Kaj naj?

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena.

Uf, pa se ti je res nabralo težkih stvari. Poleg prelomnice, ki se zgodi z vstopom v srednjo šolo, je pred teboj še ločitev staršev. Gre za eno najtežjih preizkušenj v življenju, zlasti za mladostnike, zato je razumljivo, da se ti zdi, da je vsega konec.

Čeprav imaš občutek, da si v tem sama, sem (in smo) tu zate! Podprli smo že veliko mladih, ki so se znašli v zelo temnih trenutkih. Sama to delam, ker res verjamem, da so vse težave rešljive ali vsaj lažje obvladljive, če jih z nekom delimo in če prosimo za pomoč. To zagovarjam iz lastnih izkušenj tako na tej kot na drugi strani.

Žal mi je, da je tvoja najboljša prijateljica pred 2 letoma sprejela tako usodno odločitev. Ne predstavljam si, kako hudo ti je moralo biti.

In pravkar se ti sesuva še zadnje varno zatoščišče - družina, kot si jo imela do sedaj.  

Kaj je najhujše, kar se še lahko zgodi? In kako se lahko stvari vendarle enkrat spet obrnejo na bolje? Veliko lažje si predstavljamo črne scenarije - tako smo narejeni. Ampak to ne pomeni, da se bodo uresničili. Nasprotno, študije na velikem številu ljudi kažejo, da se v večini primerov naše največje bojazni ne izpolnijo ali vsaj ne v takem obsegu, kot si predstavljamo. In študije potrjujejo tudi, da se v povprečju veliko bolje znajdemo, kot mislimo, da se bomo, ter da se tudi bolje opomoremo, kot sprva predvidevamo.

Prijateljstva gredo tekom življenja skozi veliko transformacij. Boli, ko se oddaljujemo in si tega ne želimo, kdaj pa se tudi zgodi, da sami začutimo, da je tako okej in da se s tem odpre prostor za nove odnose. Prepričana sem, da je v tvoji neposredni bližini najmanj ena oseba, s katero še ne veš, da se boš v bližnji prihodnosti zelo ujela in začela prijateljstvo, ki bo trajalo v odraslost ali morda celo v pozno starost. V resnici je bolj malo prijateljstev, ki se obdržijo od osnovne šole naprej. Je pa pogosto, da s tistimi, ki jih spoznamo tekom srednje šole ali fakultete, ostanemo povezani do konca življenja. Večine ljudi, ki te bo imela rada, še sploh nisi spoznala. :)

Za konec še nekaj besed o ločitvi. Tu ni česa olepševati, čaka te zelo verjetno še veliko bolečih trenutkov, soočenj in sprememb. Zadostuje, da se proti temu ne boriš, da si do sebe čim bolj sočutna in da svoje bolečine ne zatiraš. Če rada pišeš, toplo priporočam pisanje dnevnika.

Tudi pogovarjanje je lahko zelo koristen kanal za razbremenitev. Ne le z mamo oz. s staršema, ampak tudi z nekom, ki ni obremenjen z isto izkušnjo in ki ima strokovne veščine, da ti pomaga regulirati občutke, ki te in te še bodo preplavljali. Zato priporočam, da se obrneš na Posvet. Tja se lahko odpraviš brez vsega, je brezplačno, samo prej se po telefonu naročiš na pogovor. Poglej na seznamu (na spletni strani v povezavi bolj spodaj), katera svetovalnica ti je najbližje in prosi za prvi termin.

V vmesnem času pa si lahko prebereš še tale prispevek. 

Za nič, kar se ti dogaja, nisi ne kriva ne odgovorna in ni treba, da trpiš še bolj, kot že. Zato poskušaj bolečino preliti v kaj ustvarjalnega - namesto v samopoškodovanje. Ob tem ne pozabi, da se v obdobju, ki sledi, vedno lahko obrneš tudi na nas. :) 

Pošiljam ti topel objem.<3

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja