Kaj naj še storim?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.  

Rada bi se zbudila iz nočne more, praviš. A vsi občutki, ki te preplavljajo, in vse kar se ti dogaja, žal niso samo del zoprnih sanj. So del tvoje vsakdanje resničnosti in s tem živeti je res naporno, se zelo strinjam. Tvoj zapis odraža precej depresivno počutje, zaradi katerega si celo posegla po samopoškodovanju in začela razmišljati tudi o samomoru. Izogibaš se stikov z drugimi, bojiš se njihovih pogledov. In zdi se ti, kot da izhoda iz tega stanja ni.  

V zapisu izražaš tudi dobro razvito zmožnost refleksije. Pišeš, da veš, da nisi edina, ki je v stiski. Nekaj v tebi tudi verjame, da se vseeno da kaj narediti in zato si poiskala pomoč. Še več: kljub slabši prvi izkušnji, si se obrnila na novo svetovalno delavko, s katero sta se dobro ujeli. Ne upaš ji še povedati vsega, a že zaznavaš pozitivne učinke vajinih pogovorov. In ko premlevaš o tem, kaj neki si o tebi mislijo drugi, se hkrati zavedaš, da se verjetno sploh ne ubadajo s tabo.  

K temu lahko samo prikimam. Praviš: "Ne morem ne misliti tako." Res je. V adolescenci se v možganih dogaja velika rekonstrukcija. Čeprav bo ta prinesla številne koristi, žal v trenutni fazi izkušaš precej več negativnih učinkov. Eden o teh je tudi, da je center v možganih, ki se "prižiga", ko smo v prisotnosti drugih, zeloooo občutljiv. V nekem zanimivem poskusu so merili prav to: kakšna je razlika v aktivaciji tega centra med najstniki in odraslimi, ki so nekaj časa izmenično posedali v izložbenem oknu. Mimo so hodili ljudi različnih starosti. Neverjetno, kako bolj se je bliskala slika možganov pri najstnici v primerjavi z odraslimi. Še zlasti se je ta center aktiviral, ko so pred izložbo prišli drugi najstniki.    

Skratka, tega se žal ne da spremeniti in zato tudi nimaš dosti vpliva na pojav takih misli. A to ne pomeni, da je zgodba končana. Kajti imaš vpliv na to, kako se na take misli in občutke, ki jim sledijo, odzoveš. Če se odločiš, da jim boš slepo verjela, se bo tvoje slabo, tesnobno, depresivno počutje poglabljalo. Če pa se odločiš, da boš te misli in občutke "spustila mimo", se bo zgodilo nekaj drugega.   Lahko jih tudi podvržeš poglobljeni analizi. Če zavestno začneš preverjati, koliko je resnice v tem, kar misliš/čutiš, lahko hitro ugotoviš, da je veliko tega, kar razmišljaš in občutiš, zelo popačeno ali celo neresnično. In ker drži, da "gliha vkup štriha" (star pregovor o tem, da se podobne stvari rade pojavljajo skupaj), je logično, da se bo na eno negativno misel prijela naslednja in nato naslednja in tako naprej. Ob tem se počutiš vse slabše, posledično pa je tudi vse težje videti izhod iz tega.   

Ko pa to odločno presekaš in ko to narediš vsakič znova (ali vsaj v večini primerov), boš svoje možgane odvadila negativnega premlevanja in jih utrdila v drugo smer. Potem se bo počasi zgodilo - tvoj nasmeh bo kar naenkrat res iskren in ko boš rekla "V redu sem", boš to tudi res čutila. :)  

Smrt nikoli ni rešitev, za sabo pusti samo še več žalosti, jeze in trpljenja. To ti zagotavljam. Ker sem znatno starejša od tebe, sem v življenju na žalost izvedela že za zelo veliko samomorov. Verjemi, še po nobenem niso ljudje rekli, da jih je ta oseba bremenila. Nasprotno - prav vsi bi dali vse na svetu, da do tega ne bi prišlo.    

Vredna si ljubezni, bližine, skrbi in vsega lepega. Tega si ti ni treba posebej prislužiti, to ti pripada kot živemu bitju. Nič slabša nisi od drugih in drugi niso nič boljši od tebe. Zadnjič sem zasledila tale strip in se mi zdi, da je kot nalašč za najin pogovor:

Spodbujam te, da torej nadaljuješ z odpiranjem svoje bolečine socialni delavki. Pravijo, da nas bolne dela tisto, o čemer ne spregovorimo. To je pogosto res, še zlasti, ko gre za hude stiske. Spodbujam te tudi, da se odpoveš samopoškodovanju ter da preizkusiš kak drug način za sproščanje negativnih emocij ali vzbujanje občutka živosti. Ledeno mrzla voda, intenzivna vadba, ples, petje... še najraje v družbi. Zdi se ti, da je videti kri užitek, a obstaja toliko lepših užitkov na tem svetu - užitkov, ki ne puščajo ran, škode in dodatnega trpljenja!    

Če potrebuješ še kaj, se oglasi - tule, ali v klepetalnici v živo, prav tako je anonimna.  

Pošiljam ti velik objem!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja