Zlomljen self

Pozdravljeni,

pišem, ker vidim, da sem naredil precej napredka na "rojevanju" svojega pristnega jaza, ki je v meni zakopan od otroških let. Po prešolanju v petem razredu osnovne šole se je namreč začela nekakšna cepitev na dva jaza oziroma na prizadeti, negotov, ranjen, krhek jaz in napihnjen, vsemogočen obraz, ki je perfekten z vseh vidikov in boljši od večine ostalih. Ta pozicija se je dolga leta ohrajala, če se začnem poglabljati pa ugotovim, da imam zlomljen self, ki ga nezavedno prikrivam z mogočno sliko o sebi, ta namreč prikriva self, ki ga sovražim. Pri tem je seveda težko vsem v družini, saj ta obrambni mehanizem včasih popusti in takrat se prikaže polomljen jaz, ki je poln sovraštva in jeze. Občasno se zdi, kot bi ti zastekal sistem in samo čutiš tisto frustracijo, ko nisi bil uslisan in so s teboj ravnali premalo občutljivo in celo grobo. Ta destruktivna sila mi potem uniči vsak poskus da vzpostavim trajnejsi odnos ker se na napake drugih odzivam agresivno. Na terapevtskih obravnavah sem ugotovil tudi, da je bila mama v izkazovanju ljubezni do mene pogosto groba in ni imela pravega posluha za mojo potrebo po nežnosti (hecno, ampak bila je nasilna v poljubljanju - tukaj je vir moje jeze, saj sem bil pri tem nemočen in se nisem mogel upreti njenim izbruhom poljubljanja). Se spomnim da se je ob upiranju odzvala pasivno-agresivno (zaprla me je v sobo češ da sem tečnoba). Zdaj ko sem odrasel se poskusim o tem z njo pogovoriti ampak ni sposobna razumet da je delala narobe in da sem prizadet ampak privzame hladen izraz (obnaša se ravno nasprotno kot se je hotela prej - niti objame ne). Težko mi je, ker je to moja mama in je tako nerazumna svinja da ne odneha z agresivnostjo. Sem jo slišal pripovedovati , da jo je oče v otrostvu večkrat hudo pretepel (pred njim se je skrivala, ko je bila moje starosti ga je iz jeze celo napadla z nožem). Pač ne vem zakaj moram imet tako noro mamo sploh pa me njeno obnasanje čudi ker je psihologinja po izobrazbi in ima praksa dela z otroki iz os. Sam imam težave z intimo in tudi zato nisem sposoben partnerstva s punco čeprav si tega zelo želim (punce nisem nikoli imel in niti ne kaže dobro da mi to kmalu uspe). Pišem torej da delim svojo stisko in pozdravim zlomljen self, da bom zmožen trajnih odnosov in mi ne bo treba jesti antidepresivov (prej sem začel prekomerno piti) čeprav so boljša izbira kot alkohol ali droge:)

Lep pozdrav