O možnosti izbire in osebni odgovornosti

Odgovornost za katerokoli življenjsko področje sprejema vsak posameznik sam - s svojim razmišljanjem, odločanjem in vedenjem. J. Bucay v svoji knjigi Pot sreče navede naslednjo misel: »Da bi prevzel odgovornost za svojo srečo, moraš sprejeti, da je smisel odvisen od tebe.« To pomeni, da odločitve in svoje poti sprejemaš sam. (1) Seveda ne moreš izbrati in vedeti, kaj točno se bo zgodilo, lahko pa se odločiš, kaj boš v določeni situaciji naredil.

Učenje odgovornosti je eden od ključnih temeljev razvoja  naše / posameznikove osebnosti. Sprejemanje odgovornosti za svoje odločitve in ravnanja je tako ena izmed najpomembnejših življenjskih veščin, ki jo lahko razvijemo v času odraščanja, pri čemer pa vemo, da je odgovornost veščina, v kateri se  lahko urimo celo življenje. Odgovornost vključuje različne vidike: odgovornost do sebe, do družine in prijateljev, do skupnosti, do okolja in do sveta. Učimo se je celo življenje, a najbolj učinkovito takrat, ko se sami soočimo s posledicami svojih odločitev in ravnanj. Morda tudi ti prepoznavaš, da lahko razvijaš odgovoren odnos do sebe, soljudi in okolja, skozi lastne izkušnje in z zgledom odraslih. Morebiti začenjaš tudi spoznavati, da so za razvoj odgovornosti zelo pomembna jasna pravila, meje in tvoja zmožnost soočanja z logičnimi posledicami tvojih dejanj. (2)   

Kako ti gre s sprejemanjem odgovornosti za posledice tvojega ravnanja, kadar doživljaš, da so posledice zate neugodne …? Vsaka odločitev in vsako vedenje prinese tudi določene posledice, bodisi pozitivne (uspeh, veselje, sreča, zadovoljstvo ipd.) bodisi neprijetne (neuspeh, nezadovoljstvo, žalost, jeza, razočaranje ipd.). Odgovornost bi lahko poimenovali tudi sposobnost odzivanja, najprej nase in nato še na sočloveka. Vedno se začne pri tebi. A nihče ni odgovoren le zase, temveč smo odgovorni tudi za odnose z drugimi. Ljudje smo po naravi odnosna bitja, brez odnosa niti ne moremo živeti in prav odgovornost daje odnosom poseben pečat.

Osebna odgovornost je sestavljena iz različnih veščin. Zate pomeni, da se učiš prevzemati odgovornost za vodenje oz. nadzor samega sebe, da začenjaš prepoznavati posledice lastnih odločitev in ravnanj, da skušaš sprejemati svoja čustva in razpoloženja ter začenjaš prepoznavati svoje potrebe in želje. Pomemben del osebne odgovornosti pa se nanaša tudi na tvojo vztrajnost pri uresničevanju vsakodnevnih ciljev ter izpolnjevanje tvojih obveznosti. (3)

Potrebno se je zavedati, da ljudje situacije običajno vrednotimo s svojim razmišljanjem in  si jih razložimo v skladu z našimi vrednotami, stališči pa tudi preteklimi izkušnjami. To se pogosto zgodi tako hitro, da tega niti ne opazimo. Za to so odgovorne naše miselne navade. Vendar pa naše izkušnje in okolje niso odgovorne za to, kako se počutimo, saj so situacije v bistvu nevtralne. S svojim razmišljanjem, intuicijo in skozi lastne vrednote ocenjujemo situacije kot »dobre« ali »slabe«, »prave« ali »napačne« in podobno. Interpretiramo svet okoli sebe, naše odnose, dogodke in same sebe. Naše misli so tako rekoč čopič, s katerim rišemo našo resničnost. (4)

Vsakdo sam zase, s svojim razmišljanjem, odločitvami in ravnanjem ustvarja svojo realnost – pelje ga lahko v različne smeri, te pa vodijo v različne izide. A vedno imamo možnost izbire, kako se bomo odzvali na določen dogodek ali lastno doživljanje, na primer kako bomo odreagirali, ko smo jezni, užaljeni, ljubosumni, zavistni, razočarani. Neprijetna čustva se dogajajo vsem, ne glede na to, koliko smo stari. Kadar se ti zgodi kakšen neprijeten dogodek, je pomembno, da se s čustvi soočiš, jih prepoznaš in ubesediš ter skušaš sprejeti. Tudi pogovoriš se lahko  in raziščeš načine, kako bi se s situacijo lažje spoprijel/a. 

Nimamo moči, da bi nadzorovali druge ljudi

Po eni od teorij smo ljudje rojeni s petimi osnovnimi potrebami, ki so vgrajene v našo genetsko strukturo: preživetje, ljubezen, moč, zabava in svoboda. Vse naše življenje je poskus, da bi čim bolje zadovoljili eno ali več teh potreb – odvisno od tega, kaj je za nas pomembno. William Glasser, psihiater in znani utemeljitelj teorije izbire in realitetne terapije, poudarja, da imamo, ne glede na to, kako se počutimo, vedno določeno kontrolo nad tem, kar počnemo. A dejstvo je, da imamo vpliv le na svoje lastno vedenje. Nimamo moči, da bi nadzorovali druge ljudi. Kljub temu veliko naše energije in dejavnosti pogosto usmerjamo v poskušanje, da bi spremenili vedenje drugih ali jih kako drugače kontrolirali. (5) Tako na primer skušamo ljudem, ki jih imamo radi, preprečiti, da bi si škodili (npr. se samopoškodovali ali uživali zdravju škodljive substance). 

Bolj kot imamo razvit čut za odgovornost in večja kot je naša sposobnost za prilagajanje spremembam novim situacijam, bolj smo zaščiten pred tveganim vedenjem. (6) To pomeni, da višja kot je stopnja tvoje odgovornosti, boljša je kakovost življenja, medosebnih odnosov in lažje se soočaš z vsakdanjimi izzivi.

Odgovornosti se učimo celo življenje, zato se lahko vsak trenutek trudimo, da sami s sabo in z drugimi ravnamo čim bolj odgovorno, spoštljivo in sočutno. 

Viri:

1 Bucay J. (2017). Pot sreče, Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 209.

2 https://www.abced.si/post/odgovornost-kaj-lahko-predam-mojim-otrokom-in-u%C4%8Dencem

3 Smith K.P., Cowie, H., Blades, M. (2015). Understanding Children's Development, 6th edition. Chichester: Wiley.

4 Hoffman, A., Die Macht der Gedanken, knjiga dostopna na spletu: https://andreas-hofmann.net/

5 Glasser, W. (1994). Kontrolna teorija ali Kako vzpostaviti učinkovito kontrolo nad svojim življenjem. Ljubljana: Taxus. 

6 Marčič, R. (2006). Povezanost mladostnikove samopodobe in samospoštovanja z nekaterimi zdravju škodljivimi vedenji. Psihološka obzorja, 15(4), 53-65.