Kako naprej, ko sem z siljenjem bruhanja prizadela mami, ki mi že celo življenje daje podporo, si na vsak način prizadeva, da bi se v redu počutila?

Odgovor svetovalke:

Spoštovana terrence,

najprej bi se ti želela zahvaliti, da si svojo dilemo delila na našem portalu. Skozi tvoj zapis je čutiti nekakšen občutek krivde in nemoč v situaciji, v kateri si se znašla. Zdi se mi v redu, da si svoje občutke in dogajanje povedala svoji mami, saj si s tem pokazala svojo ranljivost, izrazila zaupanje in se tudi delno razbremenila. Verjamem, da je bila tvoja mama v tistem trenutku v šoku, saj je staršem vedno težko pri srcu, kadar njihov otrok pri sebi zaznava stisko, vendar bi bilo po začetnem odzivu pričakovati vsaj kanček razumevanja in pomoči, ki jo v zahtevnejših trenutkih še kako potrebujemo. Navajaš, da si jo uničila, jo izdala – so to le tvoji občutki ali njene besede? Lepo je slišati, da ti že celo življenje stoji ob strani, nudi vse potrebno, oporo, pogovor, zaupanje, a se mi pri tem poraja vprašanje – čemu bi s tem prekinila ravno sedaj, ko si ji zaupala tako ranljivo stvar?

Vsak posameznik je sam odgovoren za svoje lastno počutje, zato menim, da bi se bilo dobro zavedati, da ne prevzemaš nobene odgovornosti za njeno počutje, saj praviš, da govori o občutku, da bo do konca življenja tesnobna. Za to stanje NISI odgovorna ti in tvoje zaupanje svojega lastnega doživljanja njej, vendar le ona sama. Pred kratkim sem napisala tudi članek o odgovornosti, ki si ga lahko prebereš na tej povezavi: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/o-moznosti-izbire-in-osebni-odgovornosti/

Pišeš tudi o besedah mame o tvojem nespoštovanju do nje in o vrednotah. Misliš, da je to izrazila prav zaradi tega, ker si ji zaupala svojo težavo? Menim, da bi bilo nujno, da se o tem še enkrat pogovorita in druga drugi izrazita vse, kar vaju teži. Omenjaš, da se siliš bruhati, kar lahko nakazuje tudi na motnjo hranjenja (npr. bulimija), ki je ne gre jemati zlahka. Če sumiš ali veš, da imaš težave s prenajedanjem, bruhanjem, s skrivanjem hrane in podobno, in se veliko ukvarjaš s svojo telesno podobo, ti svetujem, da si poiščeš ustrezno pomoč pri osebi, ki ji zaupaš. Zgodnje odkrivanje in ustrezno ukrepanje omogočata hitro zdravljenje in s tem tudi preprečevanje zapletov, ki se lahko pri bulimiji pojavijo.

Mama je ena sama in povsem razumljivo je, da te je prizadel njen prvi odziv, ko si ji zaupala svojo težavo, a prepričana sem, da bosta nastalo situacijo s temeljitim pogovorom tudi rešili. Pojdi k njej, ji iskreno izrazi, da je čudovita mama, ki te je dobro vzgojila, vendar si v trenutnem obdobju naletela na težavo, ki si jo želela deliti z njo in jo prosi za pomoč pri premostitvi tega problema. Dobro bi bilo, da se o tem pogovoriš tudi s kakšno drugo osebo, ki ji zaupaš, je to morda kakšna prijateljica, svetovalna delavka na šoli, psihologinja? Na takšen način boš pridobila tudi mnenje drugih, ki so v tvoje dogajanje manj čustveno vpleteni in morebitne nadaljnje usmeritve. Nikakor pa se ne čuti krivo oz. odgovorno za mamina občutja, saj bo za to morala poskrbeti ona sama. Najbolj učinkovit način za razrešitev vajine zagate, je zagotovo odkrit pogovor, v katerem si izkažita veliko mero zaupanja, razumevanja, sočutja in ljubezni. Saj veš kako pravijo: kjer je volja, je tudi pot. Glavo pokonci in pogumno naprej. V kolikor želiš, se lahko ponovno obrneš na nas, če boš imela še kakšna dodatna vprašanja ali dileme. Z vsako težavo, s katero se soočiš, postaneš močnejša. Zelo dobrodošlo bi bilo, da si pri tem poiščeš tudi ustrezno strokovno pomoč.  

Rada se imej in vse bo okej. Iz srca ti želim vse dobro.

Tina Rezar, mag. prof. pedagogike in nemščine in mag. zakonskih in družinskih študij