Želim se spremenit

Odgovor svetovalca:

Pozdravljena!

Najprej se mi zdi super, da si se odločila pisati o tem, kar doživljaš, in pri nas poiskati podporo. Že to, da svoje občutke izraziš in poiščeš nekoga, s komer jih lahko deliš, je pomemben korak.

Iz tvojega zapisa lahko razberem, da ti je težko in da se počutiš prizadeto ter nerazumljeno, saj imaš občutek, da te doma ne poslušajo in da tvoje težave hitro označijo kot nepomembne. Zdi se, da se je tega nabralo že precej in da si zdaj prišla do točke, ko si želiš, da bi se nekaj spremenilo.

Pišeš, da družina tvojih težav pogosto ne jemlje resno. Veš, tvoje doživljanje ni nič manj pomembno samo zato, ker drugi na isto situacijo gledajo drugače. Ljudje namreč različne stvari doživljamo na različne načine. Nekaj, kar se nekomu zdi majhno ali nepomembno, je lahko za nekoga drugega zelo obremenjujoče. Tvoji starši morda na tvoje težave gledajo s svojega zornega kota in jih zato doživljajo drugače kot ti. Vendar to ne pomeni, da tvoji občutki niso resnični ali pomembni.

Razumem tudi tvojo željo, da bi od zdaj naprej bolj poskrbela zase. Omenila si, da veliko narediš za druge, vendar imaš občutek, da tvoj trud ostane neopažen. Če v odnose vlagamo veliko energije, v zameno pa se počutimo spregledane, lahko to v nas vzbudi občutke jeze, razočaranja, žalosti in frustracije. Vendar se ti zaradi tega ni treba spremeniti tako, da ne bi nikoli več naredila ničesar za druge. Morda lahko spremembo usmeriš v to, da začneš bolj paziti nase in postavljati svoje meje. To lahko pomeni, da kdaj rečeš tudi »ne«, da ne narediš vedno vsega za druge in da premisliš, katerim odnosom želiš namenjati svoj čas in energijo.

Omenila si tudi, da si zaradi občutka nerazumljenosti z družino prenehala deliti svoja doživljanja in težave. Razumem, zakaj si se začela umikati, saj nisi dobila razumevanja, ki si ga želela. Vseeno bi te spodbudila, da morda v kakšnem mirnem trenutku poskusiš staršem povedati, kako se ob njihovih odzivih počutiš. Lahko jim na primer poveš: »Ko mi rečete, da moji problemi niso pomembni, imam občutek, da me ne poslušate in ne jemljete resno. Želim si, da bi me včasih samo poslušali.« Če govoriš predvsem o svojih občutkih in kaj si želiš, obstaja več možnosti, da bodo lažje razumeli, kaj jim želiš povedati. Seveda pa ni nujno, da boš dobila željen odziv. 

Predvsem pa si želim, da ne bi imela občutka, da se moraš z vsem spopadati sama. Pogovor z nekom, ob komer se počutimo varno in sprejeto, lahko stisko vsaj nekoliko razbremeni. Zato me zanima, ali obstaja kdo v tvojem življenju, ki mu zaupaš in za katerega verjameš, da bi te bil pripravljen zares poslušati? To je lahko prijateljica, učiteljica, babica, svetovalna delavka ali kakšna druga odrasla oseba, ob kateri se počutiš varno. Svojih težav ti ni treba reševati čisto sama.

Za konec bi se vrnila še k tvojemu naslovu »Želim se spremenit«. Morda ti ni treba spreminjati tega, kdo si, ampak predvsem način, kako poskrbiš zase in postavljaš meje v odnosih. Ne pozabi, da tvoja vrednost ni odvisna od drugih.

Upam, da ti bo moj odgovor vsaj malo v pomoč. Če želiš, pa nam lahko ponovno pišeš in poveš, kako ti gre.

Lepo te pozdravljam.

 

Hana Habinc, dipl. psihologinja (UN)