Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Kako ne živeti na robu.

Tema: Čustva, Motnje hranjenja, Žalost in depresija

  • TJ

    TJ

    TJ

    Objavljeno: 12 dec. 2022 11:28

    Ko se končno zavem samo sebe, nisem "detached" od same sebe, ne ne počutim prazno nikoli ni bolje ampak na dan privrejo slaba čustva kot žalost in jeza. V tem obdobju je težko narediti karkoli, npr. vstati iz postelje, skrbeti za osebno higijeno, kaj šele se truditi in se brigati za šolske zadeve in mojo okolico (ali imam pospravljeno sobo ali ne). Nimam nobene motivacije. Nimam težav s spanjem, spim lahko cel dan. To lahko traja od enega tedna do meseca ali še dlje. Druga obdobja se počutim "numb", ne občutim nič, nisem povezana sama s seboj in s svojimi čusti. Ponavadi lahko v tem obdobju normalno delujem, a včasih gre predaleč in pride do občutka ki mu pravim "možganska megla" kjer čutim prekomerno praznino, težko je razmišljati, težko se je spominjati.

    Imam tudi že 2-3 leta težave s prehranjevanjem, kjer sem šla čez obdobje kjer sem štela kalorije, se silila bruhati... dolga zgodba. Trenutno sem v obdobju kjer jem samo en obrok na dan, ali več če si ne morem pomagati in se prenajedam. Slabo mi je večino časa ali zato ker se prenajem ali pa zato ker ne jem dovolj. Poiskala sem si pomoč, se posvetovala z zdravnico ki me je napotila k psihologom, ampak mojega primera verjetno ne bodo kmalu obravnavali, saj sem v zdravi telesni teži torej morem težave uzeti v svoje roke ker tako ne morem več delovati. Nimam nobenega nadzora, nobene discipline. Edini način za katerega vem da lahko dobim nadzor nazaj je če imam nadzor nad hrano a vem da to ni dolgoročna rešitev.

    Utrujena sem živeti na robu, se komaj v skozi življenje, skozi šolo hoditi na tankem ledu vedno v strahu kdaj se bo vse podrlo in ne bom mogla naprej samo na ta način s katerim lahko zdaj. Kako se rešim tega večnega začaranega kroga?

  • Uredništvo

    Jasna Verčko

    Objavljeno: 15 dec. 2022 16:08

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena, TJ,

    najprej bi te pohvalila, da si zbrala toliko poguma in moči, da si poiskala strokovno pomoč. Zelo žalostno je, da morate mladostniki na pomoč tako dolgo čakati in lahko rečem le, da upam, da boš čim prej na vrsti. Vesela sem, da si se zato odločila zaupati nam v svetovalnici. Iskanje pomoči je prava pot do boljšega počutja v lastni koži. S tem kažeš tudi motivacijo in skrb zase.

    Pišeš, da se pogosto počutiš prazno, ko pa že občutiš kaj drugega, pa so to neprijetna čustva. Verjamem, da ti je ob tem težko opravljati vsakodnevne aktivnosti. Predlagam ti, da v obdobju, ko čakaš na psihologa, skušaš v tistih trenutkih, ko ti je najtežje, opraviti samo lahka opravila, ki ti ne vzamejo veliko časa in energije. Morda samo postelješ posteljo in je to že eno izmed opravil, ki si jih naredila. To ti bo pomagalo, da se kljub praznemu počutju počutiš koristno.

    Zelo me skrbi zate, ker si opisala, kakšen odnos imaš do prehranjevanja. V obdobju odraščanja je en obrok, pa tudi če je večji, občutno premalo, da bi zadostila svojim energijskim potrebam. Razumljivo je, da se potem tudi telesno počutiš slabše. Pomanjkanje energije in motivacije lahko izvira tudi iz lakote. Osebe, ki imajo težave s prehranjevanjem, pogosto povedo, da jim hrana predstavlja način nadzora in prav tako si napisala ti. Zato lahko pomaga, da nadzor nad svojimi težavami prevzameš na drug način. Morda se sliši čudno, a en način nadzora je lahko že to, da imaš čez dan redne, zdrave obroke. Če boš jedla na dve ali na tri ure, boš lakoto lažje obvladovala in tudi prenajedanja bo posledično manj. Ker bo tvoje telo dobilo potrebne hranilne snovi, pa se bo povečal tudi nivo energije in motivacija. Seveda ti verjamem, da bo to težko storiti, saj se mnogo oseb s težavo v hranjenju sooča z občutki krivde ob hranjenju. Vendar imej v mislih, da s tem delaš v svoje dobro. Pravilna, redna hrana ima poleg učinkov na boljše telesno počutje tudi vpliv na doživljanje čustev. Ob stalni prikrajšanosti so namreč pogostejši občutki depresivnosti, žalosti ali praznine. Zato vidim največji potencial za reševanje trenutne stiske (dokler ne prideš na vrsto pri psihologu) v urejanju prehrane.

    Nič nisi napisala o odnosih z drugimi. Kako se razumete v družini? Imaš kakšne prijatelje? Vesela bom, če ostaneš z mano v stiku in mi zaupaš nekoliko več o sebi. Tako ti bom lahko tudi bolj pomagala.

    Lepo te pozdravljam,

    Jasna Verčko, mag. psihologije

  • TJ

    TJ

    TJ

    Objavljeno: 17 dec. 2022 17:39

    Najprej hvala za vaš odgovor in za vse nasvete! Poiskusila jih bom uporabiti v prihodnosti.

    Za prehranjevanje... poskusila sem že sama to urejati in nekaj časa (med poletnimi počitnicami) mi je za nekaj časa uspelo to nekoliko regulirati. Ko se je šola spet začela pa sem padla nazaj v ta začaran krog. Nerada se oblečem v navadna oblačila ki jih ponavadi nosim za v šolo po tem ko jem. In ne, v šoli ne jem verjetno eden od razlogov tudi da mi je precej neprijetno jesti z drugimi ljudmi razen če res moram. 

    V družini nimamo ravno veliko težav, nismo pa ravno najboljši v komuniciranju drug z drugim. Nikoli nisem bila preveč povezana z mojimi starši, niti z mojo sestro. Z njo bolj malo govorim, z očetom tudi po koronskem času, ko so se začele moje čustvene težave. Največ se pogovarjam z mamo ampak samo priložnostno, ali kadar je treba. Skrbi jo za mene a ob enem ne odobrava da grem k psihologu ker misli da mi bodo samo dali zdravila, ki mi bodo škodovala zato se ne morem ravno pogovarjati z njo o tem saj se vedno končajo ti pogovori v prepirih. Včasih je težko, saj se moram pretvarjati, da je vse v redu da ne sprožim verižne reakcije. Ko sem žalostna in mi nekdo hoče pomagati ali se pogovoriti z mano brez da bi ga jaz prosila lahko postanem jezna in ker nočem raniti še posebej njo z mojimi besedami jo ignoriram in sem tiho. Vem da izogibanje ni zrela odločitev ampak pogovarjati o tem z njo je zelo težko, saj ima svoje trdne poglede na situacijo. Verižna reakcija je ponavadi ko je mama jezna na mene in se začne prepirati z očetom kar res ne maram. Na splošno nimam ravno velike navezanosti na moja starša ali pa neke zelo dobre odnose. Veliko časa se počutim omejena in ujeta z njima, zato že štejem dneve kdaj se bom lahko odselila in se počutila prosto. Ampak moja starša nista tako slaba, podpirata me v kar dosti stvareh in tudi nista preveč stroga za šolo, nenazadnje samo hočeta da bi bila srečna. Še vedno pa nevem če bi lahko rekla da ju imam rada, nisem čisto prepričana kakšen je občutek ljubezni.

    Na vaše vprašanje glede prijateljev je odvisno od kaj definiraš kot prijatelj. Imam ljudi s katerimi se lahko družim v šoli a se bolj držim za sebe, za to krivim slabo samopodobo in tudi strah pred dobivanjem novih prijateljev. Nikoli nisem ravno imela resnih prijateljev, če jih definiraš kot nekoga ki mi lahko zaupaš. Nikoli nisem dosti zaupala "bljižnjim" da bi se z njimi pogovorila o svojih težavah ali imela prijatelstvo na globji ravni. Tudi prijateljev nikoli nisem obdržala, najdlje sem bila v prijateljstvu zaradi krivde. To me osebno ne moti preveč, ne rada govorim o tem z drugimi še posebej o mojih težavah ker kadar sem, sem povedala pre več in jih obremenila ali pa prestrašila? Nevem ampak mi ni preveč pomembno. Velikokrat se počutim osamljeno a v večini primerov imam dosti oseb s katerimi se lahko družim da nisem čisto sama. Nočem dobiti novih prijateljev ker jih nočem prizadeti, saj nisem dobra prijateljica (trudim se da to spremenim) in jih nočem samo izkoriščati, saj čustveno jih nisem zmožna podpirati. Za  nikogar ne skrbim ravno. Večino prijateljev, ki pa jih imam so na spletu (brez skrbi znam poskrbeti za sebe in ločiti med pošteni ljudmi in tistimi ki niso). Ljudje bi bili presenečeni kako bolj so ljudje pristni na spletu kot v resničnosti. To vsaj opažam ko primerjam moj razred z njimi. Ta prijateljstva pa je kljub temu težko obdržati, saj nenazadnje ima vsak svoje življenje na svojem koncu sveta, ki ni na ekranu. A te ljudje so me veliko naučili in me učijo še danes. Na to temo, razmišlala sem tudi da bi bil možni razlog za moje težave moja precejšna uporaba ekranov, saj sem uživala igranje igric s prijatelji, kar trenutno ne uživam a delam zato da se ne pošutim osamljenpo in opažam da slabše kot se počutim, bolj se skrivam za ekranom in poskušam zbežati realnosti. Ni pa tako da bi hotela to skos početi ali pa da bi bila tako odvisna da bi zaradi tega padale moje ocene.

    Še nekaj kar se mi zdi vredno omeniti. Moje čustvene težave so začele zelo poslapšati  med korono (ko sem bila že manjša vem da sem imela dosti težav s samopodobo, mogoče še katere druge a se ne spomnim), ko sem se izolirala, prej sem bila precej bolj družabna (a kot sem že zgoraj omenila nisem ravno dovolj zaupala nekomu da bi mu povedala o svojih težavah, torej to ni nič novega). Prehranjevalne težave so se začele že pred korono.

    Kar sem tu napisala je samo delček vsega kar se dogaja v moji glavi, in včasih je vsega preveč.

  • Uredništvo

    Jasna Verčko

    Objavljeno: 19 dec. 2022 13:11

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena, TJ,

    vesela sem, da si mi zaupala več podrobnosti o odnosih z drugimi in težavami, povezanimi s prehranjevanjem. Tako lahko tvojo situacijo bolje razumem.

    Skozi tvoje pismo sem razbrala, da te nizka samopodoba ovira na marsikaterem področju, ne le na področju telesne samopodobe oz. prehranjevanja. Zaradi tega tudi težje sklepaš in ohranjaš odnose, kar je v obdobju odraščanja velika škoda zate. Pomembno je, da začneš samopodobo krepiti. To je seveda možno storiti in ima zate veliko koristi. Lahko si prebereš nekaj člankov o samopodobi na našem portalu: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/ Prepričana sem, da boš med množico člankov zagotovo našla kakšnega, ki ti bo v pomoč.

    Zdi se mi, da si za reševanje svoje stiske zelo motivirana, in to me neizmerno veseli. V tem primeru imaš tudi več možnosti, da ti jo bo uspelo premagati. Težko mi je, ko preberem, da te mama ne podpira pri iskanju pomoči. Pomembno je, da kljub temu ostaneš vztrajna, saj je iskanje pomoči pri strokovnjaku prava pot. Mami lahko poveš, da je njena skrb glede zdravil odveč; psihologi jih namreč ne predpisujemo, to počnejo psihiatri, ki so v osnovi zdravniki. Težave s prehranjevanjem, ki trajajo že dlje časa, je težko reševati brez ustrezne strokovne podpore. Do določene mere si sicer lahko pomagaš tako, da skušaš imeti redne obroke, za globlji izvor težav in za dokončno razrešitev pa je potreben obisk psihologa.

    Verjamem, da se je z drugimi ljudmi včasih težko pogovarjati, sploh o lastni stiski. Odnosov s starši sicer ne opisuješ kot slabe, pa vendar se mi zdi, da bi jih lahko s pogovorom izboljšali. Ko te kdo povpraša o počutju, se skušaj odpreti in povedati iskreno. Morda pa dobiš razumevanje in oporo ravno tam, kjer si najmanj pričakovala. Enako velja za prijateljstva. Razumljivo je, da včasih težko najdeš skupno točko s sošolci ali da čutiš, da nisi sposobna nuditi čustvene opore nekomu drugemu. Zahtevno je poskrbeti za druge, ko stežka zmoreš poskrbeti šele zase. Vseeno skušaj ostati čim bolj odprta, npr. da se odzivaš na povabila, da nadaljuješ pogovor, ko ga kdo začne s tabo …

    Čas epidemije je vsekakor močno posegel v naše življenje, ko se je vse preselilo v virtualna okolja, tudi odnosi. V tem obdobju je marsikdo začel doživljati stisko ali pa se je le-ta še poglobila. Prav tako ste bili mladostniki prikrajšani za razvijanje socialnih spretnosti, kar se opazi v tem, da recimo težje vzdržujete ali začenjate pogovor. Zato je pomembno, da sedaj izkoristiš možnost druženja v živo, saj se ob pogosti uporabi tehnologije, kot si že sama ugotovila, lahko počutiš še bolj odtujeno ali osamljeno, ne glede na to, ali imaš spletne prijatelje.

    Držim pesti, da boš čim prej na vrsti za pomoč pri psihologu! Zmeraj si dobrodošla tukaj v svetovalnici, da mi zaupaš, kako ti gre ali pa kaj vprašaš.

    Želim ti lepe praznike,

    Jasna Verčko, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje