zmešal se mi bo.

Sem totalno brez volje. Oz. imam voljo... ampak se bojim, da jo bom počasi zgubil. Torej pred kratkim sem vzel LSD. Po tej LSD izkušnji (ki je bila grozna) sem še dolgo časa imel flashbacke, podoživljal stvari, videl "resnico" kateri nisem mogel ubežati. Zdelo se mi je, da se mi je tista grda, turobna resnica končno razodela in da vsi živijo v laži.. zavidal sem ljudem, ki so se smejali, ker niso videli tistega kar sem jaz. težko je opisati kaj sem videl oz. doživel. to je nekaj kar občutiš, ko se pelješ na troli in se ti vsak jumbo plakat zdi manipulacijska propaganda, vsak človek grd kos mesa, barve se ti zdijo neresnične, moti te tvoje telo, ker se ti zdi sam neka vreča, ki jo vlečeš za sabo... med pogovorom s prijateljem si pa sam v sebi... lezeš vase.. toneš.. se distanciraš, oz. imaš občutek kot da bi razpadal. ne privoščim nikomur. aja, mel sem še hude vsiljive misli, take samodestruktivne, bal sem se, da si bi kaj nardil.. pa ne me narobe razumet. imam nasploh zelo srečno življenje, vidim stvari okoli sebe, cenim lepoto, samo to me tak.. moti. te misli so kot da jih ne bi jaz izvajal, ampak nek drug del mene, ki me samo provocira kak daleč bom lahko šel. npr. "ha, ne upaš si pomislit na TOLE." al pa "fak, zdle niti podrazno NESMEŠ pomislit na to." in potem sploh ne opazim kdaj, ampak ta strah se sprevrže v dejansko razmišljanje in potem še v občutek. včasih pride občutek prej, včasih kasneje, ampak ta občutek je: mravljinci po celem telesu, zebe me, tresem se, omotičnost. potem se pa ne morem na nič skoncentrirati,sam pregnat hočem to, ampak bolj ko hočem pregnat, huje je. rad bi sprejel to.. včasih plešem,da gre stran. rad rišem, ampak če rišem samo upodobim ta občutek, kar ga naredi bolj realnega, tako da "ne, hvala."
bil sem na antipsihotikih, mi jih je zmanjkalo(jemal sem kak mesec), potem pa sem mislil, da bo mogoče že boljše, pa sem glih včeraj dobu nek hud napad.. dobesedno sem LAUFU do psihiatra, dobu tri nove pakete antipsihotikov.

NOČEM JIH VEČ JEMAT. tak omejenega se počutim. zdi se mi, da se sam uničujem s tem, včeraj sem tako zadovoljstvo mel ob seb, ko sem jih videl.. neke odrešitelje sem videl pred sabo. nočem da postanem zasvojen, in bojim se, da bom postal psihično zasvojen od njih, ker me bo strah živeti brez njih. hočem bit nazaj tisti srečen otrok kot sem bil prej. nikoli nisem zlorabljal drog (LSD je bil na varnem prostoru, s punco, sama sva bila v gozdu, da bi doživljala lepe stvari in se igrala s svetom.pričakoval sem super trip), zdej mam pa občutek, da bom postal odvisen. nesmem si niti pira privoščit zarad tega. nič. nič. počutim se ko en invalid. grozno je. prosim.. je kaka možnost da okrevam brez antipsihotikov????