zelo težko obdobje...

Pozdravljeni. Znašla sem se v stiski in rada bi z nekom govorila. Sem v zelo težkem obdobju mojega življenja. Moj dedek se je hudo poškodoval in pristal v bolnici kjer je že 1 teden. Je v zelo slabem stanju popolnoma slaboten vsak dan kliče k nam domov in sem pod groznim pritiskom in še samo čakam kdaj bomo dobili klic, da je umrl. Grozno težko mi je, na jok mi gre ko to pišem na noge se ne more več postaviti zaradi zloma kolka in res me skbi, da bo umrl. Ne znam opisati tega strahu in bolečine. Poleg tega še me muči veliko drugih stvari npr. da se 2 moji zelo zelo dobri prijateljici ne zmenita več zame, ignorirata me, nič jima nisem naredila, ko jidve želim ogovoriti gresta vstran. Grozno mi je, imam tudi anksiozno motnjo katero mi je potrdila psihologinja, občasno dobim napade panike in je grozno, lahko da dobim kar naenkrat v avtu, na sprehodu, v trgovini in se ne morem umiriti enkrat sem skoraj pristala na urgenci zaradi tega, ker ko me nekdo vidi kaj doživljam ne ve, zakaj gre in misli, da me bo infarkt. To se mi je recimo zgodilo na obisku in sem takoj mogla domov. Zaradi tega sem omotična in velikokrat skoraj omedlim recimo danes v šoli sem bila na hodniku in se mi je zvrtelo, postalo noro slabo  potem je še sošolka začela malo paničariti in me spraševala: si dobro, ti je slabo, boš omedlela? In če me sošolka ne bi ulovila bi padla po tleh in verjetno pristala v rešilcu. Dve sošolki sta me hvala bogu "rešili" in mi davali obkladke po obrazu da je bilo malo bolje potem sem še na šolski klopi malo obležala na hodniku. Skrbi me, ker ko povem staršem, da skoraj omedlim mi govorijo, da naj neham fantazirati, tudi v sobi se včasih zvečer zgrudim in se zavedam, da sem se in nočem vstati. Tudi ko sme bila enkrat na igrišču doma je bilo igrišče nabito ljudi, sosedje vsi in mi je postalo slabo, počepnila sem, vse sem videla oranžno in me je samo zaneslo na stran in sem samo padla. Preprosto padem. Nisem več čutila tal pod nogami. Grozno mi je. V stiski sem.