Življenje

Odgovor svetovalke:

Pozdravljena, dušica, ki išče odgovore. :)

Upam, da te je tvoja izpoved vsaj malo razbremenila. Morda te bo presenetilo, ampak v njem sem razbrala veliko pozitivnega. Seveda so vsi občutki, ki jih opisuješ, težki in dajejo vtis brezizhodnosti. Sploh ti ni lahko, zato je prav, da se temu posvetiš. Za vesolje si morda pogrešljiva, ampak vesolje ni edini svet, v katerem obstajaš. Obstajaš namreč najprej zase, za svoje starše, za svoj krog ljudi, v katerem so, prepričana sem, številni, ki jim je zate zelo mar in bi te še kako pogrešali, če te nenadoma ne bi več bilo.

Obstaja še širši svet okoli tega, v katerem imaš ogromno priložnosti za to, da pustiš (vsaj majhen) pečat. Da da ga vsaj za pikico narediš lepšega - za druge in zase. Da nekomu vsake toliko polepšaš dan. Vsi imamo ta potencial, ampak ko smo v stiski, na to radi pozabimo. Predvsem pozabimo, kako malo je potrebno, da svet in življenje v njem zgledata bolj smiselna.

Da grem na tisto pozitivno v tvojem zapisu: mislim, da si odlično ocenila svoje strategije spoprijemanja, ki si jih že preizkusila in niso delovale. Žal mi je, da so stvari prišle tako daleč, da si jih morala sploh preizkusiti, ampak včasih ne gre drugače. Včasih moramo narediti napake in bedarije sami, da se res nekaj naučimo. Pomembno je, da si prišla do spoznanja, da omenjene strategije ne pomagajo oz. da delujejo kvečjemu nasprotno. Kajti vse, kar si opisala, so zgolj in samo pobegi stran od sebe.

Nekaj zdravega in samosočutnega v tebi pa te žene naprej, da najdeš prave stvari in da se ne izgubiš v začaranih krogih samotrpinčenja. Mislim, da si na dobri poti. Občutka ujetosti in praznine, ki ju opisuješ, zagotavljam, nista nekaj, kar bo trajalo v nedogled - sta samo obdobje. Ni tudi zadnjič, da to doživljaš. Z odraščanjem se nam vse bolj odstira realnost sveta, ki pa večno niha. In za to gre: da se naučimo loviti ravnotežje z njo. Za vsako praznino pride nekaj, kar jo vsaj nekoliko smiselno zapolni - če smo pripravljeni z njo zdržati in si nuditi samosočutje v vmesnem času.

Drži, nikakor nisi edina, ki doživlja vse to. Dejansko gre za precej "basic" stanje, ki je del izkušnje biti človek, ampak samo zato, ker je "basic", še ne pomeni, da ni pomembno. Kajti odgovore na vprašanja, ki jih v bistvu zastavljaš, človek še do danes ni našel.

Eden mojih najljubših filozofov, Albert Camus, je na primer prišel do sklepa, da je življenje en sam absurd, nesmisel - ampak da je ravno zato treba živeti čim bolj polno, prav iz upora temu nesmislu. :) Če tako pogledaš, dokler smo živi res nimamo česa izgubiti.

Toliko je še vsega, kar te čaka, da odkriješ. O sebi in svetu. Pomaga, da se malo (samosočutno) brcnemo tudi sami. Če zgolj premlevamo stvari v svoji glavi in si govorimo, kako nas nihče ne razume, bo to naša realnost. Če pa gremo in spregovorimo s kom, lahko hitro ugotovimo, koliko skupnega imamo z drugimi in koliko si lahko podelimo - in razdelimo breme obstajanja. :)

Kaj pa te veseli? Kaj pa je v tvojem življenju dobro? Kaj bi pogrešala, če bi jutri nehalo obstajati? Kaj bi rada spremenila - in imaš vire, da to lahko storiš? Katera oseba ti je všeč, ki jo želiš bolje spoznati - in jo lahko že danes ali jutri povabiš na sladoled, sprehod ali skupen hobi? Si pripravljena zamenjati uro "doom-scrollinga" po telefonu za uro sprehoda v parku ali gozdu, brez vseh naprav? Se zavezati zdravemu urniku spanja, redni rekreaciji, bolj uravnoteženi prehrani?

Včasih pomaga že zgolj iskrena ocena tega, koliko smo pripravljeni sami vložiti v to, da se nekaj spremeni - namesto bežanja ali iskanja tolažbe in hitrega ugodja.

Evo, zdaj pa jaz upam, da nisem bila predolga. :) Kot tudi upam, da ti moje razglabljanje pride vsaj malo prav in da v njem najdeš vsaj eno iztočnico za to, da od danes dalje vidiš kakšne stvari v novi luči.

Vse dobro ti želim!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja