Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Kaj naj še naredim?

Tema: Čustva, Odnosi v družini, Samopodoba/Verjamem vase, Samopoškodbe, Spolni odnosi in spolno življenje, Učenje

  • Az

    Azdk123

    Azdk123

    Objavljeno: 12 jun. 2022 16:17

    Pozdravljeni,

    Rada bi vaš nasvet kaj naj naredim. Trenutno se sama s sabo počutim kot kup nesreče. V svoji koži se počutim koda sem neumen primer. Nihče me ne jemlje resno, vsi se mi smejejo. Moje življenje se vsak dan še samo bolj podira. Ves čas mislim samo na to da mi v življenju pač ne gre in da pač življenje ni igra zame. Na življenje sem začela gledati kot na igro z teškimi izivi in zadne čase sem vedno večjega mnenja da te igre ne želim več igrati. V zadnjem času je toliko sprememb. Poskušam čimhitreje odrasti pa mi to ne gre. Doma se mi sestra smeje češ da sem tako neumna da še dolgo ne bom odrasla oseba. V šoli imam grozne težave in obstaja možnost da bom ponavljala letnik čeprav sem se zelo trudila, vseeno trud ni bil dovolj in zdaj sem dobila še zadnjo enko ki je v roku 5dni ni mogoče popraviti saj je izdelek ki sem ga delala en mesec. V preteklosti sem naredila ogromno napak ki jim še kr ni konca. Že v prvem letniku sem začela z samooškodbami saj sem imela probleme med sovrstniki in problemi so bili tudi doma. Med sovrstniki nimam več težav doma pa se še vedno pojavljajo. Z samoposkodovanjem sem sicer odnehala a še vedno mislim na to in to me zelo prizadane...včasih se mi zdi da sem samopoškodovanje zamenjala za samozadovoljevanje saj to počmem vedno kadar sem jezna ali žalostna in kasneje se počutim samo še slabše glede sebe. Ves čas se mi zdi koda zame ni prihodnosti. Pojma nimam kaj naj začnem sama sabo po šoli. To da grem naslenje leto delat izpit za avto in zanj šparam denar se mi sploh ne zdi resnično. Počutim se kot kos mesa ki se premika tako in takrat ko se mora. Doma za samopoškodbe in drugo ne vedo...ničem niti omenjat ker bi bila še v bolj groznem položaju...doma je to za njih neumno. Tista prijateljica ki sem jo prej omenjala je bila edina. Brez nje sem sama in nočem drugih ljudi. Niti enega novega človeka več nočem. Zadnič sem sanjala da mi je umrla mama..tega nisem prenesla in sem se zbudila. Zbudila sem se vsaj trikrat in vedno so se nadaljevale enake sanne kjer mi je mama na koncu rekla: v roku 2 tednov boš bolj odrasla kod...dlaje se ne spomnim. Potem sem razmisljala da raje umrem kod pa vidim mamo umreti ampak enkrat jo bom...vem da sem preobcutljiva a to ni zame. Pojnt je...že celo življenje je grozno. Ko sem bila majhna se spomnim kako sem gledala ko je ati posilil mamo...vsaj tako se jaz spomnim nekaj let kasneje mi je sestra povedala enako. Ze od 1razreda do 1 letnika so me zbadali sosolci in izogibala se me je vsa sola. Zdaj v sredni soli pa bolj ali manj sama unicujem zivljenje... koda bi vse skup bla sala. Preprosto ni mi več do vsega tega. Želim si da bi lahko vsem povedala da ne želim več biti tu in da bi oni to tudi razumeli. Nic v življenju mi ne gre. Boljj kod se trudim manj mi uspeva. Počutim se kod crna ovca v družini. Sem edina ki ji ni mar za izgled in kako se oblacim in to mi zelo mečejo pod nos da to ni prav. Počutim se kod neumni liki kot so v filmih in zanj vsi mislimo kako so neumni. Tako gledam sama nase. Ne vem ce sploh veste kaj zelim povedat. Nevem kaj nak glede svojega življenja še naredim.

  • Uredništvo

    Barbara Stožir Curk

    Objavljeno: 15 jun. 2022 22:47

    Odgovor svetovalke:

    Draga Azdk123, 

    najprej se ti opravičujem, ker na odgovor čakaš preveč časa. Takoj za tem, pa ti čestitam za pogum, ki si ga zbrala, da si tako obširno, poglobljeno in nazorno opisala svoje težave. Veseli me, da imaš ob sebi prijateljico, ki ji lahko zaupaš.

    Situacija, v kateri si se znašla in jo, kot opisuješ, ocenjuješ kot zelo čustveno naporno, obremenjujočo, prepleteno z različnimi miselnimi pastmi, občutki jeze, žalosti, nemoči, razočaranji, zaskrbljenostjo v odnosu do sebe in drugih, se kot opisuješ stopnjuje oz. krepi že kar nekaj časa.

    Ob vsem nesprejemanju sebe (poudarjanje napak, označevanja sebe kot neumne, prisotnost samomorilnih misli, občutek, da težko kam spadaš, dvomi glede prihodnosti...), samopoškodbenem vedenju in samozadovoljevanju kot obliki zmanjševanja notranje napetosti z pripadajočimi občutki krivde po aktivnosti, težavah v odnosih z drugimi (sošolci, vrstniki), spreminjajočem se odnosu s sestro, učnih težavah z grožnjo popravnega izpita ali celo ponavavljanja letnika, je začetek morda treba iskati pri spolnem nasilju, ki si mu bila priča. Oče je brez dovoljenja mame posegel v njen intimni prostor in jo zlorabil. Ti si ta dogodek videla, ga opazovala.  To je boleče, to je travmatično in v kolikor je nepredelamo, nerazloženo in ostaja v tvojih mislih, z intenzivnimi čustvi, ki niso le žalost, sočutje do mame, ampak verjetno tudi precej jeze do očeta, potem pa tu še občutki nemoči, občutki krivde in jeze v smer kaj bi lahko storila, pa nisem itd. Tudi sanje, ki jih omenjaš sodijo v ta okvir - strah pred izgubo mame, da se mami kaj zgodi, naredi...Si o tem dogodku že govorila z mamo, očetom, poleg sestre? Morda s kakšnim strokovnjakom - psihologom, pedopsihiatrom. Takšna travmatična izkušnja pomembno vpliva na tvoj odnos do sebe in na odnose z drugimi. Dogodki v družini nas navadno pomembno zaznamujejo in pomembno vplivajo na oblikovanje naše osebnosti, samopodobo in samozavest, stališča, prepričanja, referenčni okvir s katerim gledamo nase in na svet okoli sebe. Tu se boš verjetno strinjala. 

    Razumem, da se počutiš kot lutka, s katero opravljajo drugi oz. težko trdno, odločno stoji na tleh in si tako lahko hitro tista, nad katero se izvaja medvrstniško nasilje, čeprav poročaš, da tega ni več prisotno. To je dobro in verjetno si morala kar proaktivno delovati v smeri, da se to več ne dogaja. 

    Ostajajo pa težave - področja sva omenili, malo razdelali. Pred tabo je še nekaj dni učnega procesa. Se tu še da kaj narediti? Mogoče vsaj pogovor s profesorjem z namenom poglobljene priprave na popravni izpit, ki v primeru dvakratnega neuspeha lahko prinese ponavljanje. Na voljo je svetovalna delavka, ki ti bo pomagala najti poti, kako naprej, kje dobiti ustrezno pomoč. Se strinjaš? Tu je še prijateljica, ki ji zaupaš. 

    Ko pridejo misli, da si neumna in ko to slišiš od sestre, mogoče še koga, se vprašaj ali to drži. Je to res, imam za to dokaze? Kje sem - sklepam v tretjem letniku. Torej nekaj znam, zmorem, znam se boriti, to sem že dokazala. Kaj praviš? Tako boš hitro prišla do informacije, da VSE je narobe, nič mi ne gre, neumna sem, racionalno ne drži, ker za to nimaš dokazov. Kaj raviš? Verjetno se boš začela čuditi kaj vse bi si lahko pripisala v plus, pa si ne upaš, ne zmoreš. 

    Vem, da se strinjaš, da sta tako samopoškodbeno vedenje kot samozadovoljevanja (to slednje je sicer povsem običajna spolna praksa lahko) pri tebi odraz neprijetnih čustev. Sprašujem se - to je zelo hiter nasvet - ali bi v situacijah, ki so tako obremenjujoče, izbrala naravo, mogoče šport, pogovor s prijateljico, poslušanje glasbe, morda boksarsko vrečo, kričanje ...Sprostitev napetosti na način, ki ne bo prinašal občutkov krivde in začaranega kroga iz katerega ni mogoče. 

    Svetujem ti, v kolikor zmoreš, iskren pogovor z mamo, tudi z očetom (skupaj z mamo), v kolikor to zmoreš, na to tudi s sestro. Seveda, sta si z njo različni in to vaju bogati. Tudi na iste situacije lahko gledata čisto drugače, tudi osebnostno sta si različni. To je ok. Pomembno pa je sprejemanje drug druge. Tu je verjetno s strani sestre še potreben korak. Potrebuješ pa pomoč kliničnega psihologa in pedopsihiatra, da ti bosta pomagala na poti okrevanja. Potrebuješ delovni nalog, ki ga dobiš pri osebni zdravnici. Predlagam, da s pomočjo ne odlašaš. Pogovori se tudi v šoli, poskusi najti način. Boš zmogla? Vem, da bo težko in bi morda raje pobegnila, a tako boš stanje, v katerem si se znašla, le še krepila in podaljševala. 

    Dovoli si stopiti na pot okrevanja, pa naj bodo koraki še tako majhni, negotovi, z napakami. Tu te bomo, bodo odrasli - strokovnjaki na svojem področju podprli. Upam, da tudi tvoji domači, bližnji in morda malo daljni itd. 

    Ko bo težko, in boš nujno potrebovala pomoč, se obrni na našo e-klepetalnico, pokliči na TOM telefon, POSVET ali pa Enoto na urgentno psihiatrijo. Vedi, da nisi sama in da smo tu, da te podpremo. 

    Čeprav je pomembno, da se osredotočiva na sedanjost in urediva preteklost, pa lahko z upanjem gledava na prihodnost. 

    Res komaj čakam na tvoj novi zapis. Do takrat pa si obljubiva, da se zaveževa življenju. Pogovor šteje, pomoč šteje. Velja? 

    Velik objem.

    mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

  • Az

    Azdk123

    Azdk123

    Objavljeno: 16 jun. 2022 20:41

    pozdravljeni,

    Najprej bi rada rekla da sem zelo presenečena nad tem kako zeli ste me razumeli in za to se vam iskreno zahvaljujem.

    O vsem tem se nisem nikoli pogovarjala z nobenim, razen z sestro in prijateljico. Prijateljica mi je rekla da bi ona na mojem mestu delala na tem da se dogodek pozabi saj vsak dela napake, in mislim da je to kr dober navet? 

    Nasilja med vrstniki vec ni, mogoče se kdaj kakšen pojavi a sem se takšne stvari naučila ignorirati, saj ne bom nikoli vsem všeč.

    Z šolo sem pravzaprav že pogruntala kako rešiti težavo. Zdaj z polno paro delam na tem in upam se nikoli več ne spravim v tak položaj

    Pravzaprav imate o tem da nimam dokazov o neumnosti ptav, a ne vem kako se naj znebim tega neumnega občutka ki se kar naprej ponavlja.

    Glede samopoškodb itd. pa...včasih sem se zelo ukvarjala z športom in sem za kratek čas res malo pozabila na vse skupaj ampak takoj ko pride neka nova zame neprijetna situacija pa spet padem v ta moj krog. Čeprav moje življenje ni tako grozno pa vseeno nevem zakaj počnem vse te stvari.

    Mogoče se bo malo težje pogovoriti saj vedno ko jih želim dati na kup da bi jim kaj povedala tega ne bodo stroili ker bodo mnenja da itak nimam kaj pametnega za povedati.

    Mogoče oa vseeno ne potrebujem tako veliko pomoči? Mislite bi bila dama zmožna iti čez vse to brez da bi delala veliko drame? Kljub vsemu sem pa ugotoila da je bolje če o svojem življenju ne razglaljamo preveč.

  • Uredništvo

    Barbara Stožir Curk

    Objavljeno: 20 jun. 2022 14:54

    Odgovor svetovalke:

    Draga AZdk123,

    zelo sem se razveselila tvojega ponovnega sporočila. Hvala za ponovno zaupanje. Veseli me, res čestitke, da si že pogruntala kot praviš, kako rešiti težave v šoli in kako asertivno pristopiti v odnosu z vrstniki. 

    Dobro, da si se o temi, ki je zelo obremenjujoča zate, govorila s prijateljico, tudi s sestro. Žal pa je tako, da v kolikor ta dogodek poskušaš načrtno pozabiti, rekli bi raje potlačiti, to ne pomeni, da ne imel vpliva na tvoje vedenje, mišljenje in čustvovanje. Bolj bi šlo za to, da bi bilo opaziti ali zaznati (tako ti kot tebi dragi), da nekaj ni ok, težje pa bi prišli do vzrokov tvojih težav. Možgani bi, tako če rečeva po domače, igrali svojo igro. Ponovno ti predlagam, da poiščeš pomoč kliničnega psihologa, psihoterapevta, z namenom, da ti pomaga predelati zate čustveno zelo obremenjujočo situacijo in ti pomaga na poti okrevanja. Terapevt, bo zmogel ustrezno odmerjati pogovor, načine in tehnike, v smeri pomoči in podpore. Enako je tudi na področju pomoči v zvezi s samopoškodbenim vedenjem. Težko je prenehati, sploh takrat ko je intenzivnih čustev preveč in je napetost prevelika. Četudi je potem za tem veliko obžalovanja, krivde in prepričevanja "ne bom več". Lahko si pomagaš tudi s prispevki, ki so jih napisali strokovnjaki psihologi na To sem jaz na temo samopoškodbeno vedenje - glej link: https://www.tosemjaz.net/razisci/custva-in-psihicne-stiske/?topic=26. Tu boš dobila nekatere odgovore in načine kako si lahko pomagaš. Preglej, sporoči kako ti gre.

    Glede pogovora z družino. Predlgam, da poskusiš. Lahko pa prosiš sestro naj ti pomaga pri organizaciji, potem pa jih prosi, naj te poslušajo brez predsodkov, brez vnaprej postavljenega mnenja, "da je itak tvoje stališče brezvezno". Ker to ni res. Tvoj glas mora biti slišan in pravico imaš, da se sliši, dolžnost staršev pa je, da te poslušajo. 

    Dogovoriva se, da se ponovno "tipkava". Držim pesti, da bo šlo. Velik objem. 

    Lepo te pozdravljam. 

    mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

  • Az

    Azdk123

    Azdk123

    Objavljeno: 20 jun. 2022 22:03

    Pozdravljeni,

    Hvala za vaš odgovor, vem da to mogoče ni dobro zame a me je stah kaj bodo rekli ljudje. Nihče ne ve za ta dogodek in strah me je kaj se bo zgodilo če kdo izve kaj se je zgodilo med staršema in kaj se dogaja z mano. Vem da bi bilo super če bi se o tem s kom pogovorila ampak me je stah kaj bo če doma zvejo za moje samopoškodbe, prizadela bi jih in bili bi jezni name in se posmehovalj češ da sem lahko srećna kakšno življenje imam. Če bi se s kom pogovarjala bi želela to opraviti sama. Nikogar ni nikoli zanimalo kako sem in tudi zdaj ne želim nobene ljubezni in sočutja. Ne vem več kaj naj naredim. Že samo do zdravnika mi je težko ker res ne želim da kdo izve. Hkrati pa spet želim obleči kratke hlače in oblekce brez slabe vesti in strahu. Ves čas imam sabo jopo in ves čas me ljudje sprašujejo če mi ni vroče, seveda mi je ampak me je tako sram in strah. Nočem da kdo reče da iščem pozornost, nočem da se me doma sramotijo.

    Samoposkodujem se več ne, res je da vcasih razmisljam o tem in pred enim mesecem se mi je zgodilo da sem bila z prijatelji, bila sem pijana, zelo sem kričala in jokala, dva prijatelja sta me držala pri tleh ker sem sama gledala na streho in kričala da se želim ubiti. Ker tega nisem dosegla sem se z nohtom tako zelo potegnila po roki da se še danes vidi odtis črte. Vem da ni okej. Če bi počakala da bi bila polnoletna in bi kasnene sama odšla k psihologu bi moji starši zvedeli kaj glede tega? Vem da ni okej ampak to da bi morala doma o tem govoriti je zame kod pekel.

    Če bi šla do svetovalne v soli in ji o tem povedala ter jo prosila da mojim ne govori ničesar bi držala obljubo?

  • Uredništvo

    Barbara Stožir Curk

    Objavljeno: 26 jun. 2022 23:24

    Odgovor svetovalke:

    Draga Azdk123,

    najprej se ti opravičujem, ker si preveč časa čakala na odgovor. Pretekli teden je bil zame zelo naporen in ti nisem uspela odgovoriti. 

    Draga mladostnica, s tem ko se vedno znova oglasiš (za to sem ti res hvaležna), že stopaš na pot okrevanja, na pot reševanja težav. Zapisuješ, odlagaš svoje skrbi v računalnik, na "elektronski" papir in verjamem, da je vsaj malo lažje, vsaj malo. Bi to lahko držalo?

    Čestitke, ker zmoreš, se trudiš, da čustveno napetost ne rešuješ s samopoškodbenim vedenjem. Zase si pridobila informacijo, da zmoreš, da je naporno, peklensko. 

    Začniva na koncu. Sprašuješ ali bi svetovalna delavka zadržala skrivnost, ki bi jo ti njej povedala. Svetovalna delavka je zavezana k strokovnemu in etičnemu delovanju. To pomeni, da je tam zato, da ti pomaga, svetuje, te podpre in da svoje delo čim bolj strokovno opravi. Verjamem, da ti bo razložila, da je vajin odnos zaupen in da obstajajo situacije, v katerih pa informacij, o katerih bosta spregovorili, ne more in ne sme obdržati zase. Tu je potrebno izpostaviti ogroženost tvojega življenja, nasilje itd. Glede na to, da nisi polnoletna, bodo morali soglasje za pogovor s svetovalno delavko podpisati tvoji starši. Sedaj so že počitnice, tako da imaš kar nekaj časa za razmislek kako in kaj, kakšen pristop do svetovalne delavke bi bil smiseln. 

    Imaš pravico do ljubezni, do sprejetosti, do ljubečih odnosov, do tega, da ceniš sebe in da tudi drugi cenijo tvojo edinstvenost, neponovljivost. Iz tega izhajajoč sem mnenja, da si moraš narediti zase prostor, z namenom, da ti prisluhnejo tvoji starši, sestra, tisti, ki so s tabo v odnosu. Kaj praviš? Verjamem, da bo na zatečku lahko težko, morda te bodo narobe razumeli, a pravico imaš povedati, skrbeti zase. Poskusi odmisliti to - kaj bodo drugi rekli, sramotim jih. Kako bodo reagirali, kaj se bo zgodilo, ne veš. Izhajaj iz sebe. Ni lahko vem. Prav s tem namenom te še enkrat usmerjam k osebnemu zdravniku, psihologu v zdravstvenem domu. Morda pošlješ pismo s kontaktom. Vzpostaviš stik, potem bo lažje. Dovoli si. In ne gre za iskanje pozornosti. Gre za skrb zase. 

    Poskušaj se izogibati alkohola, drugih substanc, ki lahko vplivajo na tvoje doživljanje sveta in posledično vedenje, ki lahko prinese neljube posledice. 

    Ko bo hudo in se boš ukvarjala z mislimi povezanimi s samopoškodbenim vedenjem, samomorilnimi mislimi, intenzivnimi občutki nemoči, jeze, žalosti, morda sovraštva do sebe, pokliči na TOM telefon, v kolikor bo tisti čas odprta e-klepetalnica Tosemjaz, se priključi, tu je še Posvet. Izkoristi vsaj te oblike pomoči. In midve ostajava v stikih. Prav? Tudi za to, da mi poveš kako načrtuješ preživljanje počitnic. 

    Velik objem. Pazi nase.

    mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

  • Az

    Azdk123

    Azdk123

    Objavljeno: 28 jun. 2022 22:58

    Pozdraljeni,

    Najprej bi povedala da se za takšne stvari sploh ni teba opravičevatii, razumem vaš položaj sej nisem edina na svetu.

    Povedati moram, da mj mogoče ko pišem sem vam rws mogoče malo pomaga, ker vem da mi boste dali odgovor ki ga pričakujem.

    Samopoškodujem se res več ne, čeprav mi včasoh kaj švigne se znam umiriti na kar sem zelo ponosna.

    Glede svetovalne sem pravzaprav že razmišljala in mislim da bi bilo najbolj pametno iti do nje, saj sem že utrujena od skrivanja in prekrivanja. Pravzaprav se ne ubadam več kaj nosim in kako se premikam. Pravzaprav upam da bodo doma sami ugotovili in kasneje zahtevali pojasnilo. Upam samo da ne bom povzročila prepirov saj se doma zelo radi prepiramo o vsem. Sploh pa moja starša.

    Mislim da bom upoštevala nasvet glede alkohola, hvala.

    Počitnice bom verjetno probala iskoristiti zato da bom poskusila malo bolj povezati mojo družino in upam da mi vsaj mall uspe. Obljubim da bom poklicala kam ko mo bo težko hvala

    Res vam hvala za vso vašo pomoč zelo sem vam hvaležna za vse.

  • Uredništvo

    Barbara Stožir Curk

    Objavljeno: 01 jul. 2022 12:01

    Odgovor svetovalke:

    Draga draga Azdk123,

    hvaležnost izražam, ker si sprejela podporo, pripravljenost na pomoč in sodelovanje. Bravo, res. Hvaležnost za tvoje zaupanje. Veselim se s teboj počitnic in ti pošiljam velik objem. 

    Veš, da smo ti tudi v prihodnje na voljo. Tu smo, tudi zate. 

    Vse dobro,

    mag. Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje