Skoči do osrednje vsebine

Vprašanje:

Želja, da bi bila fant?

Tema: Spolna usmerjenost in identiteta

  • ga

    gardenia

    gardenia

    Objavljeno: 13 nov. 2026 22:58

    Zdravo,

    se opravičujem vnaprej za kakršnokoli čudno ubesedenje. Malo dolgovezenja. Še sama sebi včasih težko razlagam lastne misli..

    Prejšnjih par let, od okoli 4. ali 5. razreda, sem o sebi imela zelo veliko mešanih občutkov. Sem bolj nervozni tip osebe, tišja in med ljudmi težje spregovorim, imam zato par bližjih prijateljev s katerimi se dobro razumem. Kljub temu se mi je pogosto med kakršnimkoli pogovorom ali situacijo po glavi podila misel, da se ne obnašam zares kot bi želela, ugotovila sem, da se smejim šalam, ki mi res niso smešne, spreminjam mnenja glede na misli drugih itd. Od takrat sem skušala biti bolj "jaz", se skušala več postavljati zase, izražati lastna mnenja in se upirat pritiskom drugih samo zato, da bi imela možnost bit njihova prijateljica. In res mi je veliko pomagalo ko sem to spoznala, da se z ljudmi, ki jih prej nikoli ne bi označila kot meni podobne, zelo dobro ujamem.

    Preko novega sošolca, ki sem mu po priselitvi v mesto pred letom pomagala, da se je vključil v razred, sem se tudi jaz znašla v skupini njegovih prijateljev. Kar mi je iskreno zelo pomagalo, saj sem bila v prvih tednih šolskega leta v precej slabšem razpoloženju. Z njimi se zelo razumem, in čeprav me včasih zbadajo zakaj se družim z njimi več kot z dekleti, mislim, da sem se med njimi najbolje od kadarkoli vklopila v družbo. Ne označujem se ravno kot da bi bila "drugačna od drugih deklet' ali 'pick me', je pač krog ljudi ki mi je okej.

    Kljub temu so mi pripombe dale razmišljat in od takrat samo sebe vidim v drugačni luči. Kako bi bilo, če bi bila res fant? Če bi se rodila kot en? In bolj kot se

    se sprašujem, bolj in bolj se me loteva ljubosumje. Zdi se mi, kot da sem na nek način izgubila na loteriji. Kot da so eni rojeni točno takšni kot so, jaz pa sem se nekako rodila nasprotnega spola, kot bi morala bit? :( Veliko problemov s katerimi se srečujem dnevno se zdi kot zalogaj, s katerim se sploh ne bi rabila ukvarjat, če bi bila fant.

    Nikoli nisem ravno bila velika oboževalka ličenja in oblačenja. To ne more biti znak, saj verjamem da se veliko punc počuti enako, brez potrebe po vsem tem in da je le stil oblačenja, tudi če je bolj po fantovsko. Misel na puberteto in odraščanje me je od nekdaj strašila in iskreno me še vedno muči. Nisem si mogla predstavljati sebe v prihodnosti, a zdaj vedno več razmišljam o teh 'kaj če' in si sebe res ne morem več predstavljati kot punco, ampak kot FANTA?? Čudno kot zveni me je sram priznatu komurkoli drugemu, tudi psihologinji, s katero se srečujem. Te nesmiselne, precej neumne misli so se mi tako natrapale v glavo, in kar nočejo oditi. Zdi se mi, kot da sem končno spoznala kaj mi je ves ta čas manjkalo, da bi se resnično počutila kot "jaz". Od takrat naprej me že vsaka mala pripomba na to spomni, že sami zaimki zame "ona" se mi zdijo neprijetni ko nekdo govori o meni, ne vem točno zakaj.

    Mislim, da si tega ne predstavljam v smislu da bi se videla v zvezi z punco. Če priznam še nisem doživela simpatije ali da bi mi bil kdo všeč da bi z njim želela bit. Ampak navsezadnje bi verjetno vedela če je to to. Niti nimam nič proti ženskam kot so, zato ne vem, od kje ta nejevolja do same sebe. Po privilegijih ki jih predstavlja moški spol se tudi ne oziram preveč, se mi zdi da bi imela možnosti približno isto obetavne.

    Morda me le mika, da bi bila videna v drugačnem smislu, da bi se od mene pričakovale drugačne stvari. Za zdaj se mi zdi to, da sem punca, kot neka odvečna teža ki sem jo dolžna vleč za sabo.. Ehh včasih si želim, da razlike med spoloma sploh ne bi obstajale, da bi vsi bili nekaj vmes in se z vsem tem sploh ne bi rabila ukvarjat.. :'D

    Nisem povedala kateremukoli sošolcu, saj si ne predstavljam predvidevat reakcije, niti staršem, za katere že tako ali tako vem, da ne spodbujajo ravno "drugačnega razmišljanja" in se z njima ne razumem najbolje.

    Res ne vem kaj še storit... Sicer sem si lase od takrat postrigla na kratko, mi je zelo všeč zaradi podobnosti. In res ko sem nazadnje spoznavala nove sosede, so me zamenjali za fanta. Sem si vzela ljubi čas, preden sem jih popravila, čeprav so mislili, da sem leta mlajša, kot v resnici sem, haha.

    Se mi je pa težko sprijazniti s tem, da fant nikoli zares ne bom, sprejeti da bo moj način življenja zelo drugačen, kot bi si želela, in mi trenutno jemlje voljo do vsega nasploh.. Šole, bodoče kariere. Je sploh smisel v čemerkoli če mi res ne bo prineslo zadovoljstva ali veselja pa to..

    Upam, da gre želja kmalu stran, ampak za zdaj sem precej zmedena.

  • Uredništvo

    Maruša Grešak

    Objavljeno: 17 nov. 2026 14:46

    Odgovor svetovalke:

    Pozdravljena,

    najprej bi rada rekla, da sem kar nekaj časa razmišljala ali naj te kličem z ženskim ali moškim zaimkom, predvsem zaradi tega, ker si sama izrazila odpor do tega, ko kdo zate uporablja ženski zaimek. Ker si sama referirala nase v ženski obliki, bom vseeno ostala pri tem. Če bi želela drugače, pa mi lahko to poveš in bom vsekakor upoštevala.

    Če prav razumem, se z vprašanjem spola, sploh svojega spola in svoje spolne identitete, intenzivno ukvarjaš že kar nekaj let. To se tudi vidi iz tega, kako dobro imaš razdelane svoje občutke, misli, dileme. Tvoje pisanje se me je zelo dotaknilo in prav presenečena sem nad tvojo zrelostjo, pa tudi sposobnostjo pisanja in razmišljanja. Ampak, pojdiva zdaj nazaj k tvojemu problemu. Omenila si, da o tvojih občutkih in premlevanjih okoli svojega spola ne vejo tvoji prijatelji, pa tudi ne starši ali drugi družinski člani, tudi s psihologinjo ne upaš govoriti o tem. Je bilo zate pisanje tega sporočila prvič, ko si nekomu zaupala, kako se počutiš? Zelo pomemben korak je, ko se lahko začneš o svojih občutjih pogovarjati z drugimi osebami. Vsekakor pa je pomembno, da to delaš v svojem tempu in s tistimi, ki jim zaupaš, da bodo tvoje doživljanje sprejeli.

    Zelo se mi zdi dobro, da si se začela spraševati o tem, kdo si pravzaprav ti, kakšne šale so všeč tebi, kaj bi ti rada počela in navsezadnje kdo si ti. Praviš, da si na tej poti našla prijatelje, s katerimi se rada družiš in kjer se počutiš sprejeto. Napisala pa si, da te nekateri ljudje zbadajo, da se več družiš s fanti, kot z dekleti. Kdo so ti ljudje? Gre za te tvoje prijatelje ali za koga izven vaše skupine? Na to bi sicer rekla – ali nismo že davno presegli to, da bi se morale deklice družiti samo z deklicami in fantje samo s fanti. Ljudje vstopamo v tesne odnose zaradi drugih kvalitet, kot je biološki spol. Močno te podpiram, da se družiš s komurkoli želiš. Hkrati imam občutek, da to tudi sama dobro veš in da nisi v nevarnosti, da bi »klecnila« pred zahtevami okolice.

    Tvoja glavna dilema je verjetno, kaj narediti z željo, da bi bila fant. Na koncu si napisala, da upaš, da gre želja kmalu stran. Hkrati pa imam iz prebranega občutek, da se skozi čas ta želja ne zmanjšuje. Iskreno, ne vem kaj vse boš odkrila na tem potovanju odkrivanja same sebe in vem, da je včasih to strašljivo. Bi te pa spodbudila, da ne »zatreš« delov sebe, ampak jim daš čas, da jih lahko spoznaš in vidiš, kakšni sploh so in kaj potrebujejo. Napisala si, kako neudobno ti je, če te kdo pokliče z ženskim zaimkom. Zanimalo bi me mogoče še več o tem, kako se počutiš v svojem telesu. Ali se počutiš, da je tvoje in da pripada tebi? Se lahko pogledaš v ogledalo? Kako ti je bilo imeti kratke lase? Mimogrede, zdi se mi dobro, da si si pustila malo eksperimentirati na tem področju.

    Napisala si tudi, da si ne predstavljaš, da bi bila v zvezi s punco. Spolna usmerjenost (recimo to, da nas privlačijo punce ali fantje) ni isto kot spolna identiteta (ali se počutimo kot punca ali kot fant). Vse kombinacije so možne in tudi povsem normalne. Torej, lahko si rojena v biološko ženskem telesu (biološki spol), se počutiš kot fant (spolna identiteta) in te privlačijo fantje (spolna usmerjenost). Kako se ti to sliši?

    Razumem tudi tvoje razočaranje nad svetom, ki toliko pritiska polaga na naše biološke spole. Recimo že to, da je to, s kom se rada družiš, presojano predvsem na podlagi biološkega spola. Nekako je bizarno, hkrati pa vse preveč normalizirano in razširjeno. Dobro se mi zdi, da se o tem sprašuješ. Imaš za te teme kakšne sogovornike, s katerimi lahko predebatirate nestrinjanja s širšo družbo?

    Za konec bi te spodbudila, da mogoče vsaj razmisliva, če bi lahko o tvojem počutju in sanjarjenju, da bi bila fant, s kom spregovorila. Praviš, da svoji psihologinji tega ne moreš povedati. Je za to kakšen specifičen razlog? Ena takšna ustanova, kamor se lahko mogoče usmeriš, je na primer Društvo DIH, ki je med drugim na voljo tudi kot info točka za mlade za vse vrste vprašanj v povezavi s spolnostjo in spolno identiteto. To je zagotovo varen prostor, kjer boš lahko našla več informacij, pa zagotovo tudi sogovornike. Ti pripenjam link: https://www.dih.si/mladi-pod-mavrico .

    Vesela bom tvojega odgovora.

    Lep pozdrav

    Maruša Grešak, mag. psihologije

  • Anonimno

    Zagotavljamo ti anonimnost, zato lahko brez skrbi zastaviš vprašanje. Tvojih osebnih podatkov ne objavljamo javno.

  • Brezplačno

    Nič ne stane! Na tvoja vprašanja bodo strokovnjaki odgovorili brezplačno.

  • Strokovno

    V spletni svetovalnici je na voljo ekipa strokovnjakov, ki jim lahko zaupaš. Med njimi so zdravniki, psihologi in drugi strokovni sodelavci.

Obrazec, kjer lahko zastaviš vprašanje

Vpiši vzdevek. Uporabiš lahko: črke slovenske abecede, številke, presledek, - in _

Izberi spol. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Vpiši svojo starost. Ta podatek je pomemben za svetovalca in ne bo javno objavljen. Če podatka ne želiš navesti, to spoštujemo.

Ne najdeš odgovora?

Zastavi vprašanje

Mobilna navigacija