Znova začenjam… a me je strah, kaj bo....

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, piratka! 

Seveda se spomnim najinega pogovora. Veseli me, da lahko tvoja razmišljanja zdaj preberem še v tej, forumski obliki. 

V prvem delu svojega sporočila navajaš, da si se prepisala, “ker bi rada zaživela in ne samo živela”. Te tvoje besede se mi zdijo izredno močne in dobro povzemajo, zakaj si se za spremembo pravzaprav sploh odločila. Tvoja odločitev je izjemno pogumna in prav ponosna sem na to punco, ki zmore stopiti izven cone udobja, da sledi svojim sanjam - dobesedno. Upam, da si tudi sama lahko ponosna nase in na svoj pogum ter da se do 1. septembra (pa tudi kasneje) večkrat spomniš na ta pogumni del sebe; in samo sebe pohvališ, da si si to priložnost sploh omogočila, čeprav se ob njej odpira ogromno negotovosti. 

Situacija, v katero se podajaš, odpira določene dvome, pomisleke; zdi se, da čutiš kar veliko negotovosti. Ker je situacija negotova, se v njej ne počutiš varno. Posledično se odpira polno nekih strahov. Razumljivo je, da si zato v stiski in da doživljaš različne občutke, ki so lahko tudi precej intenzivni. Vidim lahko, da čutiš strah, negotovost, dvomiš; pojavili bi se lahko tudi občutki nemoči, morda obupa. Hkrati se verjetno pojavljajo tudi prijetnejši občutki - veselje, pričakovanje, vznemirjenje, ponos … Vsa ta čustva, tako prijetna kot neprijetna, so v tej situaciji popolnoma normalna. Povsem verjetno je, da so prisotna tudi nihanja - morda si en dan precej motivirana in upajoča, naslednji dan te preveva strah, tretji dan si nekje vmes. Pomembno je, da si dovoliš čutiti vse te občutke. Vsa ta čustva so na mestu, so skladna s situacijo, v kateri si in so popolnoma razumljiva. Poskusi jih sprejeti z odprtimi rokami in jih zgolj opazovati.

V svojem sporočilu pa navajaš tudi kopico vprašanj, ki se porajajo v povezavi s tvojo situacijo. Vprašanja bi lahko razvrstili v različne kategorije, kar pomeni, da z njimi odpiraš več različnih tematik. Na marsikaterega izmed vprašanj si boš lahko odgovorila le sama, pa še to sčasoma, ko boš spoznala/prepoznala odgovor oz. ko bo ta prišel sam od sebe. Na marsikatero izmed vprašanj ne more odgovoriti nihče - npr. ali je tvoja odločitev pravilna. Žal ne moremo napovedovati izidov prihodnosti, kar v nas krepi občutek nesigurnosti, dvoma. Je pa pomembno, da se tega zavedamo in to poskušamo sprejeti. Upam, da bo v redu, če ti svoj odgovor na teme, ki jih razberem v vprašanjih, podam v nekaj različnih iztočnicah. 

Ob bok tej situaciji, v kateri izida ne moreš napovedati (kot marsikdaj v življenju), lahko postaviš svojo hvaležnost sebi (ter tudi morebitni okolici), da si si to priložnost sploh omogočila. Lahko bi namreč ostala na varnejši, bolj poznani strani, a hkrati na strani, ki te ni osrečevala. Kot sva debatirali že na chatu - poskušaj krepiti hvaležnost za to priložnost, ki te čaka. Vsak dan si npr. lahko rečeš, da si hvaležna sama sebi, da boš sploh poskusila - to misel si lahko tudi nekam zapišeš ali narišeš. Hvaležnost v nas krepi prijetne občutke, zato v svojih razmišljanjih ne pozabi na njo. 

Sprašuješ se tudi, kako omiliti neprijetne občutke, strah. Ponovno te toplo usmerjam na tehnike sproščanja, meditacijo, ki ima na naše počutje številne pozitivne učinke. Preizkušaš lahko različne sprostitvene tehnike in tako ugotoviš, kaj je tisto, kar ti najbolj paše. Poznaš vajo varnega kraja? V kolikor bi glede sprostitvenih tehnik želela še kakšno dodatno usmeritev, sporoči. Poskušaj si vzeti tudi dovolj časa za hobije, ki te razveseljujejo in v katerih resnično uživaš. Pogosto pomaga tudi, kadar svoje občutke lahko delimo z ljudmi, ki so nam blizu - starši, bratje/sestre, vrstniki …

Morda ne bi bilo slabo, da samo sebe vprašaš, kaj so tiste stvari, na katere lahko vplivaš do prihoda te spremembe. Kaj lahko naredim in tako izkoristim svojo moč oz. nadzor. Naštevam le nekaj idej, morda zate vse niti niso relevantne; npr. do 1. septembra pripravim vse potrebne šolske pripomočke (torba, zvezki, pisala itd.), pregledam predmetnik 1. letnika, raziščem spletno stran šole, se pripravim za bivanje v dijaškem domu (kaj mi bo pomagalo čutiti večjo varnost in domačnost - kateri predmeti; ali imam kakšen vpliv na izbiro sobe/postelje, na ljudi, ki me bodo obkrožali …) , se pripravim na vsakodnevne prevoze (uredim bus karto, preizkusim različne možnosti poti v/iz šole, pregledam vozne rede, ko bodo objavljeni …) ipd. Skratka, razmisli, katere informacije bi še potrebovala, da bi v tebi nekoliko povečale občutek varnosti in pripravljenosti na novo poglavje. 

Kot si tudi sama že ugotovila, nekatera tvoja vprašanja odpirajo povsem eksistencialno naravo - iskanje svojega smisla, bistva. To je dolgotrajen proces, ki se bo odvijal še vnaprej tekom odraščanja. Na tovrstna vprašanja lahko odgovore iščemo zelo dolgo; nekateri jih najdejo prej, drugi kasneje, spet tretji teh odgovorov ne iščejo ali ne najdejo nikoli. V tem procesu lahko pomaga psihoterapija ali pa zgolj lastno odkrivanje, raziskovanje tega področja. V ta koš sodi tudi proces sprejemanja lastne drugačnosti, individualnosti.   

Zdi se, da je psihologinja, s katero se srečuješ, pomemben vir opore zate, zato upam, da bosta lahko nadaljevali. V nasprotnem primeru pa te močno spodbujam, da morda najdeš drugega strokovnjaka, ki te lahko podpira na tvoji poti. Kot že sama praviš, je veliko lažje svoje izzive z nekom deliti in jih tako zagotovo lažje razreševati. Morda ti tudi tvoja psihologinja lahko priporoči koga drugega v primeru, da bi vidve morali zaključiti. 

Misel, ki si jo zapisala v svojem zadnjem odstavku, je zelo zrela. “Poskušam si dovoliti oboje, občutek veselja, da sem si izborila spremembo, in hkrati priznanje, da me je pred vrati novega poglavja tudi kar precej strah.” Dovoliti si čutiti oboje je zate ključnega pomena. To ali kakšno podobno misel, ki te pomirja ali spodbuja, si lahko nekam zapišeš, jo morda natisneš in tako večkrat prebereš. Včasih nam je v pomoč tudi to, da se obdamo z mislimi/asociacijami/sličicami, ki v nas prebujajo nekaj pozitivnega, prijetnega, varnega. V kolikor te preplavijo neprijetni občutki, je tudi to eden izmed načinov, kako si lahko pomagaš. Poleg zapisovanja pozitivnih misli pa včasih velja na papir preliti tudi neprijetne občutke - npr. strahove. Bi znala svoje strahove konkretizirati, da bi izražali strah pred točno določeno situacijo? Npr. da ne bi imela pozitivnih ocen; da te vrstniki ne bi sprejeli; da se v novi šoli ne bi znašla zaradi omejitve z vozičkom … Morda strah ne bo več tako intenziven, če sama pri sebi razmisliš, kaj točno je tisto, kar te najbolj skrbi. 

Draga piratka, toliko zaenkrat. Upam, da ti kakšna moja misel pride prav. Oglasi se še kaj. Jaz pa zate držim pesti, da bo vse potekalo čim bolj super!

 

Lepo bodi!

Lea Prinčič, mag. psihologije