V iskanju najboljše verzije sebe

Iskren zapis o premagovanju dvomov, ran in zlorabe

Kaj si želim postati? Kaj me resnično veseli? Kdo sem in kakšna je moja identiteta?

To so bila vprašanja, ki sem si jih v iskanju same sebe postavljala najpogosteje. Iskanje sebe je nekaj, kar najbolj intenzivno doživljamo v obdobju najstništva. Sama sem takrat prebrodila turbulenco različnih čustev, stilov in načinov izražanja, preden sem delno našla sebe.

Delno zato, ker si nekatera vprašanja postavljamo vse življenje. Celo življenje raziskujemo sebe, saj se spreminjamo in se nikoli ne poznamo popolnoma. Lahko pa vedno stremimo k temu, da smo najboljša verzija sebe.

Kaj pa pomeni biti najboljša verzija sebe?

Zame to pomeni proces, v katerem uresničuješ svoj potencial in rasteš v smeri, ki je skladna s tvojimi resničnimi vrednotami in željami ter, da si ponosen na lasten odnos – najprej do sebe, nato do drugih.

Nina proti Nini

Moje otroštvo je bilo po mnogih standardih zelo srečno in varno. Starša sta bila prisotna, odprta za pogovore in mi nudila vse, kar je bilo v njuni moči. Nikoli nisem občutila, da bi mi kaj manjkalo. Poleg tega sta mi družbo delala brata, s katerima sem bila že od otroštva zelo povezana, kar se odraža tudi danes, ko vsak živi na svojem koncu, a smo še vedno v rednem stiku.

Kljub trdnim temeljem otroštva pa so se moje notranje negotovosti začele kazati proti koncu osnovne šole, v obdobju pubertete. Takrat sem se intenzivneje začela ukvarjati z videzom in kmalu ugotovila, da si vizualno nisem všeč. Hormonske spremembe so se kazale tudi navzven – pojavljali so se mozolji, ki so postali predmet opazk nekaterih sošolk. Hkrati sem začela čutiti zanimanje za nasprotni spol, vendar zaradi močnega pomanjkanja samozavesti nisem prejemala pozornosti, ki sem si jo želela. Ta se je odražala tudi v moji energiji, ki je vrstnike verjetno odbijala.

Začela sem se več posvečati svojemu videzu, kar je privedlo do pomembne transformacije ob vstopu v srednjo šolo. Postala sem izrazito naličena, urejena in stilsko premišljeno oblečena. Kar naenkrat sem prejemala pozornost, ki sem si jo želela, in to je močno vplivalo na moje socialne interakcije. Fantje in punce so pogosteje pristopali do mene, čeprav ne vedno z iskrenimi nameni. Sčasoma sem začela premišljevati tudi o tem, kako še bolj vzbuditi pozornost družbe, zato so dolgi nohti, umetne trepalnice in dramatičen stil postali del moje samopodobe.

Kljub zunanjim spremembam pa moj odnos do sebe ni bil stabilen. Šele leta kasneje sem spoznala, da se občutek lastne vrednosti ne gradi na pozornosti drugih, temveč na notranjem odnosu do samega sebe. Te ugotovitve so ključne za razumevanje pojma samospoznavanja.

Biti najboljša verzija sebe namreč pomeni, da se ne osredotočamo le na zunanje dosežke ali percepcijo drugih, temveč na odnos do sebe, zmožnost uresničevanja potenciala in rast v skladu z lastnimi vrednotami in željami.

V retrospektivi lahko rečem, da je bila moja obsesija z videzom in zunanjo pozornostjo le del procesa samospoznavanja. Šele ko sem začela prepoznavati svoje notranje potrebe in sprejemati sebe, sem naredila pomemben korak k svoji najboljši verziji. Proces soočanja z lastnimi negotovostmi, raziskovanje identitete in učenje, da notranja vrednost ni odvisna od drugih, je temeljna bitka, ki jo vodi vsak posameznik na poti osebne rasti.

Družba, povejte mi, da sem dovolj!

Z vidika odrasle osebe lahko opazim določene vzorce vedenja pri mlajših pa tudi starejših, ki pogosto iščejo pozornost. Vendar če se osredotočimo na obdobje pubertete in mladostništva so nagrade, ki izhajajo iz socialnega odobravanja, pogosto presenetljive za možgane, kar lahko vodi v prekomerno obsedenost s potrditvijo. Mladi posamezniki se zato pogosto bojijo, da bodo te nagrade izgubljene, kar se kaže v obsesivni skrbi za videz ali vedenje. Vsaka manjša sprememba ali neuspeh pri vzdrževanju “popolnega” videza sproži spomine na obdobje pred socialno prepoznavnostjo, kar lahko okrepi anksioznost in samokritičnost.

Partnerja imam toda spoštovanja ne

Podobno se problem potrditvene odvisnosti kaže tudi v partnerskih odnosih. Osebe različnih starostnih kategorij, tako dekleta kot fantje, moški in ženske, so pogosto pripravljene sprejeti neprimerna ali škodljiva dejanja partnerja, če s tem pridobijo občutek potrditve. Takšna dinamika lahko vodi do zlorabe, pri čemer je pogosto prisotna manipulacija. Zlorabitelji lahko prepričajo partnerja, da ni boljšega posameznika od njega/nje, da jih nihče ne bo ljubil enako, čeprav se iz zraka vidi, da zveza nima prihodnosti.

Na spletu sem zasledila zapis dekleta, ki je takšne manipulativne izjave poslušala od svojega partnerja vsakodnevno. Ena od njegovih mnogih izjav je bila ta, da ji je partner zatrjeval, da je prekinil zvezo s svojo bivšo partnerko, čeprav je bivša partnerka opisovala povsem drugačno zgodbo in brez njenega pojasnila začela dekle javno sramotiti. Posledično je bilo dekle v očeh mnogih označena kot razdiralka zvez, čeprav ji je bila s strani manipulativnega partnerja predstavljena zgodba, ki ji nihče ni želel prisluhniti. Poleg tega, da je bila zmanipulirana in psihološko zlorabljena, je bila s strani opazovalcev tudi razčlovečena in socialno razvrednotena.

Poleg tega sem med raziskovanjem te tematike naletela tudi na zgodbo dekleta, ki je bila zlorabljena in potisnjena na rob samomora s strani moškega, ki je socialni delavec – torej nekoga, ki bi moral po profesiji skrbeti za druge in jih zaščititi. Namesto da bi ji nudil podporo, zaščito in občutek varnosti, je bil ta posameznik vzrok za njeno dodatno trpljenje. Zgodba ni le opomin na človeško ranljivosti, ampak tudi alarm, da morajo institucije kritično preučiti kdo zaseda določeno delovno mesto.

V takih okoliščinah posameznik ne more delovati kot najboljša verzija sebe. Zanemarjeni so lastni občutki, potrebe in duševno zdravje, samospoštovanje pa je praktično zrušeno. Obnova samospoštovanja in notranje stabilnosti zahteva ciljno usmerjene strategije, med katerimi so ključne: prijaznost do sebe, postavljanje meja in dosegljivih ciljev, izpodbijanje negativnega samogovora, ponovno odkrivanje hobijev in potencialov, ter obkrožanje s podporno in spoštljivo družbo.

Nisi sam

Poleg tega je v primerih zlorabe priporočljivo poiskati strokovno pomoč. Specializirani terapevti nudijo orodja za obvladovanje posledic zlorabe, medtem ko skupine za podporo omogočajo varen prostor za deljenje izkušenj in občutek, da posameznik ni sam. Le skozi ta proces samospoznavanja, zdravljenja in postavljanja mej lahko posameznik začne ponovno graditi odnos do sebe in se približuje svoji najboljši verziji – verziji, ki je sposobna postavljati meje, ohranjati samospoštovanje in delovati v skladu s svojimi resničnimi vrednotami.

Za konec bom, v pomoč ljudem, ki doživljajo nasilje ali zlorabo v Sloveniji navedla še urgentne številke, na katere se je mogoče obrniti:

SOS telefon – pomoč žrtvam nasilja: 080 11 55

Krizni center za ženske in otroke – Svetovalnica: +386 31 233 211

Telefon Samarijan: 116 123 – brezplačna anonimna telefonska linija za ljudi v čustveni stiski
(dosegljiva 24 ur na dan)

TOM telefon – za otroke in mladostnike: 116 111 – brezplačna linija za otroke in mladostnike, ki doživljajo težave ali nasilje

Vsak dan je nova priložnost, da rasteš, se učiš in postajaš boljša verzija sebe.