življenje,...

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,  

hvala, da si se oglasila in mi zaupala svoje doživljanje. Iz tvojega zapisa lahko razberem, da imaš občutek, kot da tvoje življenje teče mimo tebe, vendar ga ne doživljaš zares. Ob tem opažaš tudi, da izgubljaš zanimanje za hobije, ki so te včasih veselili. Morda bi na začetku lahko skupaj raziskali, kaj se dogaja v tvojem življenju. Kako se sicer počutiš? Kakšne odnose imaš s prijatelji in starši? Se je v zadnjem času zgodilo kaj, kar je vplivalo nate? Bi mi bila pripravljena zaupati kaj več o sebi?
Pišeš tudi, da si pogosto jočeš zaradi stvari, ki se ti dogajajo. Jok ni nekaj, česar bi se mogla sramovati. Včasih je način, kako tvoje telo lahko sprosti čustveno napetost ali stisko, ki se je morda niti ne zavedaš. Ko začutiš, da te preplavijo čustva, ti morda lahko pomaga, da se za nekaj trenutkov umakneš (na primer na stranišče), poskusiš svojo pozornost preusmeriti na dihanje in se osredotočiš na to, kar se dogaja okoli tebe. Pomaga lahko tudi, da si občutke zapišeš. Na primer ob koncu dneva si vzameš nekaj minut in napišeš nekaj stavkov ali besed o tem, kaj se ti je zgodilo tekom dneva in kako si se ob tem počutila. 
Spodbudila bi te k temu, da se vsak dan potrudiš in narediš nekaj dobrega zase, nekaj kar te veseli. Na primer, pojdi v naravo na sprehod, poslušaj glasbo, pokliči prijateljico, ali počni karkoli drugega, kar ti bo v zadovoljstvo in sprostitev.
Ob vsem tem pa ti ni treba ostati sama s tem. Če se bo tvoje počutje nadaljevalo oz. stopnjevalo, bi bilo dobro, da bi se tem pogovorila s svetovalno delavko v šoli ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupaš. Pogovor ti lahko pomaga, da lažje razumeš, kaj se s tabo dogaja. 

Vesela bom, če se še kaj oglasiš in mi zaupaš, kaj več o tem, kako ti je. 

Želim ti vse dobro. 

Prijazen pozdrav

dr. Urška Žerak, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena,
hvala, da  si se ponovno oglasila in mi zaupala svoje težave. Če sem te pravilno razumela, že nekaj časa ne veš povsem, kaj se s tabo dogaja, veš pa, da se ne počutiš najbolje. Včasih ni enega samega razloga, ampak se lahko različne stvari počasi nabirajo in začnejo vplivati na naše počutje.

Razumem, da je lahko težko, ko imaš občutek, da se mama več ukvarja z mlajšo sestro in da si zato nekoliko spregledana. Morda bi lahko svoje občutke kdaj podelila z njo. Ni ti treba vsega deliti z njo; morda začneš s tem, da ji poveš, da pogrešaš vajin skupni čas. 

Pišeš tudi, da se zadnje čase manj družiš s prijatelji in da se najboljše počutiš doma, čeprav si želiš nazaj na treninge. Zdi se, da te pri tem ustavljajo predvsem dvomi in strahovi; na primer, da te ne bodo sprejeli nazaj ali, da ne boš več zmogla stvari, ki si jih nekoč. Pomembno je, da veš, da se takšne misli lahko zdijo resnične, vendar niso nujno dejstva. Tudi sama praviš, da veš, da si želijo, da se vrneš. 
Morda bi za začetek lahko poskusila navezati stik s prijatelji iz treninga, ali pa bi jih šla enkrat samo pozdravit na trening. Kaj praviš o tem? Ni ti treba že danes sprejeti odločitve, da se boš vrnila na treninge. Lahko samo preveriš, kako se boš tam počutila. 

Praviš, da bi se rada znebila misli, ki te ovirajo. Morda so ti pri tem lahko v pomoč različne tehnike preusmerjanja misli. 
Menim, da bi bilo dobro, da ne ostaneš sama s temi občutki. Ponovno bi te spodbudila, da svoje občutke deliš z osebo, ki ji zaupaš; morda je to tvoja prijateljica, mama, svetovalna delavka v šoli ali kdo drug, ki ti je blizu. 

Vesela bom, če se še kaj oglasiš in mi zaupaš, kako napreduješ. Če se želiš še o čem pogovoriti, sem ti na voljo. 

Želim ti vse dobro. 

dr. Urška Žerak, mag. psihologije

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, 

hvala za tvoj iskren opis tega, kar se ti dogaja. Super, vesela sem, da si se vrnila na treninge. To, da kljub temu, da se ne počutiš najbolje, obiskuješ treninge, je zelo dobro. Kako ti je na treningih?

Pišeš, da veliko razmišljaš o preteklosti, o stvareh, ki bi jih lahko naredila drugače in da se ti zdi, da zaradi teh misli nisi zares prisotna v sedanjosti. Zdi se mi, da je to zate naporno. Ko se tvoje misli pogosto vračajo k »kaj bi bilo če...«, se ti lahko hitro zdi, da si ujeta v njih, vendar to ne pomeni, da bo vedno tako. Misli niso nekaj, kar bi morala nadzorovati v vsakem trenutku. Sčasoma se lahko naučiš, kako jih prepoznati in se počasi vračati v sedanjost. Si morda že preizkusila katero izmed tehnik za preusmerjanje misli? 

Skrbi me del, kjer si napisala, da včasih razmišljaš, kako bi bilo, če sploh ne bi obstajala. Tvoje življenje je dragoceno, ker si edinstvena in imaš mnogo spretnosti in pozitivnih lastnosti. Kadar se znajdeš v stiski in te preplavijo negativne misli, o tem obvesti nekoga, ki ti je blizu (morda mama, šolska svetovalna delavka, trener) in o tem odkrito spregovori. Lahko pokličeš tudi na TOM telefon (116 111 – vsak dan od 12.00 do 20.00) ali na Zaupni telefon Samarian (116 123 – vsak dan, brezplačno, anonimno). Verjamem, da te bodo skrbno poslušali in skupaj s tabo razmišljali, kako naprej. 

Dovoli si pomoči. Vedi, da nisi sama in da smo tu, da te podpremo. Vesela bom, če se ponovno oglasiš in napišeš še kaj več o tem, kako ti je. Razmisli, ali je med tvojimi bližnjimi nekdo, ki mu zaupaš in je lahko tvoj sogovornik. 

Pošiljam ti velik objem in ti želim vse dobro. 

dr. Urška Žerak, mag. psihologije

dr. Urška Žerak, mag. psihologije