Kaj naj še storim?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.  

Rada bi se zbudila iz nočne more, praviš. A vsi občutki, ki te preplavljajo, in vse kar se ti dogaja, žal niso samo del zoprnih sanj. So del tvoje vsakdanje resničnosti in s tem živeti je res naporno, se zelo strinjam. Tvoj zapis odraža precej depresivno počutje, zaradi katerega si celo posegla po samopoškodovanju in začela razmišljati tudi o samomoru. Izogibaš se stikov z drugimi, bojiš se njihovih pogledov. In zdi se ti, kot da izhoda iz tega stanja ni.  

V zapisu izražaš tudi dobro razvito zmožnost refleksije. Pišeš, da veš, da nisi edina, ki je v stiski. Nekaj v tebi tudi verjame, da se vseeno da kaj narediti in zato si poiskala pomoč. Še več: kljub slabši prvi izkušnji, si se obrnila na novo svetovalno delavko, s katero sta se dobro ujeli. Ne upaš ji še povedati vsega, a že zaznavaš pozitivne učinke vajinih pogovorov. In ko premlevaš o tem, kaj neki si o tebi mislijo drugi, se hkrati zavedaš, da se verjetno sploh ne ubadajo s tabo.  

K temu lahko samo prikimam. Praviš: "Ne morem ne misliti tako." Res je. V adolescenci se v možganih dogaja velika rekonstrukcija. Čeprav bo ta prinesla številne koristi, žal v trenutni fazi izkušaš precej več negativnih učinkov. Eden o teh je tudi, da je center v možganih, ki se "prižiga", ko smo v prisotnosti drugih, zeloooo občutljiv. V nekem zanimivem poskusu so merili prav to: kakšna je razlika v aktivaciji tega centra med najstniki in odraslimi, ki so nekaj časa izmenično posedali v izložbenem oknu. Mimo so hodili ljudi različnih starosti. Neverjetno, kako bolj se je bliskala slika možganov pri najstnici v primerjavi z odraslimi. Še zlasti se je ta center aktiviral, ko so pred izložbo prišli drugi najstniki.    

Skratka, tega se žal ne da spremeniti in zato tudi nimaš dosti vpliva na pojav takih misli. A to ne pomeni, da je zgodba končana. Kajti imaš vpliv na to, kako se na take misli in občutke, ki jim sledijo, odzoveš. Če se odločiš, da jim boš slepo verjela, se bo tvoje slabo, tesnobno, depresivno počutje poglabljalo. Če pa se odločiš, da boš te misli in občutke "spustila mimo", se bo zgodilo nekaj drugega.   Lahko jih tudi podvržeš poglobljeni analizi. Če zavestno začneš preverjati, koliko je resnice v tem, kar misliš/čutiš, lahko hitro ugotoviš, da je veliko tega, kar razmišljaš in občutiš, zelo popačeno ali celo neresnično. In ker drži, da "gliha vkup štriha" (star pregovor o tem, da se podobne stvari rade pojavljajo skupaj), je logično, da se bo na eno negativno misel prijela naslednja in nato naslednja in tako naprej. Ob tem se počutiš vse slabše, posledično pa je tudi vse težje videti izhod iz tega.   

Ko pa to odločno presekaš in ko to narediš vsakič znova (ali vsaj v večini primerov), boš svoje možgane odvadila negativnega premlevanja in jih utrdila v drugo smer. Potem se bo počasi zgodilo - tvoj nasmeh bo kar naenkrat res iskren in ko boš rekla "V redu sem", boš to tudi res čutila. :)  

Smrt nikoli ni rešitev, za sabo pusti samo še več žalosti, jeze in trpljenja. To ti zagotavljam. Ker sem znatno starejša od tebe, sem v življenju na žalost izvedela že za zelo veliko samomorov. Verjemi, še po nobenem niso ljudje rekli, da jih je ta oseba bremenila. Nasprotno - prav vsi bi dali vse na svetu, da do tega ne bi prišlo.    

Vredna si ljubezni, bližine, skrbi in vsega lepega. Tega si ti ni treba posebej prislužiti, to ti pripada kot živemu bitju. Nič slabša nisi od drugih in drugi niso nič boljši od tebe. Zadnjič sem zasledila tale strip in se mi zdi, da je kot nalašč za najin pogovor:

Spodbujam te, da torej nadaljuješ z odpiranjem svoje bolečine socialni delavki. Pravijo, da nas bolne dela tisto, o čemer ne spregovorimo. To je pogosto res, še zlasti, ko gre za hude stiske. Spodbujam te tudi, da se odpoveš samopoškodovanju ter da preizkusiš kak drug način za sproščanje negativnih emocij ali vzbujanje občutka živosti. Ledeno mrzla voda, intenzivna vadba, ples, petje... še najraje v družbi. Zdi se ti, da je videti kri užitek, a obstaja toliko lepših užitkov na tem svetu - užitkov, ki ne puščajo ran, škode in dodatnega trpljenja!    

Če potrebuješ še kaj, se oglasi - tule, ali v klepetalnici v živo, prav tako je anonimna.  

Pošiljam ti velik objem!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Drago dekle.

Žal mi je, da spet preživljaš težje dneve. Opisala si dogodek, ki te je precej pretresel. Res je strašljivo, ko nas telo in um ne ubogata in ko ne vemo, kaj se nam dogaja. Učitelj je super odreagiral in veseli me, da te je pogovor s socialno delavko pomiril.

Pridejo taki dnevi, veš. In še kdaj bodo. To ne pomeni, da nič ne pomaga. Napisala si, da se je kljub vsemu spremenilo precej stvari in da si imela veliko dobrih dni. Se spomniš pred mesecem dni, ko nisi verjela, da je to možno?

Kaj je bilo v tistih dneh drugače? Poskusiti se spomniti misli in občutkov. Kako si se počutila v telesu? Včasih pomaga, če se poskušamo spomniti izkušenj, ko smo bili sproščeni, veseli ali pomirjeni. Pomaga tudi, če na "slab dan" pogledamo s povsem drugačne perspektive. Na primer: Vse se je dobro izšlo! Preživela si, ljudje so ti prisluhnili in pomagali, dobila si izkušnjo, da se ne podre svet, če kdaj "odpoveš". In imela si povsem človeško izkušnjo. Bila je zelo neprijetna, ni pa bila usodna.

Zato ti ni treba biti potrta še zaradi tega. Če pride "slab dan", ni treba, da mu sledijo še drugi in tretji in četrti - samo zato, ker si očitaš prvega. Ljudje v življenju veliko nihamo, še zlasti v adolescenci. Poleg tega je en mesec malo časa - ne pričakuj preveč naenkrat od same sebe. Da se naučimo bolje shajati, zlasti ko gre za duševno zdravje, terja mesece, včasih celo dlje. Seveda bi bilo bolje, če bi se spremembe poznale prej, ampak po drugi strani se nekaj lahko dovolj utrdi samo, če traja dovolj dolgo. Če ne obupamo prehitro. Če si večkrat rečemo: "Eh, slab dan, pa kaj." Če vztrajamo pri popravljanju svojih misli: "Tole je res neprijetno, ni pa usodno in ni večno - zmorem." Ali: "Ves dan bi najraje preživela v svoji sobi stran od sveta v svojih mislih in najverjetneje jokala. Ampak zanalašč ne bom! Tale depra ne bo dobila svojega!"

Če pa bi slučajno postalo res prenaporno, vedno obstajajo še druge oblike pomoči, drugi strokovnjaki in terapije, ki dokazano pomagajo tudi najbolj anksioznim ali depresivnim.

Vedno se nekaj da. 

Želim ti čim bolj cvetočo pomlad!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Seveda. Vztrajaj. Ne razmišljaj o kupu nalog, ampak vzemi vsak dan posebej. Katero nalogo lahko naredim danes?

V tem je bistvo - da ne čakaš, da se boš počutila bolje, ampak da kljub slabemu počutju narediš vsaj nekaj.

Pomaga tudi, da ne ocenjuješ ves čas, kako se počutiš. Zamoti se čim bolj.

Kaj pa misliš, da je najhuje, kar bi se lahko zgodilo, če bi staršem povedala, kaj se ti dogaja?

Te lahko vprašam še, kako si kaj s telefonom? Bi rekla, da na njem preživiš ravno prav časa ali morda več, kot bi želela?

Upam, da boš imela vsaj kakšen bolj svetel ali zabaven počitniški dan. :)

Maham s sončka,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo!

Hvala tebi za odgovore. :)

Verjamem ti, ko praviš, da ti ni do ničesar. Te kar razumem, zakaj si nezadovoljna s predlogom svetovalke. V njen zagovor: verjetno te je poskušala motivirati. Mislim, da ti res želi samo dobro in da bi poskusila kakšno aktivnost. Tako kot jaz. 

Se povsem strinjam, da ji naslednjič poveš, kaj vse te skrbi in kaj ti ne ustreza. Samo tako lahko skupaj naredita naslednji korak. Prepričana sem, da ne bo naredila ničesar brez tvojega soglasja. Je pa po zakonu dolžna povedati staršem, če bo ocenila, da si nameravaš kaj storiti. To ni izdaja tvojega zaupanja, ampak je to zanjo izhod v sili, saj ne more dovoliti, da se ti karkoli zgodi. Upam, da lahko to razumeš.

Je med temi nalogami vendarle kaj, kar bi lahko poskusila izpeljati? Vsaj ena stvar? 

Super, da bereš knjige! Za telefon sem preverila, ker je dobro znano, da več kot dve uri socialnih omrežij in interneta  na dan lahko zelo slabo vpliva na že tako depresivne možgane in počutje. Tudi, če te tisto, kar počneš na telefonu, zelo zanima. Bi razmislila o zamenjavi vsaj pol ure ali ure na dan za kaj drugega? Sprehod?

Imaš kaj prijateljic?

Praviš, da te je najbolj strah, da bi te mama peljala k psihiatru. Verjamem, da se to lahko sliši strašno, ampak prisežem, da je to povsem enako kot obisk kateregakoli drugega zdravnika. Tako kot je pediater specialist za otroško zdravje ali otolog za zdravje ušes, je psihiatrija veja medicine, ki se posveča duševnemu zdravju. Psihiatrinja ti podobno kot psiholog lahko pomaga najti vzrok tvojega dolgotrajnega slabega počutja. Za razliko od mene, svetovalne delavke ali psihologinje pa ti po potrebi lahko predpiše tudi kakšno učinkovito zdravilo. In to zna biti odrešitev, ki jo čakaš: zdravilo je kdaj nujno za to, da se začnemo počutiti dovolj dobro, da lahko sploh počnemo stvari, ki so nam trenutno prenaporne. 

Mislim, da te ima mama zelo rada, da jo zate skrbi in ti želi stati ob strani. Jaz bi se ji na tvojem mestu zaupala. 

Objem,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja