriv, da se tako počutiš - in želiš se počutiti bolje! Imaš motivacijo, da svojo stisko rešiš, potrebuješ samo podporo. To je nekaj najbolj človeškega in življenjskega.

Še nekaj bi te vprašala. Kako se ti sliši, če rečem, da imam občutek, da si zelo osamljen?

Veliko tega, kar si opisal, je namreč precej tipično za osamljenost. Tudi če imaš motnjo pozornosti ali kaj drugega - vedno bo kaj, kar te bo delalo unikatnega. Ampak to ne pomeni, da zate ni rešitve. Če si dovoliš pokazati ranljivost in tudi svojo drugačnost, lahko ugotoviš, da šele preko tega lahko stkeš res kvalitetna prijateljstva. Pogosto tako ugotovimo tudi, da se tudi drugi ubadajo z mnogimi dvomi o sebi. Skupaj skozi odnose pa lahko marsikaj prebrodimo, nepopolni kot smo (vsi!). Zato ni treba, da si v tem tako sam.

Recept za osamljenost je kratek, a ni lahek: treba je iti in tvegati. Kaj te zanima? Glasba, likovna umetnost, kak šport, knjige? Kam se lahko včlaniš/vključiš, da prideš med "svoje ljudi" vsaj po skupnih interesih? To odpira vrata marsičemu novemu.

Sklepam tudi, da greš jeseni v srednjo šolo - čakajo te novo okolje, novi ljudje, en kup novih priložnosti.

Ne bo pa se spreminjalo samo dogajanje okoli tebe, tudi ti se boš v letih, ki prihajajo, še zelo spreminjal. Adolescenca je obdobje velike preobrazbe in te vabim, da poskušaš zaupati procesu. Še o mnogo stvareh boš spremenil mnenje, nadgradil svoja prepričanja, spoznal še toliko vsega, o čemer do danes nisi še niti pomislil.

Dovoli si iti v izkušnje. Ja, potreben je pogum, ampak tako kot si ga zbral, da si napisal prvo sporočilo sem gor, verjamem, da ga boš tudi za naslednji korak. In potem za naslednjega. In tako naprej.

Ker to je dovolj. Samo vsak naslednji korak.

Kaj praviš na vse skupaj?

Lep poletni pozdrav,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

yo

youareanangel

Objavljeno: 20 jun. 2026 11:09

Pozdravljeni,

se opravičujem za pozen odgovor. Par stvari je prišlo vmes in imel sem kar busy teden.

Mimogrede želim omeniti: jaz sem že v srednji šoli in sem v novih okoliščinah. Zelo nerad se spominjam osnovne šole, ker so med glavnimi razlogi zakaj se o sebi počutim, tako kot se sedaj. V to se tudi ne želim preveliko spuščati, ne še, tudi če bi bila vsebina javno skrita :/

Osamljen? Nekak bi to rekel, ja, ampak na nek način vsako povezavo ki sem jo želel "riskirati" se ni končala dobro. Ravno iz osnovne šole se je nekaj "prijateljev" kar obrnilo name zaradi dogodkov, ki so se zgodili v igricah. Imel sem že punco, in tudi iz prejšnjih razlogov ne želim omenjati, kaj se je pravzaprav zgodilo. Vem 100% da bom za en lep čas daleč stran od dating-a

Športam... zmerno pogosto. Obrnil sem že veliko športov, in sedaj imam še veselje samo do tenisa, gym-a in določenih videoiger. Opažam tud da se mi interesi ful ožijo, ker sem tud že več športov pustil, kot jih trenutno imam (košarka, borilne veščine, odbojka, šah ipd.)

In, ja. Za starše sem 100%. Tukaj si pa upam iti malo bolj v globino ker vem, da bi morali biti zanesljivi... in pač niso. Nekako opažam da razumejo kdaj pride do samomora, kdaj pride do nekih duševnih stisk. Skoraj izgleda, kot da dejansko vedo, kaj je depresija in kako to vpliva na osebo......

Problem je da se je to spremenilo v pogovor da moram biti srečen za ocene, ki jih imam, in da nisem fizično invalid, češ da (in, ne pravim da to ni res) oni imajo hujšo duševno stisko in pri njim je "RAZUMLJIVO" da imajo takšne misli. Med osnovno so mi že večkrat prav zabrusili nazaj, ko sem npr potarnal, da sem utrujen. Da imam velik v srcu. Da me nekaj res moti. Pa nekako kljub temu če bi se zdaj nenadoma spremenili je za vse nekako prepozno. Ne zaupam jima tako globoko, in po resnici še samemu sebi včasih nisem iskren.

Včasih s tem pač živim. Trudim se bit prijazen in vredu oseba, da tud tisti ko so me zasovražl iz šole so lahka vsaj za tisti čas tud mal bolj človeški do mene. Ne ravno prijatelji, saj pol sem spet tabu pa "weird outcast" za njih.

Iskreno imam še upanje samo v psihoterapevtu. In verjetno tukaj. Nisem se še ravno odločil.

Naključno vprašanje: Kaj drugače menite o razkrivanju čustev k chatboti, kot so ChatGPT in Claude? Niti tam se ne poglabljam iz strahu da bi mi ker kdaj brskal po telefonu ali kaj tazga. Res je pa da me je iz hudih stisk že tudi povleklo pa četudi meče samo programirane besede vame, lol

Toliko glede tega

Lep vikend in lp

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 23 jun. 2026 06:17

Odgovor svetovalke:

Hvala za dodatne informacije. :)

Kot razumem sedaj, je tvoja osamljenost predvsem posledica globokega razočaranja, drži? Tudi to je lahko zelo obremenjujoč občutek, sploh ko kar traja in traja. Predvsem pa ti preprečuje, da bi poskusil znova. Ko smo ranljivi z nekom (iskreni, odprti) in ko to zlorabijo (se obrnejo proti nam ali nas zbodejo ravno tja, kjer vedo, da nas najbolj boli), je lahko nekaj časa res zelo hudo.

Še vedno pa to ne pomeni, da bomo to čutili za vedno in da se biti znova ranljiv ne bo vendarle tudi obrestovalo. To je točka, o kateri velja razmisliti pri sebi: Kaj sem sam pripravljen storiti za to, da bo kaj drugače? Ali lahko za nastalo situacijo obstaja še kakšna druga razlaga (kot to, da je z menoj nekaj narobe)? Ali sem lahko - za začetek - do sebe drugačen najprej sam: bolj prizanesljiv, bolj prijazen, bolj optimističen? Bi lahko na pretekle negativne izkušnje pogledal bolj uravnoteženo?

Recimo: "To je bilo res zelo boleče in iz tega sem se naučil, da velja biti v bodoče bolj previden (komu kaj in kdaj zaupati). Ljudje se obnašajo, kot se sami želijo, in na to nimam vpliva. Lahko pa vplivam na to, kako se na njihovo vedenje odzovem. Prihodnjič bom ravnal nekoliko drugače." (Namesto: "Nikoli več ne bom zaupal drugim in z mano je nekaj hudo narobe.")

Ko berem tvoje zapise, imam občutek, da si precej osredotočen na negativno. Se strinjam s tabo - črnogledost in nezadovoljstvo s sabo sploh nista nujno povezana s tem, kaj vse imamo na voljo in koliko smo telesno sposobni. Nikakor ne mislim kot tvoja starša, da "nimaš razloga" za depresivno razmišljanje. Vseeno pa te spodbujam k razmisleku, ali se morda kljub vsemu nesorazmerno usmerjaš predvsem v svoje razloge za potrtost (negativne pretekle izkušnje) in bistveno manj v priložnosti za spremembe?

Ko si omenil hobije, si zapisal, da se ti interesi ful ožijo. Jaz pa sem pomislila: normalno - dozorevaš in ugotavljaš, kaj so tvoje prioritete in skladno s tem upravljaš s svojo energijo. :) Prej si imel ogromno hobijev - ne predstavljam si, da bi vse to počel v nedogled. Sploh če želimo v nečem res napredovati, ne moremo vsemu namenjati enake količine časa. Energijo in čas pa imamo vsi omejeno. Srednja šola verjetno tudi terja več časa kot prej osnovna.

Glede staršev razumem tvoje pomisleke. Vendar ni treba, da se strinjate. Moja spodbuda je bila bolj v smeri, da postaneš sam svoj zagovornik: "Ni treba, da se strinjata z mano, ampak potrebujem pomoč in prosim za vajino podporo." Kaj lahko izgubiš, če ju vsaj poskusiš vprašati?

Kot rečeno, ker si star 15 let, greš do svoje zdravnice lahko že sam. Psihologa dobiš na napotnico, psihoterapevti pa v Sloveniji zaenkrat delajo samo samoplačniško. Lahko greš tudi v svetovalnico Posvet - na spletni strani poglej, katera za mladostnike ti je najbližja. Ne potrebuješ ničesar, samo dogovoriš se za termin. Tu nudijo krajše posvete (nekaj srečanj) in v času, ko čakaš na psihologa, si lahko pomagaš tudi tako.

Kako ti pa odgovarja samostojno delo? Zelo priporočam naš novi spletni tečaj. Če se mu zavežeš, lahko marsikaj odstreš že sam s seboj.

Glede GPT-ja pa mislim sledeče. Občasno za kakšen nasvet je lahko povsem uporaben. Je pa dejstvo, da je to "mašina" v lasti privat podjetij, ki vse podatke za večno hrani v oblaku in za katere ne vemo, kdaj in kako jih utegnejo uporabiti proti nam - če ne drugače tako, da nam bodo poskušali prodati različne izdelke.

Lahko ti povem, kako ga za občasne nasvete uporabim tudi sama. V GPT vnesem prompt, ki se glasi nekako takole: "Kaj bi mi svetoval kognitivno-vedenjski terapevt, če bi ga vprašala ...?" Gre za to, da mu takoj predlagam, da svoj odgovor utemelji na terapevtskem pristopu, ki je podprt z dokazi in o katerem je na spletu ogromno virov. In hkrati ohranim distanco v smislu, da moji možgani vedo, da ne govorim z osebo. GPT je namreč še vedno zelo zmotljiv, če mu ne damo zelo konkretnih navodil, po drugi strani pa je tudi neumoren (ne zna se nehati pogovarjati, kar je v človeški komunikaciji nujno). To pomeni, da ne zna postavljati meja, preko katerih se sploh zares lahko vzpostavi (terapevtski) odnos.

Ljudje pa smo še vedno "samo ljudje" in potrebujemo človeške odnose za to, da lahko funkcioniramo kot ljudje. Četudi smo polni napak. Še zlasti ko gre za zelo osebne stvari, stiske, iskanje pomoči. Bistveno je, da ne pozabimo, da je to naš sluga/robot - in ne sočutna (strokovna) oseba, ki bo luč usmerila tudi v morebitne zmote v našem razmišljanju. Ko se nekdo vedno strinja z nami, težko naredimo kakšno spremembo ali osebno zrastemo.

Kaj pa ti meniš o tem oz. kakšne imaš kaj izkušnje do sedaj?

Lep poletni pozdrav,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

yo

youareanangel

Objavljeno: 06 jul. 2026 12:47

Pozdravljeni,

spet sem nazaj.

Ja. Glede globokega razočaranja: nekako se že tako počutim zelo dolgo. Niti ni zares težava v tem, da nočem z nikomur biti ranljiv, ker sem že poskusil, nazadnje že par mesecev nazaj. Ni v tem problem, da ne poskušam (če sem prej rekel drugače, se popravljam; se opravičujem), ampak dejansko skušam pogosto biti odkrit kjer še pač lahko in nekega odziva ne vidim nazaj. Niti čez čas in niti čez več mesecev ne. To sem opazil pri starših (sporno najslabši rezultati), na splošno pri drugih v družini in pri sošolcih. Neironično sem največ uspeha našel na forumih in na netu, kjer je vsaj za kratek čas ali pa do neke mere izgledalo, da se nekdo zna poistovetit z mano, pa tudi če je nekje na Luni. Tjedi so se vsaj z mano hotli pogovorit in so me poslušali, toliko kolikor sem jih jaz.

Tega še v 15 letih nisem pri nobenemu opazil v realnem življenju v nobeni meri.

Nekako je vedno vse pristalo nazaj name, in poleg tega sem se tud že nevemkolikokrat sam vprašal če je dejansko bilo nekaj z mano narobe. Nekaj sem spremenil in poskusil z drugo osebo, again and again.

Starši. Glede staršev... nekako ne znam ubesediti, kako se počutim. Težko formuliram, kako se počutim glede njih. Nekako vedno pristanem na eni končni odločitvi. O globjih stvareh se z njimi ne morem pogovoriti v nikakršni meri, ker me ne vzamejo resno. Niti ne znajo nekako zadostno odreagirati, niti se sporazumeti z mano, ko sem žalosten. Razen če imam previsoke standarde. Ne vem.

GPT jaz zelo dobro poznam. Vbistvu ga nekako ""terapevtsko"" uporabljam že vsaj 2 leti. Drugače se strinjam s tem, da ne morem imeti z njim terapevtskega odnosa, je pa tudi res da če sem si z mašino pisal, mi je vseeno za neke nujne primere odpisala. NI bilo nekih ugovorov, da sem preveč občutljiv ali pa drugih bedarij. Dobil sem nasvet in to je bolj kot ne vse, kar sem vedno odnesel iz tega. Vem tudi, da je lahko pristranski, oziroma da pogosto je pristranski, ker je konec koncev firma, ki želi da ljudje čim več uporabljajo umetno inteligenco, ampak tega se zelo dobro zavedam. Ostajam pri nasvetih, ne pa pri kakšnem globjem prijateljskem pogovoru ali pa kakšni navezanosti. Upam si reči da mi je skoraj najbolj uporabne informacije do zdaj dajala ravno umetna inteligenca.

V glavnem... starši absolutno ne, vrstniki absolutno ne. Nekje v polju profesionalne pomoči imam samo še upanje.

Druge stvari ki ne vem če sem že omenil:

- Vbistvu sem sam nekako dal odločitev, da se prijavim za terapevta. Težava je v tem, da je čakalna doba pod "zelo nujno" preko 700 dni. Kar mi je rahlo absurdno.

- Trenutno čakam na fiksen datum pedopsihiatrinje in MR možganov. Še vedno nisem siguren, kako sem starše v to prepričal, ampak v njihovi glavi je še vedno notion/ideja, da definitivno ni nič narobe in da je to po neki logiki "za vsak slučaj". ????

Še enkrat se opravičujem za pozen odgovor. Dela doma so spet prišla v napoto.

Hvala za odgovor in lp

yo

youareanangel

Objavljeno: 06 jul. 2026 12:56

P.s. (in, ne vem točno kako naj to ubesedim, brez ta bi se slišalo sebično ali da bi izpadel kot narcisoiden)

Veliko bolj osamljenega se tudi počutim, ko gledam druge forume in objave na tej spletni strani. Ne želim s tem podcenjevati drugih, ampak skoraj izgleda, kot da sem pogosteje objavljajo punce kot pa fantje z nekimi resnimi vprašanji, in da tudi imajo boljšo razpoložljivost pri temah psihičnega zdravja.

Razumem, da ne morem imeti mnenja glede anoreksije, menstruacije in podobnih problemov, ampak kljub temu me nekako moti.

Prosim za razumevanje in lp

Uredništvo

Uredništvo

Objavljeno: 07 jul. 2026 09:46

Lepo pozdravljen.

Hvala za tvoji sporočili. Tvoja svetovalka je trenutno odsotna in lahko pričakuješ odgovor po enajstem juliju. Če bi potreboval odgovor prej, napiši in te preusmerimo k drugemu svetovalcu ali svetovalki.

Iz uredništva se odzivamo še na tvoje opažanje o zapisih na forumu. Drži, da pri nas več pišejo dekleta (o vseh temah). Žal nam je, da doživljaš ob opažanju spolnih in vsebinskih razlik osamljenost. Gotovo pa to, da fantje v manjši meri pišejo, ne pomeni, da se ne soočajo z najrazličnejšimi stiskami tudi sami.

Prijazno te pozdravljamo iz uredništva

Uredništvo

Maruša Bertoncelj

Objavljeno: 14 jul. 2026 12:40

Odgovor svetovalke:

Pozdravljen ponovno. :)

Hvala za podelitev razmisleka in še več informacij.

Drži, na tovrstne forume večinoma pišejo dekleta (tudi z bolj poglobljenimi vprašanji). V povprečju je dejstvo, da so dekleta v adolescenci bolj "pišoča" kot vrstniki, ampak to se z leti lahko zelo spremeni.

Moj občutek je, da si za svoja leta in spol nekoliko izven povprečja, ampak nikakor v smislu, da je kaj narobe s tabo ali da bi bilo to res zelo redko. Bolj bi rekla, da imaš smolo, da v svoji okolici trenutno ne najdeš nekoga, s komer bi se lahko pogovarjal tako, kot se potrebuješ.

Vseeno menim, da to ni razlog za obup. Obstaja pristop, ki se mu reče "radikalno sprejetje". Gre za to, da če se zanj odločimo, v celoti sprejmemo danost, kakršna je. To ne pomeni, da jo nujno tudi odobravamo, ampak da se nehamo bojevati z realnostjo. Pomeni, da ne iščemo kar naprej načinov, kako bi spremenili realnost - ampak se usmerimo v to, kaj lahko njej navkljub naredimo, da nam bo bolje/lažje.

Ker pod črto za to gre, ni res? Starši so, kakršni so, spremenila jih ne bova. Enako vrstniki, ki te obdajajo. Čakalna doba je, kakršna je. Vseeno - si poskusil. Vedno znova. Šel si v akcijo za terapevta. Seveda bi bilo super, če bi bil rezultat takoj tu, ampak tudi to je del realnosti - da se marsikaj v življenju pogosto čaka. Včasih absurdno dolgo - se strinjam s tabo glede 700 dni. ;)

Glede GPT-ja mislim, da ne rabiš nobenih napotkov več - tvoja kritična distanca se mi zdi zelo ustrezna.

Občutek imam, da je pri tebi glavni problem (ali vsaj velik del stiske), da si v nekakšnem "mismatchu" z okolico - glede na tvoje čustvene in duševne potrebe. Si že slišal za REBT? Tam bi rekli, da je to vsekakor lahko zelo obremenjujoče, ampak ne nevzdržno. Malo razišči koncept - se mi zdi, da utegneš najti tudi v tem pristopu kaj uporabnega zase. Ker ko omejnaš standarde - mislim, da nimaš previsoke. Lahko pa da so zgolj neskladni z realnostjo - kar ni isto. Bistvo standardov je, da se jih naučimo nekoliko prilagajati danosti. Vseeno pa jih velja vzdrževati, saj je to del nas, naših vrednot in bistveno za našo nadaljnjo pot. REBT tako uči, da je bolje kot "zahteve" (kakšen "mora" biti svet in kakšni bi "morali" biti drugi) gojiti preference (kašen svet in druge si želim - a če ne bo(do) čisto takšni, bom tudi preživel).

Še en predlog se mi je utrnil. Zelo dobro pišeš. Si razmišljal kdaj, da bi kam kaj poslal? Imate kakšen šolski časopis oz. spletno stran, kamor lahko pišete tudi mladi? Ali pa da organiziraš pogovorne večere na šoli ob pomoči kakšne učiteljice ali svetovalne delavke?

Nenazadnje je tudi to način, kako prideš skupaj s podobno mislečimi vrstniki. Vsekakor pa ti polagam na srce, da še naprej delaš na sebi, ob tem ne pozabiš tudi na zabavo - in da poskušaš dovoliti življenju, da se odvije kot se ima. Tako je namreč narejeno: vedno pride kaj, kar vsaj malo podre zastavljeno, ampak hkrati se vedno pojavijo tudi razpoke, skozi katere spet posije nekaj novega. To govorim iz dolgoletnih osebnih izkušenj. Ne veš, kaj vé "You are an angel" pri 16-ih, 17-ih, 18-ih ... Zato: pusti se presenetiti. :)

Vse dobro ti želim!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

konec je

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

Mobilna navigacija

konec je

Anonimno

Brezplačno

Strokovno

Odgovori

Ne najdeš odgovora?

e-Prijatelj.