Kako ne živeti na robu.

Ko se končno zavem samo sebe, nisem "detached" od same sebe, ne ne počutim prazno nikoli ni bolje ampak na dan privrejo slaba čustva kot žalost in jeza. V tem obdobju je težko narediti karkoli, npr. vstati iz postelje, skrbeti za osebno higijeno, kaj šele se truditi in se brigati za šolske zadeve in mojo okolico (ali imam pospravljeno sobo ali ne). Nimam nobene motivacije. Nimam težav s spanjem, spim lahko cel dan. To lahko traja od enega tedna do meseca ali še dlje. Druga obdobja se počutim "numb", ne občutim nič, nisem povezana sama s seboj in s svojimi čusti. Ponavadi lahko v tem obdobju normalno delujem, a včasih gre predaleč in pride do občutka ki mu pravim "možganska megla" kjer čutim prekomerno praznino, težko je razmišljati, težko se je spominjati.

Imam tudi že 2-3 leta težave s prehranjevanjem, kjer sem šla čez obdobje kjer sem štela kalorije, se silila bruhati... dolga zgodba. Trenutno sem v obdobju kjer jem samo en obrok na dan, ali več če si ne morem pomagati in se prenajedam. Slabo mi je večino časa ali zato ker se prenajem ali pa zato ker ne jem dovolj. Poiskala sem si pomoč, se posvetovala z zdravnico ki me je napotila k psihologom, ampak mojega primera verjetno ne bodo kmalu obravnavali, saj sem v zdravi telesni teži torej morem težave uzeti v svoje roke ker tako ne morem več delovati. Nimam nobenega nadzora, nobene discipline. Edini način za katerega vem da lahko dobim nadzor nazaj je če imam nadzor nad hrano a vem da to ni dolgoročna rešitev.

Utrujena sem živeti na robu, se komaj v skozi življenje, skozi šolo hoditi na tankem ledu vedno v strahu kdaj se bo vse podrlo in ne bom mogla naprej samo na ta način s katerim lahko zdaj. Kako se rešim tega večnega začaranega kroga?

Najprej hvala za vaš odgovor in za vse nasvete! Poiskusila jih bom uporabiti v prihodnosti.

Za prehranjevanje... poskusila sem že sama to urejati in nekaj časa (med poletnimi počitnicami) mi je za nekaj časa uspelo to nekoliko regulirati. Ko se je šola spet začela pa sem padla nazaj v ta začaran krog. Nerada se oblečem v navadna oblačila ki jih ponavadi nosim za v šolo po tem ko jem. In ne, v šoli ne jem verjetno eden od razlogov tudi da mi je precej neprijetno jesti z drugimi ljudmi razen če res moram. 

V družini nimamo ravno veliko težav, nismo pa ravno najboljši v komuniciranju drug z drugim. Nikoli nisem bila preveč povezana z mojimi starši, niti z mojo sestro. Z njo bolj malo govorim, z očetom tudi po koronskem času, ko so se začele moje čustvene težave. Največ se pogovarjam z mamo ampak samo priložnostno, ali kadar je treba. Skrbi jo za mene a ob enem ne odobrava da grem k psihologu ker misli da mi bodo samo dali zdravila, ki mi bodo škodovala zato se ne morem ravno pogovarjati z njo o tem saj se vedno končajo ti pogovori v prepirih. Včasih je težko, saj se moram pretvarjati, da je vse v redu da ne sprožim verižne reakcije. Ko sem žalostna in mi nekdo hoče pomagati ali se pogovoriti z mano brez da bi ga jaz prosila lahko postanem jezna in ker nočem raniti še posebej njo z mojimi besedami jo ignoriram in sem tiho. Vem da izogibanje ni zrela odločitev ampak pogovarjati o tem z njo je zelo težko, saj ima svoje trdne poglede na situacijo. Verižna reakcija je ponavadi ko je mama jezna na mene in se začne prepirati z očetom kar res ne maram. Na splošno nimam ravno velike navezanosti na moja starša ali pa neke zelo dobre odnose. Veliko časa se počutim omejena in ujeta z njima, zato že štejem dneve kdaj se bom lahko odselila in se počutila prosto. Ampak moja starša nista tako slaba, podpirata me v kar dosti stvareh in tudi nista preveč stroga za šolo, nenazadnje samo hočeta da bi bila srečna. Še vedno pa nevem če bi lahko rekla da ju imam rada, nisem čisto prepričana kakšen je občutek ljubezni.

Na vaše vprašanje glede prijateljev je odvisno od kaj definiraš kot prijatelj. Imam ljudi s katerimi se lahko družim v šoli a se bolj držim za sebe, za to krivim slabo samopodobo in tudi strah pred dobivanjem novih prijateljev. Nikoli nisem ravno imela resnih prijateljev, če jih definiraš kot nekoga ki mi lahko zaupaš. Nikoli nisem dosti zaupala "bljižnjim" da bi se z njimi pogovorila o svojih težavah ali imela prijatelstvo na globji ravni. Tudi prijateljev nikoli nisem obdržala, najdlje sem bila v prijateljstvu zaradi krivde. To me osebno ne moti preveč, ne rada govorim o tem z drugimi še posebej o mojih težavah ker kadar sem, sem povedala pre več in jih obremenila ali pa prestrašila? Nevem ampak mi ni preveč pomembno. Velikokrat se počutim osamljeno a v večini primerov imam dosti oseb s katerimi se lahko družim da nisem čisto sama. Nočem dobiti novih prijateljev ker jih nočem prizadeti, saj nisem dobra prijateljica (trudim se da to spremenim) in jih nočem samo izkoriščati, saj čustveno jih nisem zmožna podpirati. Za  nikogar ne skrbim ravno. Večino prijateljev, ki pa jih imam so na spletu (brez skrbi znam poskrbeti za sebe in ločiti med pošteni ljudmi in tistimi ki niso). Ljudje bi bili presenečeni kako bolj so ljudje pristni na spletu kot v resničnosti. To vsaj opažam ko primerjam moj razred z njimi. Ta prijateljstva pa je kljub temu težko obdržati, saj nenazadnje ima vsak svoje življenje na svojem koncu sveta, ki ni na ekranu. A te ljudje so me veliko naučili in me učijo še danes. Na to temo, razmišlala sem tudi da bi bil možni razlog za moje težave moja precejšna uporaba ekranov, saj sem uživala igranje igric s prijatelji, kar trenutno ne uživam a delam zato da se ne pošutim osamljenpo in opažam da slabše kot se počutim, bolj se skrivam za ekranom in poskušam zbežati realnosti. Ni pa tako da bi hotela to skos početi ali pa da bi bila tako odvisna da bi zaradi tega padale moje ocene.

Še nekaj kar se mi zdi vredno omeniti. Moje čustvene težave so začele zelo poslapšati  med korono (ko sem bila že manjša vem da sem imela dosti težav s samopodobo, mogoče še katere druge a se ne spomnim), ko sem se izolirala, prej sem bila precej bolj družabna (a kot sem že zgoraj omenila nisem ravno dovolj zaupala nekomu da bi mu povedala o svojih težavah, torej to ni nič novega). Prehranjevalne težave so se začele že pred korono.

Kar sem tu napisala je samo delček vsega kar se dogaja v moji glavi, in včasih je vsega preveč.