zveza

Odgovor svetovalke:

Lepo pozdravljena.

Najprej čestitke za pogum, ki je bil potreben, da si svoje doživljanje opisala in delila z nami. Vse skupaj res ni slišati ravno enostavno, zato si lahko predstavljam, da so tudi tvoja občutja ob tem vse prej kot preprosta.

Verjetno že veš, da se v času pubertete fantje in dekleta razvijamo drugače. Dekleta v obdobje pubertete običajno vstopimo okoli desetega leta starosti, pri dečkih se puberteta v povprečju začne dve do tri leta kasneje, torej med dvanajstim in trinajstim letom starosti. In čeprav se dve leti ne zdita veliko, sta prav ti dve leti včasih ključni faktor za to, da v obdobju pubertete fantje in dekleta razmišljajo drugače, si želijo drugačnih stvari, drugačnih odnosov … V puberteti si dekle običajno želi odnosa, v katerem bi se počutila sprejeto, slišano in ljubljeno, fant iste starosti pa odnosov še ne dojema tako globoko. Kot si že sama ugotovila, se je zelo verjetno nekaj podobnega zgodilo tudi v vajinem odnosu. S fantom sta si bila že pri petnajstih všeč, a vajine želje in pričakovanja glede odnosa so se še zelo razlikovale. Zato si čez čas, ko je fant že nekoliko odrasel in sta v odnos oba nekaj prispevala, zvezi dala še eno možnost. Prepričana sem, da odločitev o vztrajanju v odnosu ni bila lahka, sploh zato, ker so tvoja čustva do fanta že takrat bledela, kot praviš.

Ob tem se mi zdi pomembno poudariti, da so spremembe v čustvovanju čisto normalen pojav. Zaljubljenost, ki je običajno povod za romantični odnos, je močno, a kratkotrajno čustvo. V fazi zaljubljenosti se v našem telesu v povečani meri sproščajo hormoni dopamin, oksitocin, adrenalin in drugi, vse to pa povzroči, da se v prvih tednih ali mesecih zaljubljenosti počutimo polni energije, nismo tako utrujeni in potrebujemo manj počitka kot običajno, lahko občutimo evforijo in smo nasploh bolje razpoloženi. Čez čas osebo bolje spoznamo, odnos ni več skrivnosten, nov, dotiki so že domači in pri partnerju odkrijemo tudi kakšno stvar, ki nam »gre na živce«, prav tako tudi raven prej omenjenih hormonov v telesu pade. Zato lahko imamo občutek, da do partnerja ne čutimo več enako kot prej. Na tej prelomni točki mnogo zvez razpade, saj je od tu dalje odnos drugačen – potrebna je vztrajnost, potrpežljivost, medsebojna podpora, odnos torej zahteva veliko truda obeh vpletenih. Seveda pa to ne pomeni, da čustev v odnosu ni. Čustva so ravno tako prisotna, le v nekoliko drugačni obliki, intenziteti ter pogostosti kot prej in so nekaj, kar je potrebno negovati, za kar je potrebno skrbeti in se truditi.
Zapisala si, da se s fantom sedaj dobro razumeta in to je dobro, želim ti, da bi uspela ohranjati razumevanje drug za drugega. Pa vendar ljubezen ni samo to, da se dve osebi dobro razumeta. Ljubezen ni samo kolegialni ali prijateljski odnos, temveč je tisto nekaj več – ko partnerju zaupaš, ko se med seboj podpirata in si stojita ob strani, ko si želiš z njim ustvariti prihodnost … Ali prepoznaš opisane kvalitete tudi v vajinem odnosu? Povabim te, da zapreš oči in si poskušaš predstavljati svoje življenje čez pet ali deset let. Kje se vidiš? Je ob tebi, kjerkoli v domišljiji že si, tale sedanji fant? Ali vidiš ob sebi koga drugega?

Omenjaš simpatijo do drugega, nekoliko mlajšega fanta. Kot sem zapisala že prej, je zaljubljenost zelo intenzivno, a kratkotrajno čustvo. Je vznemirjenost ob nečem novim, nepoznanim, morda celo prepovedanim. Nikakor ne želim trditi, da všečnost tega mlajšega fanta vztraja le zato, ker ti je nekoliko manj poznan in je odnos svež, ker temu ni nujno tako - kaj zares čutiš, veš le sama. Vsekakor pa menim, da tudi te možnosti ne bi smela popolnoma izključiti.

Razumem tvojo stisko in pritisk, ki ga občutiš ob zavedanju, da si pred pomembno odločitvijo. Menim da je, ne glede na to, kako se boš odločila, pomembno, da boš v sebi s to odločitvijo pomirjena. Včasih, ko so odnosi preveč naporni, je lahko dovolj že to, da si vzamemo nekaj časa (tednov, mesecev) samo zase, se poskušamo čim manj obremenjevati z občutji drugih in tudi v poglavju odnosov obrnemo nov list. Pomembno je, da se v odločitvi ne prenagliš: vzemi si čas za razmislek, prisluhni si in opazuj svoje doživljanje razmerij, obenem pa ne pozabi na to, da nobena odločitev ni nujno dokončna, zacementirana, brez povratka.

Če bi se želela o zapisanem še pogovarjati, bom vesela tvojega odziva.

Vse dobro in veliko poguma,
Zala Žežlina, univ. dipl. socialna pedagoginja