Želiš narediti samomor

Odgovor svetovalke:

Živjo, Jinx.

Iz tvojega kratkega zapisa lahko razberem, da ti mora biti precej hudo in da se s svojo stisko počutiš zelo sama. Je to razlog, da se nočeš na nikogar obrniti?

Zelo malo informacij si navedla, zato ti težko zelo konkretno svetujem. Na splošno pa velja, da je za izrazitim nezadovoljstvom s sabo in življenjem nek večji problem, ki ga je treba nasloviti. Problemi so rešljivi, pogosto presenetljivo uspešno!

Podobno velja za samopoškodovanje. Pred čem se zatekaš k temu? Kot praviš, imaš bolečino "rada" - prinese ti neko uteho. Vendar le-to lahko najdeš tudi na drug način - tak, ki ti ne bo povzročal poškodb na telesu in duši. Uteha, ki pride s samopoškodovanjem, je zelo kratke sape in vodi samo še v poglabljanje stiske. Se ti ne zdi?

Vabim te, da si tule prebereš, kako si lahko sama pomagaš - in kako te pri tem lahko podpre tudi nekdo v tvoji neposredni bližini. Zaupaj, da lahko najdeš boljši način za shajanje s težkimi čustvi.

Bi lahko napisala še kaj več o sebi? Skupaj lahko nato razmisliva, kaj te trenutno najbolj teži in kako se lotiti iskanja dobre rešitve.

Zanima me tudi, kaj pa imaš v življenju rada? Kaj te nasmeje, kdo te ima rad, s kom se imaš najbolje? Tudi samota je lahko okej. Vsi potrebujemo svoj mir in prostor. Ne verjamem pa, da v tvojem življenju ni nikogar in ničesar, ki/kar bi ti pogrel/o srce. :)

Čakam tvoj odgovor in ti želim mirne praznične dni!

P. s.: Če maš v bližini kak gozd, nujno na sprehod vanj! Zdaj je tam najlepše in samota v naravi je mnogo bolj blagodejna kot tista v zaprti sobi. ;)

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo.

Hvala, ker si mi zaupala malo več o sebi.

Če prav razumem, je zate največji izvor stiske naslednji: pred dvema letoma si preživljala težko leto. Sošolci so se kruto odzvali na tvoje vedenje, ki je bilo enkraten dogodek. Se pač v tistem trenutku nisi imela pod nadzorom. Zaradi tega njihovega odziva si izgubila zaupanje v druge in sedaj ne veš, kako sploh naprej.

Drži? Popravi me, prosim, če kaj manjka ali če te nisem prav slišala.

Obenem praviš, da imaš nekaj prijateljic, ki pa jim je mar zate. Želijo ti pomagati. Ne vedno, a vendar. Torej, ali ne bi bil bolj pravilen sklep, da nekaterim ljudem vseeno lahko zaupaš - vsaj kdaj? Povsem se strinjam s tabo, da ne gre zaupati kar vsem po vrsti in da obstajajo celo kakšni, ki svoje probleme "rešujejo" tako, da se znašajo nad drugimi. Teh ljudi se velja izogibati.

Pa vendar, praviloma obstaja vedno tudi kdo, ki nam želi brezpogojno dobro.

V mladostništvu je to najpogosteje kakšna topla, odrasla oseba. Koga v svoji neposredni bližini bi lahko izbrala za vsaj občasno zaupno podporo? Če to ni noben od staršev, je morda kdo od starih staršev? Stric, teta, kakšna učiteljica, svetovalna delavka v šoli?

Odrasel pogled na stvari in zaščita odraslega sta ob čustvenih stiskah za mlado osebo skoraj nujna. Preko tega boš lažje zgradila zaupanje vase, kajti cilj adolescence je (med drugim), da do odraslosti postaneš sama sebi največja opora pri vsem. Če torej podpori starejših od sebe ne daš priložnosti, ne moreš vedeti, kako to je in kakšen vpliv bo to imelo nate.

Razumem, da se kdaj nočeš pogovarjati. Vsi se kdaj raje zapremo vase - in občasno je to povsem na mestu. Tudi želja po več biti sama je povsem okej. V naslednjih letih boš o sebi odkrila marsikaj novega. Morda si pač oseba, ki nima velike potrebe po iskanju utehe pri drugih. Ampak ni treba, da je samota žalostna, polna črnih misli in  samopoškodovanja. Lahko je namenjena grajenju pozitivnih vrednot in veščin. Lahko jo posvetiš raziskovanju svoje duše, ustvarjanju, rekreaciji, zdravim navadam, iskanju navdiha.

Zakaj pa misliš, da ne spiš? In zakaj, misliš, da prijatelji pravijo, da premalo ješ?

Namenoma ti zastavljam vsa ta vprašanja. Spodbujam te k razmisleku o tem, kar je lahko koristno za izhod iz nezadovoljstva in stiske, ki jo doživljaš. Pa tudi zato, da nase poskušaš pogledati še skozi oči tistih drugih, ki ti želimo izključno dobro. :)

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Draga Jinx,

lepo te je spet brati in me veseli, da ti je nekoliko lažje. :)   Tvoje vprašanje je sledeče: ali je "normalno", da se odstraniš iz situacij, kakršna je bila obisk policistke, ko vam je predavala o samomorilnosti in samopoškodovanju?  

Glede na občutja v telesu, ki si jih zaznala, mislim, da si ravnala pravilno. Zaščitila si se pred pretiranim neudobjem, kar je povsem zdrav vzgib.   

Nekaj neudobja vsi zmoremo in ga tudi kdaj moramo občutiti, da se lahko razvijamo naprej (npr. pri učenju, športu, razvijanju veščin komuniciranja, krepitvi duševne odpornosti ...). Vsekakor pa nismo dolžni trpeti večjih muk, ki jih kdaj lahko povzroči tudi za nas preobčutljiva téma pogovora. Še posebej v tvojem primeru, ker imaš s tem osebno izkušnjo.  

Učiteljica vam je s predavanjem gotovo želela dobro, enako policistka. Ampak na splošno to ni ustrezen pristop za preprečevanje tovrstnih vedenj pri mladih. Upam samo, da pogovor ni bil prestresen še za koga v tvojem razredu.  

Mogoče - upam - se je učiteljica iz tvojega umika iz razreda nekaj naučila. ;)  

Želim ti, da se še naprej tako dobro poslušaš in skrbiš za svoje meje.  

Čim bolj prijeten konec tedna ti želim!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo, Jinx! :)

Bom tokrat začela malo drugače. Ko sem bila stara približno tvojih let (če ni bilo celo manj), sem prvič gledala film Izganjalec hudiča. Absolutno neprimeren film za otroke in mladostnike. Odsvetujem! Še danes mi ni jasno, kako da moja starša nista bila bolj stroga glede tega. Film me je zelo fasciniral in šokiral in ... povzročil nočne more.

Po tem sem vedela, da je bolje ne gledati stvari, ki preveč zmedejo mojo glavo.

Po tvojem opisu sodeč, nimaš težav s tem. Serija ti je všeč zaradi glavne junakinje in njene usode. Žal je ne poznam, ampak sklepam, da jo prikazuje v vlogi "borke". Bori se za svoje mesto pod soncem - kljub žalostni družinski zgodbi, imam prav?

Te oznake za primerno starost ciljajo na povprečje. Nekdo je lahko dosti bolj zrel pri 14-ih kot drugi pri 18-ih. Zlasti dekleta telesno in čustveno dozorevamo prej. Pomembno je, da razumeš, da ubijanje ni preslikava resničnosti, ampak je v zgodbi zgolj za dramatični učinek. Tako kot so se v pravljicah in povestih bojevali vitezi in različni bogovi. Bojevanje na življenje in smrt v zgodbah predvsem simbolizira večno bitko med dobrim in zlim. Ni navodilo za dejanja. ;)

Nekateri svoje junake najdejo v knjigah, danes je to pogosteje v serijah in filmih. Nič ni narobe s tem. Velja pa biti pozorna na to, da te lik ne napeljuje k razmišljanju in vedenju, ki je uničevalno (do sebe in/ali do okolja). Dokler je Jinx življenjska - oseba, ki ima tako pozitivne lastnosti kot kakšno "napako", jo imaš mirno lahko za svojo fantazijsko prijateljico.

Mogoče preko te serije spoznaš še kakšno prijateljico "irl". :) Je v šoli še kakšna deklica, ki to rada gleda?

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Hojla. :)

Praviš, da še vedno težko nadzoruješ svoje možgane. Žal te spremembe tudi s trudom ne pridejo čez noč. In včasih nam bo še vedno spodletelo.

Ampak pomembno je, da si prizadevaš narediti kaj drugače vsakič znova. To je edini način, da možgane naučiš novih vzorcev.

Tule je nekaj idej, kaj lahko narediš namesto rezanja in ti bo prineslo podoben občutek olajšanja, a brez izgube krvi. Namreč izguba krvi vodi v slabokrvnost in od tega te lahko vse boli, se ti vrti, ti je slabo in podobno.

Nadzor, ki ga po svoje želiš dobiti nad seboj in življenjem, z rezanjem samo še bolj izgubljaš.

Kaj pomaga podobno kot rezanje, a ni škodljivo:

- stiskanje ledene kocke v pesti (Za kakšno minuto, ne dlje. Lahko se tudi hitro oprhaš z zelo mrzlo vodo.),

- pisanje po koži s kulijem (ravno pravšnji pritisk - ne delaj si ran, raje kaj zanimivega nariši),

- nežno napenjanje in spuščanje elastike na zapestju,

- nežno vtiranje prstnih konic v kožo,

- pisanje pisem ljudem, ki so nas prizadeli (pisma potem lahko strgaš in vržeš v koš za papir, ali pa jih nekam spraviš),

- metanje mehkih žogic ali skupkov nogavic v zid,

- zatikanje igel v nekaj mehkega (blazinica ali plišasta igrača),

- jok,

- telovadba (čim bolj si daj duška - hiter ples, hiter tek, tek v hrib ali po stopnicah ipd.).

Predlagam, da greš po seznamu po vrsti, in da vsaki ideji daš najmanj tri priložnosti. Potem pa poročaj, kako ti gre s tem. Z rezanjem namreč tičiš na mrtvi točki. Le-to te nikamor ne bo pripeljalo, samo še slabše in slabše se boš počutila, tako psihično kot telesno.

Glede na to, da ti je komaj 12 let, pa vztrajam, da je nujno, da se poskusiš čim prej zaupati še eni odrasli osebi v svoji neposredni bližini, kot sem ti že svetovala. Verjamem, da te je strah, ampak sem prepričana da v sebi zmoreš najti pogum za to. Če ne boš poskusila, ne boš vedela, kako super izkušnja je to lahko.

Hkrati te vabim, da prideš kaj v klepetalnico v živo. Skupaj s svetovalko ali svetovalcem boš tako hitreje prišla do najbolj nujnih odgovorov. Tule je objavljen razpored pogovorov v živo.

Mislim, da je zelo škoda, da si sama s temi težavami, in da je vsak dan, ko ne poiščeš pomoči, zamujen dan za spremembe na bolje - za življenje, ki ti bo bistveno bolj všeč. Še vedno pa ni za nič prepozno - daleč od tega.

Lahko torej obljubiš, da boš vsaj poskusila? :)

Toplo te pozdravljam,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Super, Jinx. Me veseli. :)

Še to: klepetalnica je tekstanje v živo, ni pogovarjanje po telefonu. Tako da se še vedno lahko odločiš in poskusiš.

Držim pesti zate - na rokah in nogah! :)

Sva na liniji,

objem!

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Hojla, Jinx!

V bistvu tudi v tem primeru velja podobno kot zase.

Najprej je treba čustvo - pa če je še tako intenzivno - sprejeti, si ga dovoliti. To pa ne pomeni, da mu dovoliš, da si "da duška". Čustvo ni navodilo za ravnanje - je zgolj informacija zate, da se dogaja nekaj, kar je zate zelo pomembno, in da moraš nekaj spremeniti.

V pomoč ti je lahko tehnika STOP:

S: Stop, ustavi se, preden odreagiraš. Predstavljaj si, kot bi dala prizor posnetka na pavzo. Začuti vse svoje telo in pri sebi ali na glas poimenuj svoje trenutno čustvo. Reci si: "Stop! Čutim jezo. Jaz imam kontrolo, ne jeza!"

T: "Trenutek." Vzemi si nekaj trenutkov, da se zbereš,  umiriš, dobiš nazaj nadzor nad sabo in da čustvo izgubi svojo začetno jakost. Pomaga, če počasi prešteješ do 10 ali narediš 10 počasnih vdihov skozi nos v trebuh, vsakemu pa naj sledi še počasnejši izdih skozi našobljena usta (kot pihanje skozi slamico). Če ti ustreza, zapri oči. Znova začuti svoje telo. Zelo verjetno boš opazila, da je moč impulza že nekoliko popustila. Ko je čustvo najbolj močno, nihče ni zmožen treznega razmisleka - obvezno mora najprej popustiti čustvo.

O: Opazuj. Kaj se pravzaprav dogaja v tebi? Kaj vse občutiš in katere misli te obhajajo? Kaj se dogaja okoli tebe? Kaj so dejstva in kaj zgolj domneve/strahovi/nepreverjene skrbi? Katere misli so zelo verjetno popačene (zaradi čustev)? Katere misli mi v tem trenutku in teh okoliščinah ne koristijo in katere bi bile bolj koristne?

P: "Pojdi premišljeno naprej." Izberi to, kar se sklada s tvojimi trenutnimi potrebami (na primer: občutek varnosti), cilji (na primer: povrnjena notranja stabilnost) in vrednotami (na primer: dostojanstvo). Pomagaj si z vprašanji: česa si želim v tej situaciji? Kako želim, da se situacija izteče? Kaj mi je najbolj pomembno? Kako lahko najbolje pridem iz te situacije?

Z vajo bo to postalo lažje.

Lahko si že vnaprej narediš načrt z idejami, kaj boš naredila, če te bo popadla huda jeza pred drugimi. Nekaj idej:

- Zaprem oči, si predstavljam, da sem ___ (nekje, kjer se običajno počutiš varno) in počasi diham ob štetju do 50.

- Zapustim prostor in grem tečt po stopnicah, dokler se jeza ne poleže.

- Grem v WC, spustim mrzlo vodo in pustim, da teče po zapestjih/si z njo oprham obraz.

- Si nataknem slušalke in poslušam glasbo, ki mi vzbuja občutek varnosti.

Če imaš sama še kakšno idejo, jo dodaj v načrt. Ko te zgrabi jeza, samo izberi tisto, ki je najlažje izvedljiva v dani situaciji.

In samo tako naprej! :)

Lepo te pozdravljam,

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja

Odgovor svetovalke:

Živjo. :)

Hmmmm. Po mojem si že kar sama dobro ugotovila, kje bi lahko obstajala rešitev: tvoj prijatelj je pod vplivom družbe, ki je nesramna. Sama si proti skupini, kar pomeni, da imaš na izbiro predvsem dvoje.

Ena opcija je, da ga soočiš s svojim opažanjem. Torej, da mu - če mu že nisi - naravnost poveš, kako ga doživljaš in da ti to ni ok. Ključno je, da ga vprašaš, kaj mu sploh pomeni nova družba. Zakaj si jo je izbral. Morda v njej predvsem išče neke vrste potrditev in v resnici ne uživa v druženju z njimi.

Druga opcija pa je, da mu zgolj daš vedeti, da nesramnosti ne boš tolerirala. Predpostavljam, da si to naredila, ko sta se skregala. Njemu gotovo tvoja meja ni všeč, ampak tako osebna meja deluje. Prijatelj ne more imeti obojega - sprejeti mora odločitev, ali želi ostati tvoj prijatelj in spremeniti vedenje, ali pa pač ne bosta mogla biti več prijatelja (vsaj za nekaj časa).

Vem, da slednje ni optimalno, ampak včasih odmik pomaga. V najstniških letih je značilno, da smo muhasti in da ne vemo najbolje, kam spadamo. Odnose pogosto testiramo. Značilno je tudi, da se začnemo osebnostno spreminjati in posledično pride do razhajanj v starih prijateljstvih.

Bistveno - in super! - se mi zdi, da se zavedaš, kdaj se kdo do tebe vede grdo in da tega ne toleriraš. Drugih žal ne moremo spreminjati, lahko pa (vsaj v večini primerov) izberemo odmik, ko vedenje drugih za nas ni sprejemljivo.

In nenazadnje - morda je ta kriza samo začasna. Včasih se stvari rešijo tudi same od sebe. Mogoče bo na neki točki sam od sebe ugotovil, kar je tebi in njegovi stari družbi že jasno, in boste nadaljevali odnos. Vsi delamo napake in kdaj "zaidemo".

Zdi se mi, da si pozorna prijateljica, in držim pesti, da se tvoj prijatelj tega čim prej spet zave. :)

Topel pozdrav

Maruša Bertoncelj, univ. dipl. socialna pedagoginja