Skoči do osrednje vsebine

Kako naša jeza sploh nastane?

Avtor: dr. Mitja Muršič, univ. dipl. socialni pedagog; Miran Babič, univ. dipl. psiholog; Heliodor Cvetko, univ. dipl. psiholog, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Maribor

Nastanek jeze bomo ponazorili z modelom krožne emocionalne reakcije. Ta pokaže, kako pride do jeze in kaj v krogu odzivanja sledi. Gre za sklop misli, občutij in vedenja.

Razlago modela KER lahko poslušaš s pomočjo avdio posnetka Model KER, ki se nahaja na koncu članka.

Model K.E.R.

1. Dogodek/situacijo najprej zaznaš s svojimi čutili,

2. potem dogajanje prepoznaš (»Kaj se dogaja, kaj zdaj to pomeni?«),

3. nakar situacijo vrednotiš (»Mi je to pomembno?«)

Vse to se običajno zgodi bliskovito hitro, tako da se tega niti ne zavedaš. Če je situacija zate NEpomembna, se ne odzoveš niti z jezo niti s kakšnim drugim čustvom. Če pa ti je situacija osebno pomembna, reagiraš s čustvom. To čustvo bo jeza, če meniš, da nekaj ali nekdo neupravičeno ne upošteva tvojih interesov. Morda te je obenem tudi strah, če dvomiš v svojo zmožnost spoprijeti se s situacijo. Vznemirjenost ob čustvu jeze in hkratnega strahu lahko vodi k pretiranemu odzivu. Strah, ki se ga morda ne zavedamo, je pogosto v ozadju čustva jeze.

4. Jezo občutiš v svojem telesu.

Jeza povzroči hitre spremembe v telesu, ki se pripravi na povečano aktivnost in prilagoditev na pomembno dogajanje. Pospeši se srčni utrip, dihanje postane hitrejše, sprostijo se stresni hormoni adrenalin, noradrenalin in kortizol. Kri ti steče v mišice in možgane, pordi ti obraz, v glavo ti postane vroče in čutiš pritisk, mišice se napnejo, poveča se potenje, včasih se celo pojavi občutek rdečega vida, ker se razširijo žilice v očeh. Buren telesni odziv je normalen, a mora biti omejen na čas »nevarnosti«, sicer je lahko škodljiv za telo in zmanjša sposobnost za normalno delovanje. Središče čustvenega delovanja v možganih je amigdala, katere naloga je prepoznavanje groženj in sprožanje alarmov. Svojo nalogo opravlja tako dobro, da se lahko odzoveš še pred možgansko skorjo, ki je zadolžena za mišljenje in presojanje. To je včasih dobro, pogosto pa povzroča težave. Zato je pomembno, da zaznaš opozorilna telesna znamenja nastajajoče jeze, svoje »predjezno stanje«. Če se naučiš čimprej in pravočasno prepoznati te spremembe v svojem telesu, lahko svoj odziv lažje nadzoruješ in izbereš pravi način reagiranja. Telesno napetost se je treba naučiti prenesti brez izbruha in jo skušati zmanjšati.

Kje in kako pa ti čutiš svojo jezo? Razmisli, nariši, zapiši! Delovni list: Kje čutim svojo jezo?

5. Prime te da bi ... Tvoje telo se ob jezi aktivira in te spodbuja k takojšnjemu delovanju. Temu rečemo »težnja k akciji« – ko nas običajno prime, da bi najraje kar takoj ukrepali. Če greš takoj v akcijo, je tvoje izražanje jeze impulzivno, brez samonadzora in zavor, slabo obvladano.

Zato je pomembno, da se ustaviš in najprej

6. Premisliš. Tako lahko jezo, če se jo odločiš pokazati, izraziš na primeren način in s tem, kako

7. Deluješ, skušaš vplivati na spremembo situacije – da več ne bi bilo razloga za jezo. Ali pa morda po premisleku pošteno ugotoviš, da sploh ni bilo dobrih razlogov za tvojo jezo – da je šlo za tvojo napačno razlago situacije ali da zadeva ni bila tako pomembna, kot se ti je prvi hip zazdelo. Morda pa se odločiš svojo jezo, četudi je upravičena, zadržati zase, in poskušaš svoj interes zaščititi na drugačen način kot s kazanjem jeze. Pri vsem tem ti je lahko v pomoč predel možganov, ki ga imenujemo čelni reženj možganske skorje. Ta evolucijsko mlajši del možganov ljudem omogoča bolj premišljene, neimpulzivne odzive na dražljaje in sprejemanje boljših odločitev.

Nadaljuj na naslednji članek: Kuhanje jeze

Zvočni posnetek

  • Model KER (prirejeno po Milivojević, 2008)