Kako narediti samomor

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena!

Čutiti je, iz tvojega pisanja, da se zelo slabo počutiš v tvojih sedanjih razmerah. Sigurno je težko prenašati zmerjanje in grde besede, ki so tako pogoste v tem času. Verjamem, da tako kot ti, trpi kar več posameznikov.

Težko mi je, ko preberem, da občasno več razmišljaš o samomoru; napisala si, da že kakšne tri leta. Ob tem se spomnim tudi sebe, ko sem bila toliko stara in so mi šli vsi na živce, prav vsi okrog mene.

Mislim, da ni nenavadno, da kdaj več razmišljamo, da si želimo proč, da preneha bolečina, ki jo občutimo, ko nas vsi zavračajo, ko nas, vsaj tako doživljamo, nihče ne sliši, ne razume, ne sprejema…Sama sem si poiskala različne načine umika, tolažbe (igranje kitare, pisanje pesmi, dnevnika, sprehode v naravi…).

Lahko ti rečem le, da tudi to mine, a samo od sebe ne. Moje izkušnje so, da sem šla takrat ven, da sem našla ljudi, ki so mi postali blizu, pa jih prej sploh nisem videla, čeprav so bili v moji okolici.

Verjamem, da ti bo lažje, če boš o tem, kako se počutiš, lahko še s kom govorila. Ne vem, a ti pomaga že to, da si nam pisala, morda lahko izbereš tudi telefonski klic na linije, ki so namenjene temu in jih navajam spodaj.

Razmišljanje o samomoru je največkrat želja, da bi se nehalo nekaj, česar ne maramo, kar nas vznemirja, teži, obremenjuje, boli, zmede. Takrat se ne ukvarjamo s tem, da bi lahko tudi prekinitev življenja bolela. Pa se bojim, da boli. Ne moremo kar umreti, ne da bi nekaj bolečega naredili.

Besede so lahko nekaj bolečega, kot si sama občutila, vendar jih lahko tudi prezremo; ni nujno, da nas morajo boleti, lahko jih ignoriramo. To je morda težko, a lažje je prenašati besede, kot če nas kaj boli, kot so, na primer telesne bolečine (zob, uho, želodec, glava…). Sama si zapisala, da te glava pogosto boli, vendar za to obstajajo možnosti, da si bolečine olajšamo, poiščemo zdravnika. Tudi za boleče besede lahko poiščemo koga, da jih z njim podelimo in iz izkušenj vem, da je lažje, ko nas kdo drug sliši, razume, sočustvuje z nami. V šoli imate morda kakšno svetovalno delavko, ki bi ti prisluhnila. Obstajajo centri za duševno zdravje, zdravstveni dom, center za socialno delo in različne nevladne organizacije, kjer bi ti zagotovo kdo prisluhnil, ti pomagal iskati rešitve za tvoje stiske. Tudi na portalu »To sem jaz« te slišimo in ti bomo vedno odgovorili, če se boš obrnila na nas.

Tukaj ti dopisujem tudi različne telefonske linije:

TOM telefon
Vsak dan od 12. do 20. ure.
Telefon: 116 111

Psihiatrična klinika Ljubljana - Klic v duševni stiski
Vsako noč med 19. in 7. uro.
Telefon: (01) 520 99 00

Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik
24 ur na dan.
Telefon: 116 123

SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja
24 ur na dan.
Telefon: 080 11 55

V primeru hujše trenutne stiske, lahko pokličeš dežurnega zdravnika v najbližjem zdravstvenem domu ali reševalno službo (112).

Možnost so tudi klici na Urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo (CIP) v Ljubljani (Poliklinika, Njegoševa 4, Ljubljana)
Ordinacijski čas: od ponedeljka do petka, od 8.15 do 14.45.
Telefon: (01) 4750 685 - od 8. do 12. ure
Spletna stran: https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-izvenbolnisnicno-psihiatrijo/ ali na

Enoto za adolescentno psihiatrijo v Centru za mentalno zdravje (CMZ) v Ljubljani (Grablovičeva 44b, 1000 Ljubljana)
Telefon: (01) 5874 955 ali (01) 5874 942
Spletna stran: https://www.psih-klinika.si/strokovne-enote/center-za-mentalno-zdravje/enota-za-adolescentno-psihiatrijo/

Na našem portalu pa obstaja tudi chat pogovor s psihologom in sicer je naslednji

v torek, 13. avgusta.

Upam, da se boš odločila za kakšno od omenjenih možnosti; še vedno pa obstaja tudi možnost, da nam ponovno pišeš.

Razmisli in se poveži,

Irena Toš Koren, univ. dipl. psihologinja