Izbruhi in napadi jeze

Odgovor svetovalke:

 

Draga Nš,

opisuješ res hude stiske, s katerimi se spopadaš že leta. To mora biti res izredno naporno! Pohvalno je, da si jih vzela za izziv in jih za nekaj časa omilila, je pa čisto razumljivo, da se ti je situacija spet nekoliko poslabšala. Zakaj? Ker je to enostavno preveč za eno osebo. Vse, kar opisuješ, se mi zdi prezahtevno, da bi se s tem spopadala sama.

Zanima me, zakaj več ne zaupaš svoji psihiatrinji? In po čem sklepaš, da bodo vzgojitelji odreagirali, kot misliš, da bodo?

Dokler ne boš z zaupno odraslo osebo, po možnosti s strokovno odraslo osebo, povsem odkrita, boš težko zares začela reševati svoje težave. Če res nikakor ne zmoreš zaupati komu od naštetih, se lahko obrneš še na koga drugega? Šolsko svetovalno delavko ali zavodsko svetovalno delavko? Svojo osebno zdravnico (h kateri greš lahko tudi brez vednosti odraslih, ker si že dovolj stara)?

Tvoj zapis odraža, da sebe in svoje zdravje jemlješ resno in da si zelo odgovorna oseba. To je že pol poti! Škoda bi bilo, da se ustaviš na tej točki in da se v celoti ne zaupaš nekomu, ki ti lahko pomaga. Toplo ti svetujem, da se odločiš za eno osebo in se dogovoriš z njo za odkrit pogovor. In če slučajno ne boš naletela na najbolj razumevajoča ušesa, izbereš drugo osebo. Žal tako je, da moramo kdaj poskusiti večkrat. To ne pomeni, da je vse brezveze – ravno nasprotno. Vsak vnovičen poskus nas okrepi v vztrajnosti, ki jo bomo potrebovali, da se izkopljemo iz stiske. To je kot treniranje mišic za telesne napore.

Eksplozivnost čustev je normalen del razvoja v adolescenci. Pri kom se to kaže bolj izrazito kot pri drugem, odvisno od različnih dejavnikov. Super se mi zdi, da se sama pri sebi tega zavedaš. Do neke mere imaš na to vpliv, ne pa povsem. Zagotavljam, da bo že po nekaj letih bistveno lažje, ko se bo zaključil razvoj dela možganov, ki pomaga lažje obvladovati čustvene impulze. Do takrat pa si lahko vsaj nekoliko olajšaš stvari z delanjem vaj, ki pomagajo uravnavati hudo čustveno vzburjenost. Seveda ti bosta tvoja zdravnica ali tvoja psihiatrinja znali svetovati še kaj več, ker te bolje poznata in tudi tvoje biološke značilnosti.

Stradanju pa se, če je le možno, izogni na daleč. Nikamor ne pelje. Samo vrtela se boš naprej v istem začaranem krogu, ki ga opisuješ. In vsakič se boš počutila samo še slabše. Mimogrede, ko smo lačni, smo že tako bolj »tečni« - obvladovanje neprijetnih čustev je samo še težje. Na nek način gre pri namernem stradanju  za obliko vedenja, ki »pomaga« obvladovati določene neželene občutke, ampak gre seveda zgolj za navidezno olajšanje. Zato ti znova svetujem – nekomu se odpri, začni postopno čutiti vse, kar čutiš, kadar pa je to preveč silovito ali premočno, izberi učinkovite metode za razbremenitev – ne samopoškodovanja in hrane. Dihalne vaje, umetnost, tek, šport, knjige, narava … Telo, čustva in možgani se na tovrstne aktivnosti odzovejo tako, da ti dejansko izboljšajo počutje.

V sebi se začni počutiti varno – z vsemi čustvi vred. Tvoj um in telo naj postaneta tvoj dom, ne pa bojišče. In dovoli, da ti pri tem nekdo pomaga.

Verjamem, da zmoreš! :)

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Hvala za dodatna pojasnila. :)

Glede psihiatrinje svetujem, da jo kar naravnost vprašaš to, česar se bojiš. Po čem sklepaš, da ti ne verjame? Tvoja zdravnica je in kot strokovnjakinja brez dvoma zna sama presoditi, kako hude so tvoje stiske in kaj potrebuješ. Če imata vzpostavljen dober, zaupen odnos, to nedvomno pretehta nad informacijami, ki jih dobi od drugih oseb. Pogovor s tvojo mamo ali drugimi bližnjimi bolj uporablja za to, da pridobi širšo sliko o tem, kakšne odnose imate in kako te doživljajo oni. To pa ji koristi pri oceni, kako to nazaj vpliva nate in na tvojo stisko.

Glede drugih strahov se mi zdi, da je vzgojitelj dal odličen predlog! Gre za zelo preverjen pristop. To, da čutiš odpor, je normalno in samo pomeni, da že »deluje«. :) Pomembno je le, da greš v to postopno, malo in po malo, vsakič nekoliko več (npr. da po pet minut podaljšuješ čas v temi, v zdravstveni ustanovi ipd.). Namerno, zavestno izpostavljanje in zdržanje v nelagodju dokazano pomaga zmanjševati strahove in napetost v situacijah, ki nas spravljajo v paniko kljub temu, da niso dejansko življenjsko ogrožujoče.

Zelo te podpiram tudi v tem, da nekomu pokažeš svoje rane. S tem, ko se odločimo pokazati svojo ranljivost – in ranjenost, šele zares krepimo pogum in moč za spremembo. Najbolje je, da to vidi ista oseba, ki jo boš izbrala za zaupanje tudi ostalih skrivnosti. Tudi pri tem pa naj velja: postopno, malo po malo. Ni ti treba razgrniti cele duše (in kože) vsem naenkrat. Poslušaj se in vsakič stopi samo malo ven iz cone udobja.  

Samo tako naprej. Če boš še kaj potrebovala, kar piši. :)

Lepo te pozdravljam,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja