zelo me skrbi

Živjo, obiskujem 9.razred oš, zadnje dve leti si delam negativne scenarije.Moje stanje se je poslabšalo, zato sem bila hospitalizirana v UKC Mb.Začela sem se rezati,zapirati,bojim se biti v javnosti,apetit se mi je poslabšal,zgubila sem koncentracijo,delanje scenarijev pa je postala moja vaskodnevna rutina.Želim si pomagati, se trudim, imam pa tudi strokovno pomoč,čeprav ko gledam drugo stran hočem, da se vse čimprej konča oz. nočem čutiti ničesar,menim da si nezaslužim živeti. Ko imam preglede pri psihologinji in psihiatrinji si zadam cilje kaj jim hočem povedati, nato pa samo zamrznem in že spet ni nič od pogovorov, za kar se počutim krivo.Skrbi me šola,moje ocene,vpisi za v srednjo, od sebe pričakujem veliko več, a do tega ne pridem.Občutek imam da me vsi sovražijo in da me nihče ne mara. V šoli se bojim nekaterih učiteljev/učiteljic, zato se jih izogibam,pri določenih sploh govorim ne ali ne jem.Nisem zadovolna s svojim telesom,karakterjem, zgledom,glasom itd. Za druge okoli mene me zelo skrbi tudi ce spregovorim z njimi samo par besed.Rada poslušam probleme drugih oz. jim hočem pomagati,biti vsem na razpolago,a po eni strani me to zelo obremenjuje.In če se ne zanimam za druge npr. kako so, kaj je narobe,kako se počutijo, dobim občutek krivde da za njih neskrbim dovolj.

Oj,

rekla bi, da maš anksiozno depresivno motnjo. Naj te to ne prestraši, saj ni dandanes nič takega. Tudi jaz jo imam in sem se dobro leto in pol nazaj znašla v zelo podobnem položaju kot ti, zato te razumem in ti lahko svetujem iz prve roke:

1.dobro je, da imaš strokovno pomoč. Če pa se zaenkrat še ne moreš odpreti psihologu, poskušaj najprej sama razčistiti s sabo. Vzami list papirja in naj napiši vse, kar te bremeni, vse, o čemer razmišljaš. Potem pa ga raztrgaj in opazuj, kako se boš počutila. Pomembno je, da daš občutke ven iz sebe. Lahko se za začetek tudi pogovoriš s kakšno prijateljico, ki ji zaupaš, ali z mamo, sestro, s komerkoli, za katerega misliš, da te bo razumel. Ne razmišljaj, da se boš tej osebi zdela čudna - to je čisto brezpredmetno. Samo poskušaj se sprostiti in izraziti, kako se počutiš. Potem se boš mogoče lažje odprla psihologu.

2.kakšne navade imaš? Kako preživljaš svoj prosti čas? Ali dovolj spiš? Ali si na telefonu ped spanjem? Si vsak dan na svežem zraku? Premisli, kakšen je tvoj življenjski slog. Vsakodnevni hobiji in navade imajo ogromen vpliv na naše vsesplošno počutje. Razmisli, kaj rada počneš in si vzami čas za to, tudi če ti je težko zbrati energijo, se potrudi. Poskusi se dovolj gibati, za začetek so to lahko samo sprehodi, ali joga(odvisno, kaj ti je všeč). Med gibanjem se izloča hormon sreče, katerega v trenutni situaciji zelo potrebuješ. Poskusi kakšne tehnike sproščanja. Meni recimo, je meditacija spremenila življenje. Dobesedno. Vem, da se ti bo na začetku slišalo neumno, a dela čudeže. Že 10 minut na dan, ko se skoncentriraš na svoje dihanje in si sama z mislimi ima lahko velik pozitiven vpliv na tvoje življenje. Ni pa za vsakega. Ti moraš najti tisto, kar tebi najbolj ustreza. Mogoče lahko tudi s psihologom najdeta aktivnosti, ki te bodo sproščale in ob katerih boš uživala.

3.antidepresivi. Mogoče bi jih rabila. Meni so pomagali, niso pa nič strašnega. Veliko ljudi, še posebej mladih, jih jemlje za določen čas in se tudi zaradi njih boljše, lažje prebija skozi življenje. O tem se pogovori s psihiatrom, saj ti jih lahko samo on predpiše.

4.misli. Misli so temelj vsega. Ko boš spremenila misli, se bo spremenil svet okoli tebe. Poslušaj svoje telo in ga ceni. Vem, da je težko, a se da. Preberi knjige o samopodobi, glej motivacijske videje, piši dnevnik hvaležnosti, itd. Možnosti je ogromno. Verjemi, da bo tvoje življenje milijnkrat bolj kvalitetno, ko boš spremenila svoje misli in pogled na svet. Težko je, ampak rezultati so vredni. In ne pozabi biti vztrajna!

Mislim, da sem na hitro zajela vse, kar je meni pomagalo. Upam, da boš boljše in ti pošiljam velik objem! Vedi pa, da nisi edina v taki situaciji in da je takih ljudi ogromno. Navijam zate in vem, da ti bo uspelo! U got this:)

Živjo????

Najprej se bi iskreno opravičila ker šele zdaj  replayam na ta dva odgovora. Na začetku nisem vedela kako skupaj zbrati besede zato sem všečkala komentar, ampak se mi je to zdelo nevljudno, glede na to kolikor ste mi vi svetovali,si vzeli čas za to, ter prav tako napisali.???? Za to se vam najlepšje zahvaljujem prav tako pa odgovarjam na sms-a.

1)Ga.Pomagalka

A)Moja diagnoza je že bila postavljena prav takšna kot ste jo vi omenili(mešana depresivna in anksiozna motnja)

B) glede tehnik sproščanja in aktivnosti,res je da sem se začela ukvarjati s fitnesom in prostovolstvom kar mi je po mojem mnenju v pomoč. Glede joge in meditiranja,to pa žal res ni moja stvar in se ne zberem pri tem ker me to ne zanima.

C)antidepresive že imam od prejšnjih poletnih počitnic, in sicer Asentra,pri njih menim da mi nepomagajo najbolše in sem to tudi že povedala psihiatrinji prav tako psihologinji(ampak oni pravijo da vidijo napredek)je pa res da si upam več stvari povedat itd.(ker mi neki v glavi prav nepusti da to zadrzim zase)glede pocutja nevem kaj naj recem ker včasih mam ful nihanj vecinoma casa pa se pocutim slabo al pa sam se slabse od  slabega al pa da nism slabo pa ne okej prav tak koda niam custev .kar je pa druga stvar da mislim da bi mi kaksni antidepresvi bol uncikoval kot ti ampak mam nek strah da ce bi probala z drugimi antidepresivi da bi se dejansko slabse pocutla kot pri teh in pol bi to obzalovala(moji scenariji pa se pri tem neizidejo najboljše)

Č)misli in moji scenariji so boljše kot prej predenj sem bila hospitalizirana ker takrat sm sam ležala pa si 24/7 delala scenarije ampak opažam da je bil nek prehod ko se je to izboljšalo zej pa spet use pada dol.hvala za vaš sms❤️

Ga. Urška Pisar

Najprej se bi zahvalila za vaše razumevanje in ta spis ki ste mi ga napisali:)

A)glede tega da zmrznem pri psihologinji in psihiatrinji sem probala da si stvari zapisujem v svojo belezko na telefonu in si tudi zabijem v glavo da to moram povedati,ampak potem izid ni takšen in ker sem oseba ki si dejansko vse overthinka predenj karkoli rece in si sestavi to kar hoce povedati do popolnosti.Ampak neeee na koncu use zajebem in sama sebe krivim in obzalujem da sm sploh kej rekla in si posledicno se vec scenarijev delam glede tege in pol sama sebe nebom zej rekla zelo ampak kar dost razocaram in pol se v men neka jeza pa zalost kr vzbudi al neki in na tak nacin sama sebe kaznujem z rezanjem al pa da sama sebe po glavi udarjam dokler nedam vse jeze ven ceprav kricanje boksanje v blazino meni iskreno ne pomaga sploh pa trganje papirja glede tega da se s kulijom po roki barvam al kakorkoli pa menim da mi ni okej ker pol bi loh mela ze celo roko pofarbano prav tako pa ne deluje.gumice na zapestju pomagajo ceprav se s casoma navelicas in ti to ni dovolj zato uporabim silcek...itd.drugace me pa cudi in kr sem umirjen clovek in mi ni jasno od kje vsa ta jeza pride...

Hvala:)❤️